Prazniki naj bi bili čas tišine, ne hrupa, čas kontemplacije in meditacije o bivanju, življenju, pomenu in smislu življenja, tega, kar imamo ljudje med seboj, tega, kar bi lahko imeli, če bi bili vsaj malo bolj čuječi. V resnici pa je okoli nas veliko več hrupa, spektaklov, bleščave, klišejev, oglasov, propagande in dizajniranega potrošništva. Zakaj je tako, zakaj se v sicer vse bolj dinamičnem svetu ne ustavimo in bolj posvetimo praznovanju lastnega skupnega obstoja? Vprašanje je kajpak naivno. Prav zato vnovič vzamem v roko knjigo z naslovom Poetika sanjarjenja, ki jo je napisal Gaston Bachelard.
Že dolgo vemo, da je sodobno praznovanje, denimo, decembra vsako leto, paradoksno tekanje po hrupni pokrajini, kjer se nenehno kopičijo dogodki, v okvirih dinamičnega življenja in nenehnega priganjanja, ki ga zajema kultura »dogajanja«, vzdušja, potrošnje in površnega spektakla, ki ne dovoli poglobljenega razmisleka in kontemplativnega pogovora, saj ga niti ne pričakuje, ker ni predviden. Sodobni družbeni mehanizmi so namreč trenutke potencialne transcendence učinkovito spremenili v skoraj zapovedane priložnosti za ekonomsko transakcijo in senzorično prekomerno stimulacijo, ki ne prenese razmišljanja.
Erozija kritičnega razmišljanja, razsvetljenstva in pristnega praznovanja je že dolgo organski del kapitalističnega koloniziranja javnih in intimnih prostorov ter pretvarjanja duhovnih in čustvenih izkušenj v tržne dogodke. Prazniki zato niso več sveti intervali za kontemplacijo, temveč so koreografirani potrošniški rituali, v katerih čustveno globino nadomeščajo kupna moč, dizajnirano razvedrilo in performativno veselje.
Bachelardova Poetika sanjarjenja: otroštvo, jezik in kozmos ponuja globok vpogled v orisani družbeni pojav. Filozof razume, da pristna človeška izkušnja prebiva v tihih trenutkih domišljije, v subtilnih prostorih doma, med zunanjo realnostjo in notranjim zaznavanjem. Sanjarjenje zato ni samotni beg iz realnosti, temveč je globok način razumevanja sebe in svojega eksistencialnega stanja. Družbene strukture, prav nasprotno, z lahkoto, ki včasih jemlje sapo, sistematično prekinjajo te občutljive notranje izlete z nenehnim hrupom, digitalno stimulacijo in izdelanim navdušenjem, ki se ga človeška bitja zlahka naučijo, nato pa ponavljajo in ponujajo druga drugim.
V resnici pa je temeljna človeška potreba po transcendenci. To je duhovna lakota, ki je ni mogoče potešiti z materialnim kopičenjem in dizajniranimi spektakelskimi prizori. Ljudje zaradi nje hrepenimo po pristni povezanosti, po trenutkih skupne tišine, ko postajajo meje med posamezniki prepustne, ko se končno pojavijo empatija, sočutje in razumevanje. Vse to je mogoče, ker je človek ranljiv, a dokler ranljivosti ne pokaže, so taki trenutki zgolj oddaljeni ideal.
Družbeni mehanizmi so taka globoka srečanja že pred časom nadomestili s povsod navzočimi plitvimi interakcijami, z globalnimi spektakli, ki zabavajo in domnevno razvedrijo, a duhovno ne hranijo in ne nahranijo. Naša kolektivna nezmožnost, da bi se ustavili in resnično slavili lastni končni obstoj na tem planetu, odraža globlje slabo počutje: tesnobo pred soočenjem z našimi notranjimi svetovi, pred izkušnjo ranljivosti, ki jo zahteva pristna kontemplacija. Raje se zato skrivamo za hrupom, za potrošnjo, za nenehno aktivnostjo – ustvarjamo kolektivni obrambni mehanizem pred globokimi vprašanji končnega in ranljivega bivanja.
Da bi pridobili pravi duh praznovanja, bi morali radikalno preoblikovati naš odnos do časa, tišine, do drugega. To bi pomenilo ustvarjanje novih prostorov pristnih srečevanj, kjer lahko ljudje svobodno dihajo, neodvisno razmišljajo in prepoznajo izjemni čudež skupnega obstoja, ne da bi bili pri tem tesnobni, češ kaj porečejo drugi.
Dogaja pa se nekaj drugega.
V članku z naslovom Konec igre za dejstva: kako so vibracije zavladale vsemu, od popa do politike (‘It’s game over for facts’: how vibes came to rule everything from pop to politics, Jess Cartner-Morley, The Guardian, 14. december 2024) preberem to: Vibracije (angl. vibes, op. prev.) so uplenile digitalni svet, vendar je tehnologija del njihove zgodbe. Mamljivo jih je uokviriti kot globoko, skrivnostno človeško dejavnost, češ da se upira tehnologiji, ki je finančno spodbujena, da nas rudari za informacije, vendar vibracije zrcalijo digitalni svet prav toliko, kolikor se mu upirajo. Ni naključje, da so se razširile in zavzele prostor v naših življenjih in naši kulturi prav v obdobju, ko so se pametni telefoni, socialni mediji in algoritmi zarotili, da posrkajo kisik. Kaj to pomeni in kaj se dogaja?
Širjenje pomena občutkov, vzdušja in »vibracij« odraža zapleten sociološki pojav, ki je zakoreninjen v globokih psiholoških in družbenih transformacijah. Sodobni poznavalci teh preobrazb zatrjujejo, da doživljamo globok epistemološki premik: čustvena resonanca vedno bolj prevladuje nad empiričnimi dokazi.
Sociološke raziskave kažejo, da je ta trend posledica prehoda v digitalno dobo, ki je do določene mere res demokratizirala komuniciranje in izmenjavanje informacij, vendar je sočasno razvodenila strokovnost in ustvarila posebne komore, v katerih pridobivajo subjektivne izkušnje nesorazmerno legitimnost, pomen in smisel. Psihološke študije kažejo, da je zaradi pristranskosti potrjevanja in nerazumno motiviranega sklepanja verjetneje, da dajejo posamezniki prednost čustvenim pripovedim, ki so v skladu z njihovimi že obstoječimi prepričanji. Erozija institucionalnega zaupanja igra pri tem ključno vlogo. Ker vztrajno upada verodostojnost tradicionalnih avtoritet – znanstvenih ustanov, medijev, vlade –, se ljudje vedno bolj zanašajo na osebne mreže in čustvene intuicije kot alternativne vire znanja.
Delo socialnega psihologa Jonathana Haidta o teoriji moralnih temeljev človeškega delovanja in medsebojnih odnosov osvetljuje, kako čustvena in plemenska pripadnost pogosto prevlada nad racionalno argumentacijo. Platforme socialnih medijev pospešujejo tako preobrazbo in oblikujejo virtualna okolja, kjer čustveni odzivi ustvarjajo več angažiranosti kot niansirane razprave, temelječe na dejstvih. Algoritemska krepitev čustvenih vsebin ustvarja zapletene in nikomur povsem razumljive povratne zanke, ki dajejo prednost vzdušju in občutku pred preverjanjem. V tej »post-resnični« pokrajini ljudje pogosto zavračajo dejstva, obenem pa se paradoksno poglablja duhovno hrepenenje po smiselni povezanosti in osebni pristnosti v vse bolj zapletenem, odtujenem svetu.
Ali kot še zapiše Jess Cartner-Morley (prav tam): Vsaka dovolj napredna tehnologija je neločljivo povezana z magijo. Vibracije (angl. vibes, op. prev.) so tako hkrati globoke in minljive neumnosti. So nove in so tudi starodavne. So dragocen pravljični prah, ki preprečuje, da bi vsevidni algoritmi zarili svoje vampirske zobe v našo kulturo, pa vendar so sodobno marketinško orodje. Ko verjamemo v vibracije, se za trenutek počutimo, kot da bi lahko odložili telefone in se na poti skozi življenje orientirali po zvezdah, kot renesančni mornarji. Morda to ni čisto res, vendar vsi potrebujemo malo čarovnije v našem realizmu. Zakaj torej ubijati vzdušje (angl. vibe, op. prev.)?
Ni komentarjev:
Objavite komentar