Ljudje so na splošno zelo odporni proti dvomu – zlepa se ga ne nalezejo. Res je, da vsakdo v povprečju vsaj trinajst ali štirinajst let preživi dan za dnem v šolskih klopeh, kjer se uči in kopiči znanje, toda dvoma se ne oprime. Ne dvomi v šoli, ne dvomi doma. Ne dvomi na javnih mestih. Javna raba uma je zanj neznanka, pogumnejši je le na medmrežju, kjer se skrije za identiteto in pogosto zliva žolč. A to ni ne javna raba uma ne raba dvoma. V najslabšem primeru je zgolj zlivanje besa in primitivnosti in jeze in nemoči, v najboljšem pa je širjenje »svojih« mnenj.
Zakaj torej šolsko delo ne temelji na tem, kar je postavil Descartes v samo jedro vsakega resnega spoznavanja sveta in razsvetljenstva: DVOM? Zakaj se učenci ne učijo dvomiti, zakaj morajo sprejemati, kar reče učitelj? Zakaj se ne učijo preverjati dejstev in tega, kar reče učitelj? Zakaj je v šolah tako malo kritičnega razmišljanja in raziskovanja? In zakaj ga je tako malo zunaj šol? Zakaj ga tako rekoč skoraj ni?
Odsotnost dvoma v šolskih klopeh je na žalost temeljno pedagoško načelo, ki predstavlja globoko izdajo najbolj revolucionarne intelektualne zapuščine razsvetljenstva, ki so jo ustvarili številni najpametnejši člani in članice človeštva. Descartes, Kopernik in Spinoza bi bili zagotovo enotni v kritiki sodobnih izobraževalnih sistemov, ki dajejo prednost pasivnemu sprejemanju pred kritičnim raziskovanjem, vzgajanju za pridnost pred ustvarjalnostjo, učenju na pamet pred razumevanjem in ponavljanju naučenega pred izzivanjem naučenega. Prvo je najpogosteje nagrajeno in podprto, slednje je kaznovano in celo osramočeno.
Descartesov metodološki dvom, ki stoji kot neuničljivi svetilnik na začetku moderne dobe, nikoli ni bil povezan z nihilizmom, a so se ga zlasti oblastniki in ljudje na položajih vselej otepali; vselej je bil povezan z najbolj strogo obliko produkcije znanja, za katero niso marali, čeprav so pogosto vzklikali, da je samo znanje gonilo napredka. Ni jih zanimalo, še danes jih ne, da je Descartesov znameniti izrek »Mislim, torej sem« nastal prav iz radikalnega procesa preizpraševanja vsega, o čemer je mogoče dvomiti. Za Descartesa dvom tako ni uničevanje, temveč je najbolj temeljno afirmativno in konstruktivno intelektualno orodje – metoda odstranjevanja napačnih predpostavk, da bi dosegli temeljne resnice.
Kopernik uteleša zgodovinski arhetip znanstvenega dvoma. Z izpodbijanjem geocentričnega modela pokaže na osupljivo dejstvo: da je celo splošno sprejeta modrost – tudi če je na videz samoumevna – lahko v osnovi povsem napačna. Njegovo delo predstavlja in obenem zastopa najpomembnejši znanstveni odnos: postavlja pod vprašaj ustaljene pripovedi, tvega intelektualni ostrakizem, da bi zasledoval resnico, pogumno vztraja in dvomi še naprej.
Spinoza bi izpostavljeni izobraževalni neuspeh prepoznal kot sistemsko zatiranje razuma, in ne le kot naključno dejanje ali spodrs oblasti, ki načrtuje prihodnost otrok. Zanj se pravo razumevanje pojavi šele z racionalno kritiko, ne s slepim sprejemanjem od »avtoritet«. Nezmožnost dvoma predstavlja obliko intelektualnega suženjstva, kjer se učenci usposabljajo za pasivne prejemnike, in ne za aktivne ustvarjalce znanja. Toda na žalost je prav Spinoza na svoji koži izkusil, da sistem dobesedno hoče intelektualne sužnje in pasivne sprejemnike, sicer ga ne bi izključili iz občestva.
Odpornost sodobnega izobraževalnega sistema proti dvomu tako razkriva globlje strukture moči in oblastnih hierarhičnih odnosov v šolskem polju. Šole zato pogosto delujejo kot disciplinske institucije, ki dajejo prednost skladnosti s tem, kar imenujejo »družbeno verificirano znanje« pred kritičnim razmišljanjem kot osnovnim vzvodom novega znanja in s tem napredka. Z odvračanjem od spraševanja in raziskovanja reproducirajo obstoječe družbene hierarhije in učence učijo, da sprejemajo prevladujoče pripovedi, namesto da jih izzivajo.
A kritično mišljenje ni le akademska veščina, temveč je temeljna človekova pravica, brez katere ni mogoča demokracija. Predstavlja našo zmožnost razumevanja sveta onkraj neposrednih zaznav, razlikovanja med videzom in resničnostjo, ki je v ozadju. Dvom je zato imunski sistem človeškega intelekta – ščiti nas pred manipulacijo, dogmatizmom in intelektualno stagnacijo. Tragedija zaradi pomanjkanja dvoma in kritičnega razmišljanja zato ni samo vzgojna, temveč je eksistencialna. Z zatiranjem dvoma namreč zatremo sam človeški potencial – vzgojo reduciramo iz transformativne prakse osvobajanja na zgolj mehanizem družbene reprodukcije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar