Vsakdanja izkušnja z umetno inteligenco me je privedla do ironičnega spoznanja, ki potrjuje prejšnje spoznanje, da se ljudje izmikajo kritičnemu razmišljanju, če je le mogoče, čeprav jih nenehno pozivajo k takemu razmišljanju. Ugotovil sem, da je umetna inteligenca v nekaterih primerih boljši sogovorec od živih bitij in da se takrat raje pogovarjam z njo kot pa z ljudmi. Poglejmo, na kaj mislim.
Mimogrede: javno glasovanje, v katerem je svoje povedalo več kot 37.000 ljudi, je pokazalo, da je Oxfordova beseda leta 2024 gniloba možganov (angl. brain rot). Nič čudnega.
Najbrž ni mogoče zlahka dvomiti v trditev, da je treba v šolah delati na spodbujanju branja knjig in kritičnega mišljenja pri učencih ter da je gnitje možganov ne le neželeno, temveč je tudi nevarno za duševno in telesno zdravje.
A s tem smo komaj popraskali po površini, kajti ne znam si predstavljati spodbujanja kritičnega razmišljanja pri učencih brez spodbujanja kritičnega razmišljanja pri učiteljih in ravnateljih, če o načrtovalcih šolskih politik niti ne govorim. In poglejmo še enkrat, kaj sploh je kritično razmišljanje in kaj pomeni.
Na čisto osnovni ravni prepoznavamo sposobnost človeškega bitja, da kritično pogleda na vsak rezultat, podatek, na vsako informacijo etc. in si zastavi preprosto vprašanje, s katerim skuša ugotoviti, ali je neko dejstvo resnično, ali je kak argument smiseln oziroma ali sploh je argument. Za tako preverjanje pa si je treba vzeti čas – včasih si ga je treba vzeti veliko. Raziskovanje je namreč zahtevno, naporno, dolgotrajno početje, ki včasih tudi stane nekaj denarja, saj je treba vsaj kupiti kakšno knjigo in jo prebrati, medtem ko je širjenje svojih mnenj po navadi zastonj, je enostavno, lahko in nič ne boli.
Morda je nekoliko ironično, da je dobro izhodišče za nadaljnje razmišljanje o naravi kritičnega razmišljanja umetna inteligenca. Vsi, ki jo uporabljamo, vemo, da včasih »halucinira« in ponuja neresnične ali netočne podatke, v katere moramo dvomiti in jih nato preveriti. Ali je v vsakdanjem življenju kaj drugače? Kolikokrat trčite v pogovorih z drugimi ljudmi na natanko isto? Ljudje namreč večinoma ne preverjajo podatkov, še manj preverjajo svoja mnenja, v katera ne dvomijo in jih pogosto zgolj trmasto zagovarjajo ter se ne pustijo premakniti niti tedaj, ko jih soočimo z objektivnimi podatki. Koliko je torej kritičnega razmišljanja v vsakdanjem življenju? Malo ali nič. A to je pričakovano.
Sodobna kognitivna znanost in psihološke raziskave namreč ponujajo globok streznitveni vpogled v zmožnosti človekovega kritičnega mišljenja. Kognitivni psihologi tako vedno znova poudarjajo pomen sistematičnih pristranskosti, ki temeljito spodkopavajo našo zaverovanost v racionalnost spontanega razmišljanja. Njihove raziskave dokazujejo, da ljudje nismo spontano naravnani na objektivno analizo, temveč smo naravnani predvsem na hitro prepoznavanje vzorcev in ohranjanje obstoječih prepričanj. Najbolj osupljiva znanstvena dognanja so nam doslej postregla z radikalnimi vpogledi v načine, kako ljudje v veliki večini iščejo informacije, ki potrjujejo že obstoječa prepričanja, medtem ko sistematično zavračajo nasprotne dokaze in jih ignorirajo celo tedaj, ko je tako početje v njihovo škodo. Tako se sicer zaščitijo pred zahtevnimi informacijami, ki bi sprožile v možganih občutek ogroženosti, vendar moramo računati tudi na posledice delovanja takega mehanizma: manj kot nekdo ve, bolj je prepričan o svojem razumevanju. Ljudje tako sicer nepravilna, napačna in neustrezna stališča branijo z izjemno vztrajnostjo, nasprotne podatke pa navadno obravnavajo kot napade nase, in ne kot priložnosti za učenje. Ko se ljudje soočijo z informacijami, ki izpodbijajo njihova temeljna prepričanja, se večina posameznikov vključi v že navajeno in izdelano psihološko gimnastiko, da bi ubranili in ohranili svoj obstoječi pogled na svet, namesto da bi spremenili svoje razumevanje.
Primerjalne študije tako kažejo, da se pristno kritično razmišljanje pojavi v manj kot 10 % vsakodnevnih interakcij. Večina pogovorov, v katere se vključujejo ljudje, predstavlja performativne izmenjave že obstoječih mnenj, in ne pristnega raziskovanja za razumevanje. Nevroznanstvene raziskave kažejo, da sprememba uveljavljenega prepričanja zahteva veliko kognitivne in čustvene energije, zato ni čudno, da je kritičnega razmišljanja tako malo – in jutri ne bo čisto nič drugače. Možgani obdelujejo protislovne informacije na področjih, povezanih z bolečino in grožnjo, zaradi česar je intelektualna prožnost zahtevna kognitivno, zlasti pa čustveno, saj imajo ljudje resnično »radi« svoja prepričanja. Vzporednice s »halucinacijami« umetne inteligence so tako globoke: tako človeška kognitivnost kot sistemi umetne inteligence lahko ustvarijo na hitro gledano sicer prepričljive, a dejansko nepravilne, zgrešene pripovedi; te razkrivajo temeljni izziv za vsakega človeka, ki se nanaša na razlikovanja med zaznano in dejansko resničnostjo.
Ključna in žalostna razlika pa je ta: malo verjetno je, da bodo priznali svoje »halucinacije« ljudje, medtem ko trenutni sistemi umetne inteligence to naredijo takoj, brez težav, zlasti pa brez čustvenih izbruhov, prepiranja in trmastega vztrajanja pri svojem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar