Po včerajšnjih delavnicah čustvene inteligentnosti sem razmišljal takole. Proti koncu leta praznujemo premagovanje teme s svetlobo. Obdarujemo se in obljubljamo, kaj vse bo v novem letu drugače. Vemo sicer, da v glavnem ne bo, a tak je običaj, ki ga imamo radi. Ne bi pa bilo dobro pozabiti na vse avtoritarne ljudi tega sveta, na vse despote, diktatorje, vojne dobičkarje, psihopate in ljudi s psihopatskimi značilnostmi, prevarante, oligarhe, zanikovalce podnebnih sprememb, vojne zločince in apologete, posiljevalce, pedofile, zlonamerne, brezčutne in škodeželjne ljudi, ljudi, ki zavestno škodijo drugim ljudem in pri tem uživajo, verske supremaciste, krošnjarje z lažnimi informacijami, ljudi, ki zavajajo druge ljudi, pohlepne ljudi, ki iščejo samo profite, ljudi, ki podpirajo zahtevo, naj Evropska unija uvaža več nafte in plina iz ZDA, sicer bo plačevala višje davke na uvožene dobrine. Zakaj ne bi smeli pozabiti nanje?
Razumem zaskrbljenost ljudi glede škode, ki jo iz dneva v dan povzročajo določeni posamezniki, vendar je dobro prizadevati si za premišljeno razpravo, ne da bi spodbujali škodovanje komurkoli. Govorjenje o škodi, ki jo lahko povzročijo avtoritarno vodstvo in tisti, ki nimajo empatije ali ne premorejo dovolj sočutja, lahko hitro postane samo škodljivo, če ne preučimo natančno in ne razumemo dobro, kako, zakaj in čemu se takšno vedenje razvije, ohranja in včasih krepi. To ne pomeni opravičevanje škodljivega vedenja in delovanja, pomeni pa razumevanje. Ne pomeni, da smo sočutni s posiljevalci in pedofili, psihopati in z despoti, pomeni pa, da kritično razmišljamo o njih. Če ima kritično razmišljanje kdaj smisel in moč, jo ima v takih primerih, sicer se lahko spremeni v miselno telovadbo in abstraktno nizanje argumentov za in proti nečemu.
Naše kritično razmišljanje, ki pomeni javno rabo uma, kot bi rekel Kant, prispeva k razsvetljenstvu, kar pomeni ustvarjanje prostorov, sistemov in struktur, ki preprečujejo zlorabljanje moči oziroma oblasti. Delavnic čustvene inteligentnosti tako ne bi imel nikoli, če ne bi verjel, da se lahko ljudje upirajo ljudem, ki delajo škodo, in razvijajo boljše medsebojne odnose, ki gradijo sočutne skupnosti, o katerih sem prav zato napisal knjigo. Če podpiramo programe izobraževanja in zgodnje intervencije, prispevamo k osebni rasti generacije mladih ljudi, ki bodo nekoč upravljali s tem svetom. Kdor spodbuja empatijo in čustveno inteligentnost pri vodenju, krepi demokratične institucije in odgovornost. Ko se osredotočamo na preventivo in rehabilitacijo, kjer je to mogoče, že preprečujemo škodo ob sočasnem ohranjanju lastnih etičnih načel, pri katerih vztrajamo, ker smo se prepričali, da so dobra in koristna. Ljudem, ki povzročajo škodo, tako ne želimo škoditi, ker ne želimo ohranjati ciklov nasilja in sovraštva ali neproduktivnega medsebojnega ugotavljanja, kdo je nacist ali fašist in kdo ni, namesto da bi ustvarjali pozitivne družbene spremembe.
Pozitivne spremembe ustvarjamo tudi z delavnicami, ki temeljijo na čuječnosti, z meditacijami ljubeče prijaznosti, z meditacijami, osredotočenimi na sočutje, s krepitvijo pozornosti in skrbi za drugega, s prispevanjem k skupnostni skrbi.
Raziskave kažejo, da lahko te prakse omogočajo preobrazbe ljudi in odnosov, ki pomenijo zmanjšanje samodejnih negativnih odzivov na trpljenje drugih. Vaje za zavzemanje perspektiv in razmišljanje iz različnih zornih kotov, pripovedna angažiranost skozi literaturo in pripovedovanje zgodb, prakse aktivnega poslušanja dokazano krepijo osebno in duhovno rast ter prispevajo k dobrim medsebojnim odnosom.
Študije dokazujejo, da take dejavnosti povečujejo kognitivno empatijo in čustveno razumevanje. Neposreden stik z različnimi skupinami ljudi, prostovoljno delo z ranljivimi skupinami ali ljudi s posebnimi potrebami, poglabljanje izkušenj za razumevanje različnih kulturnih kontekstov spreminjajo ljudi, ds postajajo boljši.
Raziskave kažejo, da trajni odnosi v podpornih pogojih znatno povečajo izražanje empatije in sočutja. Socialno in čustveno učenje v šolah, programi za poglobljeno razumevanje navezanosti starš-otrok, razvijanje empatije in sočutja v zgodnjem otroštvu krepijo odpornost, moralno in etično delovanje ljudi skozi celotno življenje. Longitudinalne študije nesporno dokazujejo, da imajo zgodnje intervencije trajne učinke na razvoj empatije in sočutja. Krepitev sočutja zdravstvenih delavcev, programi za razvoj empatije učiteljev, treningi čustvene inteligentnosti pri vodstvenih delavcih usposabljajo za bistveno boljšo poklicno empatijo.
Ključni dejavniki uspeha so redna, trajna praksa namesto enkratnih posegov ali predavanj, varno, podporno okolje za čustveno raziskovanje, integracija kognitivnih in čustvenih komponent v vsakdanje življenje.
Bi radi raziskovali konstruktivne načine za reševanje takih izzivov v družbi, ki jih ni tako malo? Lahko bi veliko in dolgo razpravljali o pristopih, ki temeljijo na dokazih za smiselnost preprečevanja vzpona avtoritarnega vodenja, podpiranja čustvenega razvoja ljudi, empatije in sočutja, osebne in duhovne rasti, gradnjo odpornih demokratičnih institucij, ustvarjanja sistemov odgovornosti in spodbujanja etičnega vodenja.
Želim si, da bi bilo v novem letu več takega raziskovanja, kritičnega razmišljanja, javne rabe uma in več orisanih pristopov k problemom sodobnega sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar