Ogledamo si muzikal Žlehtnoba (Wicked: Part 1, Jon M. Chu, 2024). Uživamo v razkošni magični predstavi podob, zvokov in človeških značajev, zlasti pa v izvrstnih in dobro izbranih idejah, ki jih omogočajo ter nam dajejo misliti o vsakdanjem svetu, v katerem sicer živimo med ogledom enega in drugega filma.
Na primer: če je Elphaba (Cynthia Erivo) nerazumljena in zavrnjena že ob rojstvu, ker ima zeleno kožo, in jo oče, premožni guverner dežele, ki se imenuje Munčkinova dežela (oče v resnici dobro ve, od kod ima hčerka zeleno barvo kože, saj ima natanko tako tudi mlekar Neverjetni Hulk), nemudoma pošlje proč, karkoli to pomeni, je njena sestra Nessarose (Marissa Bode), ki uporablja za premikanje invalidski voziček, nenavadno nenavadno privilegirana, kar sicer v realnem svetu ni običaj, saj je videti, da jo njen oče nosi po rokah, medtem ko nima Elphaba niti najmanjše možnosti, da se vpiše na univerzo Shiz, kjer bi lahko izpopolnila čarovniške spretnosti. Tja kljub temu pride, ker jo mimo vrste sprejme glavna čarovnica Madame Morrible (Michelle Yeoh). A kar je najprej videti kot privilegij, je v resnici smrtonosna past, o čemer se prepričamo ob koncu filma, poleg pa je tudi nenavadna priložnost za radikalno osebno preobrazbo, ki jo pospremi čudovita pesem s pomenljivim naslovom Defying Gravity.
In prav to je ključna ideja tega prečudovitega filma, izjemne pripovedi o družbeno konstruiranem mitu o zlu in upiranju ne le vsakdanjim pritiskom oziroma zahtevam, kako naj bi človek živel, temveč tudi konstruktom, ki s pomočjo medijev določajo, kaj je dobro in kaj je žlehtnoba, pri tem pa pogosto spregledajo bistvene razsežnosti tako enega kot drugega.
Konstrukti so res slabi, a imajo na žalost delujočo kulturno funkcijo. Ljudje jih naivno sprejemajo, včasih se zaradi njih veselijo, drugič se žalostijo. Tako vidimo čisto na začetku filma občestveno rajanje vseh prebivalcev dežele Oz, ko jim sporočijo veselo novico, da je Zlobna čarovnica z zahoda mrtva. V resnici ne vedo, zakaj in čemu rajajo, sploh pa se ne zavedajo, v kakšni godlji so se znašli, čeprav verjamejo, da zla ni več in je vse okoli njih zgolj dobrota, ki domnevno napolnjuje njihova srca.
Novico o smrti čarovnice potrdi tudi Galinda (Ariana Grande), nadvse priljubljeno dekle, utelešena in upodobljena konformistična ideja o zelo preprostem človeku, ki je »blond«, in ne ve čisto natančno, kaj pomeni beseda »razmišljati«. A razmišljati ji v takem svetu niti ni treba, saj je priljubljena – natanko zato.
Galinda je kajpak Dobra čarovnica s severa in je nevrašljivo dobra; nihče ne dvomi, da je res dobra. Po drugi strani pa se bo Elphaba po nekakšni ne čisto jasni nujnosti srečala s Čudovitim čarovnikom iz Oza (Jeff Goldblum), a le zato, da bi ta izkoristil njene čarovniške moči za nadzor nad prebivalci dežele Oz. Z njim pa se ne bo srečala Galinda, saj ne dobi povabila, kar je pomenljivo.
Če bi bila Elphaba zares zlobna, bi ponudbo kajpak sprejela z obema rokama, a jo odločno zavrne. Upre se gravitaciji in na metli odleti. Zakaj?
Sprva je videti, da odleti kot čarovnica, kar dejansko je, čeprav ve, da jo bodo imeli vsi za Zlobno čarovnico z zahoda. Ve, a ji je vseeno. Njeno poslanstvo je namreč iz drugega reda.
V jedru njenega odhoda je ideja hendikepa. Zavrnjena in izključena je že od rojstva, čeprav ni njena krivda, da ima zeleno kožo. Zlahka ugotovimo, kaj se je moralo zgoditi, da jo je dobila. Kasneje se nihče ne pogovarja z njo, ker je pač »drugačna«. Problem je natanko v tem: njen hendikep ja, da deluje kot nesimbolizabilno Realno. Ali pa bi morali reči, da nastopa kot simptom, nemara celo kot sintom, zaradi katerega se vsi okoli nje počutijo nelagodno, čeprav ne vedo, od kod nelagodje. Oddahnejo si šele, ko razglasijo njeno smrt, toda v tistem trenutku nam je že jasno, da je zares nemogoč šele njihov svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar