petek, 13. december 2024

Pesem škrjančka

Nekaj globoko resničnega odkriva teorija hendikepa. Na primer: popolnoma simetrične podobe niso tako zanimive, privlačne ali lepe kot nesimetrične. Nekaj drugega nas privlači in zanima veliko bolj kot popolna simetrija. Nekje tam je vselej izjema, nekaj, kar nekako ne sodi v urejenost sveta, kakršno odkrivamo. Dokler se ne »popravimo«. Obstaja napetost med redom in ne-redom, ki je ustvarjalna, čeprav nas po malem ves čas moti, in bi se je radi znebili. Težko si zato predstavljam, da bi ljudje množično izražali sebe na načine, ki niso nekako vnaprej kodirani in predvideni. Denimo: ko sem bil mlad, so bili moji učitelji in nekateri drugi ljudje okoli mene močno vznemirjeni, ker sem imel – dolge lase. Niso bili vznemirjeni, ker bi kritično razmišljal ali deloval zunaj okvirov. Ne, motili so jih lasje, ker niso bili tak dolgi, kot je bilo po njihovem mnenju še primerno za fanta. Kaj bi šele bilo, če bi poleg dolgih las še kritično razmišljal in se izražal na način, ki ga predstavlja tujka »out of the box«. Je danes kaj drugače?

Človek, ki se lahko vse življenje zaskrbljeno sprašuje, kaj si o njem mislijo drugi ljudje in se boji njihovega mnenja, morda ne ve, da bodo kmalu po njegovem odhodu s tega sveta tako rekoč vsi ljudje pozabili nanj in živeli naprej, kot da sploh nikoli ni obstajal. Nekaj časa bo obstajal le še v spominu nekaterih redkih preživelih ljudi, a še ti bodo nekega dne odšli. Spomina potem ne bo več, nihče ne bo vedel, da je ta človek sploh kdaj živel. Kaj pomeni v taki perspektivi biti večno zaskrbljen, kaj si drugi mislijo o nas?

Žalostna resnica naših življenj je, da si večina ljudi nikoli ne misli o nas toliko, kot mislimo, da si mislijo, sploh pa si ne mislijo o nas česa takega, kar bi nas potolažilo, pomirilo, spodbudilo in potrdilo našo vrednost. Celo če si mislijo kaj takega, nam tega največkrat ne povedo, ker ne najdejo časa za tak pogovor. Še vedno namreč pogosto velja, da drugemu človeku ne smeš povedati, kaj dobrega si misliš o njem, je pa zato veliko časa za kritiziranje in obrekovanje in vrednotenje, ki mu škodi. Resnično, koliko škode ljudje naprtijo v življenju drug drugemu!

Življenje je prekratko, da bi živeli v skrbeh glede tega, kaj si drugi mislijo o nas.

Obstaja slika z enakim naslovom, kot je naslov tega dnevniškega zapisa; naslikal jo je Jules-Adolphe Breton (1884).

Razumem jo kot meditacijo o zori, ob zori, o sončnem vzhodu, ki nas lahko vsako jutro navdihne, čeprav je zgolj naravni pojav. A je zelo pomemben, kajti sicer vsakdanja izkušnja človeškega bitja ima to nenavadno značilnost, da predstavlja nekaj, česar ni mogoče najti v naravi, če za trenutek odmislimo, da je tudi človek s svojo izkušnjo vred del narave. Ni se torej treba vračati k naravi, ker smo ves čas že njen organski del in se tega zavedamo.

Potreba po vračanju k naravi je zato odveč, saj je dovolj, če človek zjutraj prisluhne škrjančku in se za hip ustavi, da se zazre v žarečo kroglo na vzhodu. Če nam uspe, da nas oblije mehka, zlata svetloba zgodnjega jutra, že imamo občutek eterične lepote, ki spremeni navadni jutranji prizor v trenutek skoraj verskega razodetja.

Taka je narava zavesti o naravi ali svetu. Ima neskončno oblik, kar je tudi skoraj čudežno.

Poslušanje škrjančka je tako za nas trenutek čiste, nezavedne harmonije – kratek predah, ko se srečata delo s poezijo, ko se vsakdanje dotakne čudežnega. Lepota in transcendenca sveta tako nista omejeni na velike trenutke ali privilegirane prostore, temveč ju odkrivamo v najbolj običajnih človeških izkušnjah; če se le ustavimo, prisluhnemo in opazujemo.

A zakaj bi ljudje hrepeneli po lepoti in transcendenci, če je vsakdanje življenje nujno ujeto v železne zahteve po delu in rutinskih dejavnostih, ki so potrebne za preživetje?

Človeško hrepenenje po lepoti in transcendenci sredi skoraj trivialnih potreb preživetja je morda eden najglobljih paradoksov našega obstoja in zavesti o njem. In morda se pojavi prav zato, ker je naš vsakdanji obstoj tako pogosto reduciran na mehansko delo in imperative preživetja. Delo in druge preživetvene dejavnosti po navadi drobijo naše izkušnje, naša življenja razdelijo na ponavljajoče se naloge in pragmatične izračune. Sploščijo naše zaznavanje sveta in nas spreminjajo v funkcionalne enote, ki se vsega tega morda zavedajo, a se ne upirajo.

Lepota in transcendenca, nasprotno, ponujata trenutno osvoboditev in nas opominjata, da smo več kot zgolj produktivna sposobnost, da postanemo »uspešni«. Da smo bitja, sposobna čudenja, kontemplacije in čustvene globine. To hrepenenje razumem kot obliko upora zoper čisto instrumentalnost uma in funkcionalnost sveta.

Ko se delavec ustavi, da bi opazoval sončni vzhod in odkriva poezijo v vsakdanjem trenutku, uveljavlja nekaj temeljno človeškega, česar ni mogoče reducirati na ekonomsko vrednost. Lepota postane dejanje duhovnega upora, izjava, da naše notranje življenje presega zunanje okoliščine. Branje Marxovega Kapitala je zato primerno.

Poleg tega lepota in transcendenca zagotavljata psihološko obnovo. Ponujata oddih, perspektivo in upanje. Predlagata razmislek o tem, da poleg neposrednih zahtev preživetja obstaja bogatejša, bolj smiselna razsežnost življenjske izkušnje. Ponovno nas povežeta z občutkom skrivnosti in potenciala, ki ga vsakodnevna rutina sistematično razjeda. V bistvu naše hrepenenje po transcendenci ni beg pred realnostjo, temveč je globlje ukvarjanje s celotnim spektrom človeških izkušenj – način preoblikovanja preživetja v nekaj globokega.

 

 

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Prava resnica – vi odločate

Kritična samorefleksija mi pove, da je moje poudarjanje kompleksnosti sveta, njegove nepredvidljivosti, odprtosti in celo nedoločenosti, z...