Dokler smo še skupaj

Dragi oči,

osebi, ki mi veliko pomeni, je umrl oče. Nisem ga poznala, a mi je izjemno hudo. Hudo mi je, ko samo pomislim na njene občutke; na to, kako je ta dogodek zarezal v njeno življenje. Kako se je v hipu spremenil njen svet. Kako srce parajoč je verjetno vsak spomin, ki privre v njene misli. Kako pogosto bo verjetno obsedela v poplavi občutkov, ki bodo zahtevali, da jih čuti. Kako bo morala sama s pomočjo ljudi, ki jih ima rada, na novo sestavljati zgodbo svojega življenja tam, kjer je bila raztrgana.

Človek kot želeče bitje in kot subjekt želje

Človekova želja je produktivna materialna sila, zaradi katere je človek kreativno, ustvarjalno bitje. Želi potrjevanje in prepoznavanje. Želi druga bitja, s katerimi se povezuje in združuje. Želi nove prostore za drugačno realnost, drugačne načine bivanja. Narave želje ne moremo misliti brez človekove radikalne odprtosti. Obstajata pa dva temeljna načina, kako se človeško bitje opredeli do želje.  

Kapitalizem s pridom izkorišča naravno zmožnost človeških bitij, da imajo želje, ne le potrebe. Tega ni poudarjal le Marx, to so poudarjali tudi številni drugi avtorji, kot sta Deleuze in Guattari. Človekova želja kot ustvarjalna sila je neustavljiva, neuničljiva in bo vselej poganjala skupno življenje, kar je dobro. A kam ga bo poganjala?

Red mora biti, pa čeprav je slab

Igrišče. Svobodni otroci. Brezskrbni otroci se igrajo. Igrajo se in so razposajeni. Od nekod se pojavi oče. In ugotovi, da so otroci razposajeni čisto preveč, da se ne igrajo tako, kot bi sam hotel. Odloči se, da vzame zadevo v svoje roke in naredi red. Na edini način, ki ga pozna in za katerega verjame, da je dober.

Nikoli pa ni razmišljal, da je imel Hegel odlično idejo o zakonih, ki jih ljudje nujno potrebujemo, da živimo urejeno. In ne razume Heglovega revolucionarnega spoznanja, da zakoni ne omejujejo naše svobode, kot se komu morda zdi, temveč šele omogočajo resnično svobodo. Kako je mogoče reči kaj takega, saj se zdi, da zakoni omejujejo, ne pa osvobajajo?

Hegel za etično vzgajanje otrok

Za otrokovo doživljanje in razumevanje samega sebe, za njegovo samospoštovanje je bistvena njegova želja. A kaj je njen objekt, česa si želi? Kaj odkrijemo, ko se spustimo dovolj globoko? Naj se za odgovor na vprašanje tokrat obrnem k Heglu. Zakaj? Ker je ponudil izvrsten odgovor, vreden nadaljnjega razmisleka. 

Hegel je večkrat izpostavil, da si ne le otrok, temveč vsak človek želi: da bi ga drugi ljudje prepoznali in pripoznali kot svobodno, avtonomno in vredno bitje. To ni želja, ki bi imela objekt, tako kot ga ima želja, da posedujemo novo kolo. Trdil je tudi, da se zavedanje sebe – naša zavest o sebi kot od drugih ljudi ločenih, vrednih posameznikih – ne more razviti samo od sebe. Dobesedno ne moremo vedeti, kdo smo, ali izkusiti samospoštovanja brez odnosov z drugimi zavestnimi bitji, ki nas prepoznavajo in potrjujejo kot zavestna bitja. Ko nas prepoznavajo, nas zato že potrjujejo – potrjujejo, da smo, da obstajamo, da smo vredni v trenutku, ko smo. To pa je nekaj, kar človeška bitja bistveno potrebujemo, ker nam naša identiteta ni kar dana ob rojstvu. Razvila se bo, za razvoj pa potrebuje trdne temelje. In najboljši temelj je zunanja potrditev, ki pomeni, da smo svobodna, spoštovanja vredna bitja.

Pomen ognja za vrednost življenja

Kot otrok sem se učil od starejših, da je edino pravo delo tisto, ki ga človek opravi z rokami. Rezultati takega dela so vselej konkretni, opazni, otipljivi in merljivi, so mi govorili. Ko zidar postavi zid, je to zelo konkreten izdelek, ki ga vsakdo vidi, prepozna in – ceni. Obenem sem se učil, da nekateri ljudje ne delajo nič, ker samo »filozofirajo«. »Pravo delo«, so poudarjali, je delo na kmetiji ali pa v tovarni. Kmetje in delavci torej delajo.

Ko sem kasneje študiral psihologijo in filozofijo, nekaj predavanj sem poslušal tudi na teološki fakulteti, me je bilo sprva sram povedati, da se usposabljam za nekaj, kar ne bo nikoli »pravo delo«. Moral bi poslušati starejše, a jih nisem, ker sem bil najstniški upornik.  Kljub temu sem vse življenje delal. A kaj sem v resnici delal, če je »pravo delo« delo z rokami?

Najprej sem se učil razumeti svet in ljudi v njem. Denimo, starše in njihove otroke, s katerimi sem »delal«. Kaj sem torej delal?

Nekaj novega ali raje ne? To je zdaj vprašanje

Vendar se tukaj zadeve – ne povsem nepričakovano, to je treba reči – močno zapletejo. Isti gospodarski sistem, ki za večino delovnih mest potrebuje ubogljive delavce, ki sledijo avtoriteti, pogosto so ti lastniki podjetja, v katerem delajo, obupno potrebuje tudi pristne inovatorje in ustvarjalne ljudi – a le za majhno število ključnih vlog. V »družbah znanja«, v katerih delujejo podjetja, je znanje dejansko velika vrednota, tega ne smemo zanemariti, zato politiki ne pozabijo vedno znova povedati, da znanje poganja napredek in pomaga izboljševati življenje, toda to je le ena plat zgodbe o družbenem življenju ljudi. Druga plat je precej drugačna, a o njej vztrajno molčijo. Ne brez razloga.

Šola, merjenje znanja in znanje v »družbah znanja«

Tipična šolska situacija. Test. Otroci rešujejo test znanja – vsak zase, seveda, sodelovanje ni dovoljeno. Nekdo obkroži izmed ponujenih odgovorov, po navadi je to ena beseda, »pravilni odgovor«. Ali to res meri njegovo znanje? Obkroži vse pravilne enobesedne odgovore na vsa vprašanja in na vseh črticah, kjer je to predvideno, pravilno nadaljuje zapisano, kar pomeni, da doda po eno ali dve »pravi besedi«. Na koncu testa je ocena: odlično (5). Je to izraz učenčevega znanja?

Spominska palača odnosov

Minea mi je poslala povezavo do pogovora s filmskim igralcem, za katerega je zapisala, da je eden njenih najljubših. Ta igralec je Eric Dane. V pogovoru z novinarko razmišlja o diagnozi, ki jo je dobil: ALS. Kratica pomeni »amiotrofična lateralna skleroza« ali progresivna spinalna amiotrofija. Dobro vem, kaj je to in kaj pomeni. Igralec pove, kako se je vse skupaj začelo – z desno roko. Te sedaj ne more več uporabljati. In ker je bolezen napredujoča … Zgodba, ki jo pripoveduje, je pomembna. Če želimo, se lahko iz nje veliko naučimo. Ne le zase, za vsa živa bitja.

Generacijsko ogledalo čustvene potlačitve

Ponuja se vznemirljiva vzporednica. Nekateri strokovnjaki poročajo, da se med mladimi ljudmi, rojenimi po letu 2000, nekaj dogaja. Dogaja se nekaj novega, vrednega pozornosti. Njihovo razmišljanje o mladih ljudeh ima tri osnovne koordinate: preobremenjeni so s stresom; čustveno so prizadeti zaradi zasvojenosti in odvisnosti od socialnih medijev; nagnjeni so k visceralnim izbruhom jeze. Koordinate so psihološke, vendar niso zgolj psihološke, ker so tudi družbene. Vzporednica, ki jo omenjam, je osupljiva: starejše generacije ljudi, mislim na ljudi, stare okoli osemdeset let, v zadnjih letih vse bolj uporabljajo militantni besednjak, pogosto pa smo tudi priča nenadnim, neobvladljivim izbruhom jeze, ki jim sledijo bombardiranje in raketiranje civilnega prebivalstva v sosednjih državah. Videti je, da nenadna in pogosto neobvladljiva jeza, porojena v stiski, niti ni predmet resnega kritičnega razmišljanja, kajti »svet« je trenutno v stanju skoraj popolne otrplosti, kar pomeni, da človeštvo preprosto ne ve, kaj naj počne s to jezo. Človek bi pomislil, da so včasih nastajale revolucije, ko so imeli ljudje dovolj zatiranja in krivičnih oblastnih razmerij, danes pa je stiska zaradi prepovedi revolucije našla druge kanale. Neobvladljivi izbruhi jeze so objektivni opomnik, da družbene krivice še vedno obstajajo, da še vedno vladajo nerazumni oblastni odnosi in da si ljudje zaslužijo življenje v resnično boljšem svetu od tega, v katerem dejansko živijo.

Formalna večerja in slečeni suknjič

Podporna skupina je eno, vsakdanje življenje nekaj drugega. Tako pravi zdrava pamet in ima prav; ne moti se. Vprašanje pa je, ali je nujno, da je tako. Prvi spontani odgovor na vprašanje je pritrdilen. Zakaj je tak?

Kako uvesti nov jezik v skupnost, kajti prav za jezik (čustev) gre? Zdi se, da je to skoraj nemogoče. Ljudje, ki govorijo isti jezik, naučili pa so se ga od prejšnje generacije, namreč ne bodo hoteli slišati novega jezika niti tedaj, ko morda čutijo, da je izrazitejši, lepši in uporabnejši. Nikakor jih ne bo zanimal. Zakaj ne?

Tako dobro mi je, da se mi ni treba sprenevedati

Naredili smo še eno refleksijo. Naredili smo jo v podporni skupini. Vse refleksije lahko postavim na skupni imenovalec: tako dobro mi je, da se mi tukaj ni treba sprenevedati. Da sem lahko tak/taka, kakršen/kakršna sem. Da lahko povem, kaj mislim, da povem, kaj čutim, da me ni strah, da me bo kdo napadel, kritiziral ali si o meni »kaj mislil«. Ni me strah, ne čutim tesnobe, ne čutim stiske. Čutim sprejemanje in podporo in sočutje. Drugi ljudje me res poslušajo. In se navezujejo na mojo pripoved. Ne obsojajo in ne vrednotijo. Ne solijo mi pameti, kako bi se moral/morala počutiti, kaj bi si moral/morala misliti, kaj je prav in kaj je narobe. Ne dajejo mi nasvetov. Nihče ni »pameten«. Zlasti pa mi ne govorijo, da je treba v življenju potrpeti. Da je svet tak, kakršen pač je. Da je treba prenašati tudi psihično in simbolno nasilje drugih. Da se o čustvih ne pogovarjamo, ker je to brez veze. Da je treba delati in da je to bistveno. Da pravi fantje ne jokajo. Da se ni treba spreminjati. Da je tako, kot je, čisto v redu.

Delal boš, kar ti bom jaz rekel

Zdi se, da je med ljudmi veliko zahtev. Na primer: starši zahtevajo, da delajo otroci to, kar jim ukažejo. Zakaj je ukazovanje tako privlačno? Zakaj starši mislijo, da morajo ukazovati svojim otrokom? In zakaj bi ti slepo ubogali? Ali nima vsak človek zmožnosti, da razvije kritično razmišljanje, s katerim se lahko tudi upre domnevni avtoriteti, če ugotovi, da je njena zahteva nerazumna, neracionalna, škodljiva ali celo neumna?

Preveč in nikoli dovolj

Včeraj je bil 14. junij 2025. Na ta dan pred skoraj osemdesetimi leti se je rodil Donald Trump; k tej temi se vrnem pozneje. Tu zgolj sprašujem: Kakšen je človek, ki pošilja do zob oborožene marince in pripadnike elitne vojske nad miroljubne protestnike, med katerimi so tudi povsem neoboroženi najstniki, stari očetje in stare mame? Rečeno je bilo, da jih je treba »osvoboditi od socialistov«.

Temna plat človeške morale

Mediji vztrajno poudarjajo, da je morilec, ki je v Gradcu pred nekaj dnevi ubil več ljudi, vendar opravil »psihološke teste«. Ker ne ločijo med vprašalniki osebnosti, testi, intervjuji in drugimi orodji, ki jih uporabljajo psihologi za ocenjevanje in napovedovanje vedenja ljudi, nastaja vtis, da je prestal nekakšen test ali preizkus, ki bi vsekakor moral odkriti, da je potencialni ubijalec, saj je sicer brez veze, da je tak »test«, ki stane nekaj stotakov, sploh opravil.

Ne sprašujejo se, kako družbe ustvarjajo iluzije varnosti z birokratskimi postopki, medtem ko spregledajo temeljna vprašanja o samem nasilju in o dejanskih mehanizmih, ki ga generirajo. Obenem razkrivajo globlje nerazumevanje tega, kaj psihološka orodja lahko napovedo in česa preprosto ne morejo. Moralistično se sprašujejo, kako je mogoče, da je mladenič opravil tak preizkus, in sicer šele pred kratkim, kako je torej mogoče, da »test« ni odkril, da je nevaren morilec, ki bo moril že kmalu. Podobno se sprašujejo, kako je mogoče, da 21-letnik poseduje pištolo in dolgocevno orožje ter ima možnost kupiti ustrezno strelivo in povzročiti kaos. Če bi mislili resno, namesto da moralizirajo, bi do odgovorov na zastavljena vprašanja tudi zlahka prišli. Pojdimo po vrsti.

O »svobodni volji« in zmožnosti za nasilje

Stalin je bojda nekoč rekel: »Ena smrt je tragedija; milijon smrtnih žrtev je statistika.« Resnično, ljudje živimo vsak dan z moralno dilemo: Kako ohraniti čustveno odzivnost na individualne tragedije, ne da bi nas ohromil ogromni obseg trpljenja v svetu?

Anatomija izgubljene veščine ali zakaj je preprosto postalo zapleteno

Zakaj človek ne bi želel ustreči samemu sebi? Če je v življenju treba premagovati lastno lenobo in se zdi, da je to naporno, mar ustreči samemu sebi ni ravno nasprotno? Ustreči samemu sebi bi torej moralo biti v osnovi preprosto. Če človek ustreže samemu sebi, ko si želi napora, je to preprosto, zgolj vstaneš in greš. Težko postane šele kasneje, takrat se potem odločaš, ali bi z naporom nadaljeval ali pač ne. Kaj težkega je lahko pri odločitvi »imeti se fajn«, »narediti, kot želiš«, »biti dober do sebe«? In zakaj si ne bi želel človek najprej ustreči sebi?

Resnično, morda so zapisana vprašanja med najpomembnejšimi vprašanji glede človekovega blagostanja, zadovoljstva, dobrega počutja in sreče; vse to nima nobene zveze s sebičnostjo, saj ustreči sebi ni isto kot biti sebičen. Zakaj se torej včasih zdi, da je tako težko ustreči samemu sebi, medtem ko vse življenje na videz voljno in zlahka strežemo drugim, njihovim pričakovanjem, potrebam, interesom, celo muhavostim, zahtevam in pričakovanjem »družbe«, delamo vsak dan, štirideset let, sledimo gurujem in vplivnežem, poslušamo šefe, se ne pritožujemo, pogoltnemo marsikatero grenko, smo potrpežljivi, se v nedogled prilagajamo, prenašamo nerazumna bremena in pridno »ubogamo«, smo dobri potrošniki, verjamemo medijem in goltamo njihove vsebine? Zakaj to delamo, ko pa bi bilo smiselno, koristno in zdravo ustreči sebi, je nenadoma težko? Kaj je pri tem tako težkega?

Enigma histeričnih simptomov in kontinuiteta molka

Kako se je rojevala psihoanaliza? Se je rojevala, ker je bil Freud po malem »obseden s seksualnimi nagoni« in se je predrzno poglabljal v seksualnost žensk? Nikakor ne. Ne velja ne eno ne drugo. Kot zdravnik in nevrolog, Freud ni bil psihiater, kot mislijo ljudje, kot znanstvenik je želel razumeti naravo histerije. In zakaj so sploh obstajale histerične ženske? Kaj je povzročalo histerijo in kaj natančno histerija sploh je? Zakaj je tako pomembna?

Novi realizem in to, kar nas uničuje

Poglablja se prepad med filozofskim razmišljanjem o pomenu človekove etične skrbi za drugega in empiričnimi dogodki, ki jih te dni opisujejo časopisni naslovi, kot je ta, ki govori o Trumpovi odobritvi napotitve dva tisoč pripadnikov nacionalne garde v Los Angeles zaradi tamkajšnjih protestov proti zatiranju priseljevanja, ali pa oni, v katerem beremo o nemških načrtih za hitro širitev bunkerjev zaradi strahu pred ruskim napadom. Dodajam članek o tem, da se ruski predsednik Putin še ni maščeval z vso silo zaradi operacije Pajkova mreža. Poznavalci napovedujejo orjaški napad na Ukrajino. Kaj nam obeta prihodnost?

Sokratov duh v času moralne distanciranosti sodobnega človeka

Kako nenavadno je naše življenje! V njem prepoznavam posebnost, zaradi katere vem, da je nekaj nemogoče, da nečesa ne morem narediti, obenem pa prav zato, natanko zaradi tega spoznanja, že vem, da to lahko naredim. Res nenavadno: šele ko vem, da je nekaj nemogoče, razumem, da lahko to naredim. Lahko naredim, kar je nemogoče. Te možnosti pa morda ne prepoznam ali pa sem do nje brezbrižen tudi tedaj, ko jo odkrijem.

Nobene nujnosti ni, da se kaj od tega zares zgodi. Verjetneje je celo, da se ne zgodi. Mislim na moralno samozadovoljnost ljudi, kot jo opisujejo številni avtorji od Sokrata do danes.

Preobrazba v duhu

Ljudje niso zli, se pa veliko zla zgodi, ko navadni ljudje »nehajo razmišljati«, postanejo zadovoljni s svojim življenjem in verjamejo, kar domnevno verjamejo »vsi drugi«. In ne obstaja pametna propaganda, ki manipulira z neumnimi ljudmi. Je pa res, da smo nemočni proti funkcionalni neumnosti, ki deluje kot dobro naoljena mašina, ko ljudje verjamejo, da delajo dobro in zagovarjajo pravilna mnenja, v resnici pa so voljno ignorantski in brezbrižni. Neodvisnost razuma je kajpak draga,  zahtevna in nevarna, to je že dolgo jasno, kakor je jasno, da čustveni odzivi ljudi prinašajo več denarja kakor kritično razmišljanje. Ko nanj stavijo še množični mediji, je tako, kot bi se ustrelili v koleno. Hočejo in potrebujejo čustvene odzive uporabnikov, pozivajo pa h kritičnemu razmišljanju. Vedo, da so popularni, če promovirajo preproste vsebine, razumljene vsem, vedo pa tudi, da kompleksno razmišljanje, ki spremlja kritično razmišljanje, nikoli ni bilo popularno. Enako jim je jasno, da v poplavi informacij in dizajniranih podob intelektualna predaja ni nič drugega kot preživetvena strategija. Zakaj torej to delajo, saj enako dobro vedo, da strukturni pritiski sodobnega življenja spodbujajo tako intelektualno predajo kot ubiranje intelektualnih bližnjic? Ljudje namreč po naravi težko prenašajo kognitivno disonanco. Tudi ko vedo, da skupina, ki ji pripadajo, nima prav, se ji pogosto pridružijo in se »prilagodijo«, zato jim mediji ponujajo več istega.

Človek kot sled neskončnega

Gledamo televizijo. Pri roki je vedno pametna naprava, s katero dosežemo kadarkoli milijardo podob. Všečkamo jih, delimo jih, optimiziramo jih, dizajniramo in redizajniramo jih. Enako delamo s podobami sebe. Ponujamo jih drug drugemu, da bi jih potrjevali. Za nas je zelo pomembno, da drugi sporočijo, da jim je naša optimizirana podoba všeč. Da jim je všeč podoba nas samih. Da smo torej všečni. Želimo biti taki in všeč nam je, ko smo taki, kar pomeni, da smo drugim všeč. Naš pogled je zato pomemben in imamo ga radi. Je tudi zelo uporaben in koristen, ker živimo v vesolju podob, ki ljubi optimizirane podobe ljudi in tega, kar imajo med seboj. Radi bi, da bi postal naš pogled na podobe še optimalnejši, ker želimo biti povsem prepoznani, sprejeti in potrjeni.

Jastrebi ranljivosti: človeško trpljenje za dobiček in ego

Ko je življenje hitro, ni presenečenje, da v njem vse poteka hitro. Ljudje se premikajo hitro, jedo hitro, hitro izmenjujejo informacije, iščejo nasvete, kako na hitro reševati probleme, s katerimi se soočajo. In jih tudi dobijo. V časniku The Guardian preberem članek z naslovom »Študija ugotavlja, da več kot polovica 100 najboljših TikTok-ov o duševnem zdravju vsebuje dezinformacije« (Rachel Hall, Rachel Keenan, 31. maj 2025).

Presenečenje ob ugotovitvah, zapisanih v članku, kot rečeno, ni veliko.