Številne reforme šolskega sistema niso prinesle bistvenih sprememb. Bistvo šolanja je še vedno enako, kot je bilo pred dvema stoletjema: veliko učenja na pamet, ponavljanje za učiteljem, ki ima vedno prav in ima prav tudi takrat, ko nima prav, abstraktne in večini učencev nerazumljive vsebine, ki jih možgani hitro pozabijo, pridnost in večno učenje za šolske ocene, disciplina, ubogljivost. Vse to pravzaprav ne preseneča, kajti institucionalna inercija šol je velika sama po sebi, kulturna dediščina, ki v teh krajih narekuje vzgajanje pridnih, ubogljivih in v zadnjem obdobju »uspešnih« otrok, prispeva svoje. Ureditev učilnic, zlasti pa hierarhične strukture in tradicionalne metode ocenjevanja so že dolgo tako normalizirane, da si mnogi ljudje dejansko težko predstavljajo radikalno drugačne pristope k poučevanju in učenju. Res je tudi, da delujejo šole znotraj večjih gospodarskih sistemov, ki dajejo prednost standardizaciji in merljivim rezultatom, kar zopet ni presenetljivo. Potreba po pripravljanju velikega števila učencev z omejenimi viri pogosto vodi nazaj k tradicionalnim metodam, saj veljajo za učinkovitejše, zlasti pa so bolj obvladljive. Poleg tega morajo šole učence pripraviti na standardizirane teste in sisteme za sprejem na univerze, ki še vedno v veliki meri nagrajujejo tradicionalne akademske spretnosti, veščine in kompetence. Večina učiteljev se je prav tako sama učila v tradicionalnih sistemih in so usposobljeni za metode, ki v veliki meri krepijo taiste konvencionalne pristope. Tudi ko so učitelji izpostavljeni inovativnim pedagogikam, jih pritiski vodenja velikih razredov, izpolnjevanja zahtev kurikula in pripravljanja učencev na standardizirane teste pogosto potisnejo nazaj k tradicionalnim metodam, saj je vse skupaj zopet bolj obvladljivo in enostavno. Številni raziskovalci, Michael Apple in Henry Giroux, denimo, so doslej dokazali, da so šole tudi instrumenti družbene reprodukcije in nadzora. Poudarek na disciplini, poslušnosti in standardizaciji se lahko deloma ohranja zato, ker služi širšim družbenim in ekonomskim interesom pri vzdrževanju in podpiranju obstoječih struktur moči. Dokler bomo torej »uspeh« učencev merili predvsem s konvencionalnimi metrikami, ne bo dosti drugače, ker preprosto ne more biti.
Nekatere novosti so kljub vsemu obetavne: projektno učenje, ki se povezuje s problemi v resničnem svetu, napredovanje učencev na podlagi kompetenc namesto razvrščanja v skupine na podlagi kronološke starosti, vključevanje novih tehnologij na načine, ki preoblikujejo tradicionalne prakse, in ne le digitalizirajo, večji poudarek na socialno-čustvenem učenju.
Zanimivo pa je, da medtem ko zaradi kognitivne znanosti in edukacijskih raziskav vemo precej o tem, kako izgleda učinkovito učenje, je udejanjanje teh spoznanj v velikem obsegu še vedno izziv. Vrzel med raziskavami in prakso se pogosto skrči na sistemske omejitve, in ne na pomanjkanje znanja o boljših pristopih.
Na srečo naletim na znanstveni članek z naslovom Education scholar calls for ecological shift to 'school within a school' to give students autonomy needed for success (Mike Krings). Razveseli me, da nekdo razmišlja o čisto preprostem cilju šolanja, ki je: srečni učenci. Napočil je čas za poskusno spreminjanje v majhnem obsegu, ki se osredotoča na dva ključna elementa: manj predpisanega kurikula in več avtonomije učencev, zapiše avtor.
Večno spreminjanje učnih načrtov ne more spremeniti bistva šolanja, tega pa bi bilo treba spremeniti. Zakaj bi ga bilo treba spremeniti?
Sprememba je potrebna, ker imajo učenci premalo avtonomije v šolah, kar pomeni, da učitelji premalo upoštevajo tako njihove želje kot znanstvena spoznanja, kako se možgani učijo. Poleg tega so številna spoznanja, ki se jih učenci učijo, zastarela že v trenutku, ko se srečajo z njimi, ker znanost tako skokovito napreduje. Znanje, ki ga usvojijo učenci, tako ne postane zastarelo v nekaj letih, to se tako ali tako zgodi, temveč je včasih zastarelo že na samem začetku.
Vemo tudi, da se veliko učencev v šolah dolgočasi, ker so preveč abstraktne vsebine zanje popolnoma nepomembne in nekoristne. In če želimo, da bi bili učenci srečni, bi morali mnogo bolj upoštevati njihove interese, želje in potrebe. Vprašanje pa je, če sploh iskreno želimo, da bi bili srečni.
Mogoče je, da želimo, da bi bili predvsem pridni učenci in kasneje »uspešni« delavci. Ne smemo biti namreč naivni. Kadar so v šolah potrebne spremembe, neizogibno obstajajo ljudje, ki se temu upirajo, pa naj bodo učitelji, administratorji, starši ali sami učenci (prav tam). Načrtovalci šolskih politik so tudi ljudje, ki v medsebojnih spopadih na koncu vselej naredijo kup kompromisov, zaradi katerih se nič bistvenega ne spremeni.
»Šola znotraj šole« je zato nov pristop, ki izhaja iz ugotovitve, da se šole bistveno ne da spremeniti, zato pa je morda smiselno poskusiti narediti šolo znotraj šolskega sistema. To bi bila šola, ki bi zainteresiranim staršem, učencem in učiteljem omogočala, da resnično sodelujejo pri načrtovanju drugačnega šolanja, ki postavlja v ospredje tako avtonomijo učencev kot avtonomijo učiteljev in staršev, kar pomeni, da skupaj izbirajo in načrtujejo to, kar jih resnično zanima.
Šolske spremembe so vselej načrtovane tako, da želijo načrtovalci nekaj spremeniti za vse, kar pa dokazano ne deluje. Že zdavnaj bi se tako lahko naučili, da so spremembe možne le, če jih ne »vsiljujemo«.
Vsako »vsiljevanje« sprememb nujno naleti na odpor. To je čisto preprosto spoznanje, ki velja od pamtiveka. Ljudje so zares motivirani za spremembe le tedaj, ko sami sodelujejo pri njih in jih sprejemajo s konsenzom, ne pa od zgoraj. Ko so sprejete od zgoraj, jih v najboljšem primeru prenašajo in tolerirajo, v najslabšem pa bojkotirajo.
Ko so ljudje zavzeti za spremembe, sprejemajo tudi odgovornost zanje. Postanejo uspešnejši, zlasti pa so bolj zadovoljni in notranje izpolnjeni, saj delajo nekaj, za kar so se odločili, nekaj, kar jih resnično zanima. Ni boljše motivacije od te.
Učenci imajo v »šolah znotraj šol« priložnosti, da sami odkrivajo, kaj jih zanima, kaj bi radi počeli, kakšne želje imajo. Saj enako velja za čisto vsakega človeka. Šele ko odkrijemo, kaj bi zares radi počeli, se rodi prava motivacija, sicer delujemo po principu »treba je«, kar pa je slabo, če želimo biti učinkoviti in srečni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar