Minea mi je poslala povezavo do pogovora s filmskim igralcem, za katerega je zapisala, da je eden njenih najljubših. Ta igralec je Eric Dane. V pogovoru z novinarko razmišlja o diagnozi, ki jo je dobil: ALS. Kratica pomeni »amiotrofična lateralna skleroza« ali progresivna spinalna amiotrofija. Dobro vem, kaj je to in kaj pomeni. Igralec pove, kako se je vse skupaj začelo – z desno roko. Te sedaj ne more več uporabljati. In ker je bolezen napredujoča … Zgodba, ki jo pripoveduje, je pomembna. Če želimo, se lahko iz nje veliko naučimo. Ne le zase, za vsa živa bitja.
Človek se lahko spremeni, ko izve za tako ali podobno diagnozo, kot jo ima igralec. Lahko se celo bistveno spremeni. Lahko postane boljši človek.
Kaj pomeni postati »boljši človek«? Ali niso ljudje že sami po sebi dovolj dobri?
Ne, ne mislim na novorek o samoaktualiziranju in »močni volji«, delu na sebi in disciplini, s katero oseba premaguje sebe in razvija vedno boljše različice sebe, nikakor ne. Mislim na to, da se v vsakem človeškem bitju skriva poseben potencial – kot seme. To je potencial, inherentna možnost, ne kot zagotovilo, za sočutje, ustvarjalnost, pogum, modrost ter sposobnost ljubezni in skrbi za druge.
V težkih trenutkih življenja je najpomembnejše, da človek ni sam. Da ima ob sebi vsaj eno drugo osebo. In zaradi tega se lahko zgodi nepredstavljivo.
V hitrem ritmu vsakdanjega življenja si redko vzamemo čas zase in nam je skrb za drugega bolj ali manj španska vas. Podrejeni nenehnim pritiskom po samouresničevanju in napredovanju in optimiziranju življenja, lahko povsem zanemarimo lastno čustveno življenje in so ljudje okoli nas predvsem sredstvo za doseganje lastnih sebičnih ciljev.
Potem pa se nekega dne povsem ustavimo. Zdi se nam, kot da se je celotno življenje ustavilo. In v nekem smislu se zares je.
Šele takrat se začnemo počasi polno zavedati, kaj pomeni resnično živeti. Kaj pomeni nasloniti se na drugo osebo, ki zna poskrbeti za nas, in kaj pomeni, da mi skrbimo zanjo.
V nekem trenutku se začnemo boriti. Ne živimo več avtomatično, kot smo živeli dolga leta. Ne prepuščamo se vetrovom, kot da smo list, ki mu je vseeno, kam ga vetrovi odnesejo. Nenadoma se nam zazdi, da natanko vemo, v čem je smisel življenja in zavesti o njem, kam želimo iti.
Življenje nas povabi k drugačnemu zavedanju življenja in mi se mu odzovemo. Na nov način se začnemo zavedati, kaj pomeni biti zaščiten pred kaosom in nepredvidljivostjo zunanjega sveta. Iz povsem drugega zornega kota začnemo razmišljati o tem, kar predstavlja ena sama beseda: dom.
Naši domovi imajo kotičke, kamor se lahko umaknemo, znane rutine, ki nam nudijo udobje, in predvidljive ritme, ki nam pomagajo, da se počutimo varne. Enako zaščito nam nudijo nekateri odnosi z drugimi ljudmi. Ne vsak odnos, le nekateri. Ti so zato izjemno dragoceni. Zavedamo se, kako toksični so nekateri, zato jih cenimo še veliko bolj.
Preusmerjamo pozornost nanje in zavedamo se, kako krhki in ranljivi so. Podobno kot je Bachelard opisoval otroške domove, ki postanejo sčasoma skladišča spominov, kjer so vsaka soba, vsak kotiček, vsak znani predmet delčki našega življenja, sedaj tudi sami opisujemo svoje odnose, v katerih smo se naučili, kaj pomeni biti varen ter kako skrbeti za občutek varnosti in pripadnosti.
Eric Dane nadaljuje s pripovedovanjem. Moje zgodbe še ni konec, pravi. Spregovori o boju. Kakšen boj je to?
To je boj za vse to, kar je v ostrem nasprotju s stališči, da so ljudje v osnovi sebični ali celo zlobni. Je boj za dobroto, za to, da postaneš »boljši človek«.
To najprej pomeni postati iskrenejši, bolj sočuten in pravičnejši. Pomeni prehod od ravnanja zgolj iz lastnega interesa k poglobljenemu razmišljanju o tem, kako naša dejanja vplivajo na druge. Vključuje tudi čustveno zrelost, ki pomeni manj avtomatične reaktivnosti in več premišljenosti, več potrpežljivosti, manj zaskrbljenosti in zlasti manj jeze.
Igralec je zaradi bolezni postal jezen. Jeze ne skriva in se je ne boji. Ne taji in ne zanika je. Le zakaj bi jo? Njegov oče je naredil samomor, ko je imel sedem let. Sam ima hčerki in veliko časa želi preživeti doma, z družino.
Ko vse dobro premislimo, so morda pristni odnosi z drugimi ljudmi res najpomembnejši del našega doma in naših življenj. Mislim na prostornejše in iskrenejše načine bivanja z drugimi, ki onemogočajo občutek osamljenosti ali izolacije. Mislim na pridobivanje globljega vpogleda v sebe, druge in samo kompleksnost življenja, zaradi česar postanemo bolj niansirani v svojem razmišljanju, manj nagnjeni k črno-belim sodbam in se bolje znajdemo v težkih situacijah. Posledice so takojšnje: več izkazovanja sočutja in empatije, manj osamljenosti in sumničavosti, več vzajemnega zaupanja.
Boj, o katerem govori igralec, je kot dodajanje sončne sobe v hišo. To je nov prostor, v katerem se rojevajo nove dimenzije življenja.
Resnično je paradoksno, da težave pogosto služijo kot katalizatorji duhovne rasti. Ko se soočamo z izgubo, neuspehom ali s stisko, lahko vnovič na drugačen način preučimo svoje življenje in vrednote. To naredimo na način, ki ga v času udobja ne bi nikoli uporabili. Včasih res šele trpljenje razbije obstoječe vzorce in ustvari nov prostor za duhovno rast. Šele povezave z drugimi ljudmi, ki so zgled dobrote in verjamejo v nas bolj kot mi sami, nas lahko globoko preobrazijo. Ko doživimo brezpogojno ljubezen ali končno odkrijemo svojo resnično vrednost, ki se odraža v očeh drugega, lahko to prebudi tudi našo sposobnost za dobro.
V vsakdanjem življenju boste med reklamami in razvedrilnimi oddajami zaman iskali pričakovanja po samorefleksiji in razvijanju introspektivnih sposobnosti. V šoli vas ne bodo sistematično učili opazovanja lastnih misli, občutkov, čjustev in vedenja.
Kako naj se potem človek nauči jasneje videti lastne motive, slepe pege in vzorce vedenjskih odzivov? Kako naj prepozna lastno refleksno nestrpnost in se nauči narediti premor, preden nestrpno spregovori? Kaj naj naredi, da bodo vrednote kot nejasne težnje (npr. »Želim biti prijazen«) postale konkretna vodilna načela (»Vzel si bom čas za poslušanje, ko je prijatelj razburjen«)?
Resnično, otroci se dolga leta učijo kopičiti informacije in podatke, malo pa jih pripravijo na refleksivno delo – vodenje dnevnika, dialog, meditacijo –, da bi implicitne vrednote postale eksplicitne. Ne pokažejo jim, kako okrepiti čustva, kot so empatija, sočutje in hvaležnost, da ne bo toliko zamer, zavisti ali brezbrižnosti. Otroci se ne učijo spreminjati čustvenih navad, ne učijo se v šolah, ne učijo se doma in ne učijo se zunaj doma, in psihoterapevti v šolah ne bodo mogli ničesar bistvenega spremeniti.
Veliko časa je minilo od takrat, ko je Aristotel učil, da pridobimo vrline (pogum, zmernost, pravičnost itd.) šele z večkratnim odločanjem, da se ravnamo v skladu z njimi, in da vsako krepostno dejanje – na primer, če govorimo iskreno, ko bi bilo lažje lagati – krepi nagnjenost k ponovnemu iskrenemu govorjenju. Človeštvo se ni veliko naučilo od njega, čeprav je imel prav. Iskreno govorjenje in krepostno vedenje, denimo, sta lahko danes v ostrem nasprotju z vsakdanjimi pričakovanji, kako naj se ljudje vedejo in kaj naj govorijo. V kulturi individualizma je razširjena moralna domišljija, ko postane človek bolj sposoben videti druge kot popolnoma človeške, z njihovimi lastnimi upi in trpljenjem, ne pa zgolj kot »dodatke« v lastni življenjski drami, čista neznanka, čeprav močno prispeva k iskanju ustvarjalnih, nenasilnih načinov reševanja konfliktov.
»Boljši« človek ohranja svoja moralno in etično naravnanost, tudi ko je to neprijetno ali drago, zato postane sčasoma integriteta njegova druga narava.
V čem je torej »boljši«?
Bolj je skladen sam s seboj in z idejami, ki jih zagovarja, bolj radodaren je, zato se manj kot prej ozira na osebno korist. Poleg tega je pogumnejši, zato sprejema moralna tveganja – ne boji se govoriti o nepriljubljenih resnicah, ščiti ranljive –, medtem ko bi prej molčal. Postal je bolj human: njegova glavna skrb se preusmerja od lastnih sebičnih interesov k napredku vsega, kar predstavlja ideja dobrega.
Reči, da je nekdo »postal boljši človek«, pomeni reči, da se je v njem prebudil in okrepil speči potencial za dobro: njegovo samorazumevanje se je poglobilo, krepostne lastnosti so postale druga narava, njegova dejanja dosledno promovirajo zaupanje, dobro počutje (angl. well-being) in pravičnost. Duhovna rast tako ne pomeni le rasti navznoter – subtilni premiki v zavedanju in čustvenem odzivanju –, temveč tudi navzven: mreža zanesljivih, sočutnih dejanj, ki pričajo o udejanjanju naših moralnih in etičnih sposobnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar