Berem knjigo z naslovom Psihoanaliza kot radikalna gostoljubnost (Dana Amir, Routledge, 2024). Najprej se z avtorico, izraelsko psihoanalitičarko, povsem strinjam, da psihoanaliza dobesedno je radikalna gostoljubnost. Pomeni popolno sprejemanje drugega človeškega bitja, obračanje k njemu namesto odvračanja od njega. V vsakdanjem življenju je pogosto ravno nasprotno. Radikalne gostoljubnosti je zelo malo.
Kaj je radikalna gostoljubnost?
Naj o vprašanju razmišljam z Emmanuelom Lévinasom.
Zanj je radikalna gostoljubnost v osnovi etično srečanje, ki presega zgolj družbeno konvencijo ter sledi globokemu filozofskemu in moralnemu imperativu, ki postavlja etično odgovornost do drugega človeka kot najbolj temeljni filozofski in eksistencialni odnos, ki ga še zmore človeško bitje. Radikalna gostoljubnost tako ne pomeni le sprejemanja drugega človeka kot gosta, temveč pomeni priznavanje absolutne drugačnosti in neskončnega dostojanstva tujca.
Mislim na brezpogojno odprtost obličju Drugega, pri čemer Drugi ni objekt, ki bi ga bilo treba razumeti ali kategorizirati, ugotoviti, ali je »normalen« ali pa je morda »drugačen«, temveč je neskončna etična zahteva, ki kliče k odgovornosti, ki je pred vsakim razvrščanjem in vrednotenjem ljudi. To je izjemno zahtevna naloga.
Orisano srečanje z drugim človekom ustvari takojšnjo, predracionalno etično zahtevo, ki jo človek lahko tudi zavrne. Ta obveznost obstaja pred vsako zavestno odločitvijo ali racionalnim izračunom, saj sama prisotnost tujca ustvarja absolutni etični imperativ, da se nanj odzovemo skrbno in spoštljivo. Ne ustvarimo ga torej sami. Gostoljubnost tudi ni medsebojna izmenjava, temveč je enostranska etična gesta. Gostitelj zato postane ranljiv, saj odpre svoj osebni prostor, ne da bi pričakoval kaj v zameno. Etični odziv ni odvisen od tujčeve vrednosti ali morebitne vzajemnosti, saj gostitelj ne vrednoti ljudi, kot rečeno, in ne računa na vzajemnost.
Radikalna gostoljubnost zahteva izstop iz lastnega ega in udobja, terja radikalno decentriranje samega sebe. Srečanje z Drugim vselej zmoti našo vase zaprto in spontano egocentrično eksistenco in je zato izjemno zahtevno, kajti tujec predstavlja nekaj v osnovi nespoznavnega in je zunaj našega razumevanja. To je zelo pomembno, kajti spontano nas tujec vznemirja, vznemirjamo se kajpak sami, in zdi se nam, da nas ogroža, zato se ga bojimo ter želimo biti čim dlje od njega.
Orisana neskončna drugačnost nas kliče k nenehni etični budnosti in odprtosti, ki ni isto kot strategija, odločitev ali izbira, temveč je najbolj prvinska etična gesta, ki definira naše človeško bistvo. Je način prepoznavanja svetega v tujcu, globoko priznanje, da je naša človečnost konstituirana z našo odgovornostjo do tistih, ki so radikalno drugačni od nas.
Bistvo radikalne gostoljubnosti tako ni v preračunljivem dejanju prijaznosti, ker si obetamo, da se bo drugi podobno vedel do nas, temveč v globoki ontološki ranljivosti, ki je pred racionalnim razmišljanjem. Mislim na eksistencialno držo, ki spreminja človeško interakcijo iz transakcijske ali komunikacijsko izmenjave v sveto srečanje.
Zahteva pa je velika, zato vsaka oseba ne more doseči sicer želene stopnje radikalne gostoljubnosti, saj zahteva predvsem radikalno razgradnjo obrambnih struktur ega. Zahteva revolucionarno decentralizacijo jaza – pripravljenost, da nas prisotnost tujca bistveno destabilizira. Človek pa se take destabilizacije spontano brani, ker čuti, da je ogrožen, čeprav ogroženosti ne razume in je ne zna pojasniti.
To tudi ni veščina, ki se je je treba naučiti, temveč je globoka eksistencialna preobrazba in je njen učinek. Nekateri posamezniki so bolj nagnjeni k taki radikalni odprtosti zaradi globoke čustvene inteligentnosti, izkušnje marginalizacije, dolgoletnega duhovnega ali filozofskega usposabljanja, sposobnosti globokega sočutja.
Resnično gostoljubna oseba tako ne le tolerira drugačnosti, temveč prepozna tujca kot razodetje – kot neskončno etično zahtevo, ki moti udobne vsakdanje gotovosti. Pri taki gostoljubnosti ne gre niti za razumevanje Drugega niti za njegovo asimilacijo, temveč za ohranjanje nenehnega stanja dovzetnosti za skrivnost človeškega obstoja. Tako radikalno gostoljubje je navsezadnje redek in globok duhovni dosežek, ki zahteva nenehno notranje delo, samorefleksijo in predanost preseganju omejenosti individualne zavesti.
Predstavljeno razumevanje gostoljubja torej daleč presega zgolj strpnost, toleriranje, solidarnost ali vsakdanjo kulturno izmenjavo. Gre za radikalno, korenito transformativno filozofsko držo, ki prepozna vsako človeško srečanje kot potencialno mesto etične transcendence, kjer se naše najgloblje moralne zmožnosti aktivirajo skozi brezpogojno odprtost Drugemu.
Knjiga o radikalni gostoljubnosti je izvrstna, ker natančno izriše sposobnost človeške duše, da presega občutenje lastne nemoči, da jo prepozna in razume, da se upira neskončni vrsti možnih načinov, kako živeti kot žrtev. Pomeni tudi zagovor človeka kot subjekta, te paradoksne instance, ki je pripravljena odpuščati in dovoljuje, da ji je odpuščeno.
Prepoznavanje načinov, kako se človek spreminja v žrtev, je že vzvod za prepoznavanje novih priložnosti, zaradi katerih se lahko življenje žrtve radikalno spremeni. Naj pojasnim, zakaj govorim o žrtvi.
Obstajata preprosti evolucijski lekciji. Prvič. Če živo bitje ne prepozna nevarnosti, pred katero se znajde, se poveča verjetnost, da ne prenese svojih genov. Drugič. Če živo bitje ne prepozna priložnosti za nekaj novega, drugačnega in boljšega, je pač ne prepozna. Zamudi jo. Gene morda še vedno prenaša naprej, toda priložnosti preprosto zamudi.
Kdor torej ne prepozna priložnosti, jo v nekem smislu »izgubi«. Lahko bi jo imel, a je nima. Nima priložnosti za novo in drugačno. Ne napreduje, ostaja, kjer je. A kaj pomeni zamuditi priložnost?
Naj odgovorim na vprašanje, kot bi morda odgovoril Nietzsche, ki je bil oster kritik družbenih mehanizmov, ki na pogosto nevidne načine spreminjajo ljudi v žrtve.
Zamuditi priložnost pomeni prepustiti se zapeljivi povprečnosti obstoja, postati zgolj gledalec v velikem gledališču postajanja, ki ima danes obliko spektakelske družbe. To je tragični trenutek, ko se volja do življenja sesuje v pasivno resignacijo, ko potencial za preobrazbo usahne pod težo konformizma, potrošništva, tesnobe in strahu. Zamujanje priložnosti je globoko dejanje izdajanja samega sebe. Je kapitulacija duše pred mentaliteto črede, udobna otopelost povprečja oziroma tega, kar »se pričakuje«, mlačna voda konformizma. Posameznik, ki zamudi priložnosti, postane duh – senca tega, kar bi lahko bil, ujet v kletko omejitev, za katere je odgovoren, čeprav se nikoli ne omejuje povsem sam.
Ta zamujeni potencial ni le izgubljen trenutek, temveč je izraz temeljnega zavračanja lastnega postajanja. Pomeni smrt ustvarjalnega impulza, zadušitev želje, odrekanje sebi. Vsaka spregledana priložnost je zato majhna smrt, kapitulacija pred povprečnostjo, predaja gravitacijski privlačnosti običajnega. Tragedije ne prepoznavamo v sami priložnosti, temveč v zmanjšanem duhu, ki ne prepozna lastne zmožnosti za preobrazbo. Zamuditi priložnost pomeni izbrati smrt namesto življenja, stagnacijo namesto rasti, skladnost namesto ustvarjanja. To je dokončna izdaja lastnega potenciala – počasen, postopen samomor duha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar