Človekova želja je produktivna materialna sila, zaradi katere je človek kreativno, ustvarjalno bitje. Želi potrjevanje in prepoznavanje. Želi druga bitja, s katerimi se povezuje in združuje. Želi nove prostore za drugačno realnost, drugačne načine bivanja. Narave želje ne moremo misliti brez človekove radikalne odprtosti. Obstajata pa dva temeljna načina, kako se človeško bitje opredeli do želje.
Kapitalizem s pridom izkorišča naravno zmožnost človeških bitij, da imajo želje, ne le potrebe. Tega ni poudarjal le Marx, to so poudarjali tudi številni drugi avtorji, kot sta Deleuze in Guattari. Človekova želja kot ustvarjalna sila je neustavljiva, neuničljiva in bo vselej poganjala skupno življenje, kar je dobro. A kam ga bo poganjala?
Ko smo kot potrošniki navdušeni nad novim izdelkom, ki pride na trg, se že povezujemo z drugimi potrošniki. Kapitalizem je nad našo željo naravnost »navdušen«. Nastajajo izdelki, ljudje se povezujemo, družbeno življenje cveti.
Obstaja pa tudi hrbtna stran življenja v kapitalizmu. Ta mora podpirati željo kot ustvarjalno silo, ker brez nje ni produktivnosti in nenehnega napredovanja, vendar jo mora tudi usmerjati. Nenehno mora rušiti stare načine bivanja in delovanja, prestavljati meje in odpirati nova polja. Zdi se, da je tudi ta značilnost kapitalizma zelo koristna.
Zato ni nobeno presenečenje, da se je v zadnjih desetletjih tako razširil žargonski novorek, naj vsak posameznik živi in deluje kot majhna tovarna, ki jo poganja mogočna ustvarjalna sila – želja. Zdi se, da je vsak človek nagovorjen, naj bo želeče bitje, naj se ne boji svoje želje, naj je ne potlači, naj jo, kolikor je le mogoče, uresničuje, zadovoljuje in udejanja – v svojo korist, za lastno blagostanje in za obče dobro. Vse lepo in prav.
A vendar ni čisto tako.
Kapitalizem je namreč tudi orjaška mašinerija, ki človeško željo kanalizira, usmerja in z njo upravlja. Ni res, da je želja povsem osvobojena. Kodirana je, in sicer tako, da ustvarja dobiček. Človekova svoboda je tako vedno znova nekam usmerjena, ujeta je v programe, po katerih naj bi ljudje živeli, verujoč, da so pri tem svobodni kot želeča bitja.
Zakaj torej kapitalizem izkorišča željo?
Izkorišča jo, ker jo preprosto mora. Želja je namreč neusahljiva. Reproducira se, nikoli ne izgine, ne moremo je ukiniti ali dokončno zadovoljiti, da je ne bi bilo več. Nobena skrivnost ni, da kapitalizem potrebuje dobičke, da jih hoče, želi. Tu se želja neposredno povezuje z logiko dobičkonosnosti. Če torej nekaj želimo, zakaj ne bi želeli tako, da bi kopičili dobičke?
Zaradi želje ustvarjamo nove trge, nove storitve, nove izdelke. Zagovor želje pomeni spodbujanje inovativnosti, kreativnosti, drugačnosti in novosti. Pomeni tudi spodbujanje motivacije za delo, ki proizvaja presežno vrednost. Ker veliko časa porabimo za delo in ker je čas denar, je ustvarjalno delo neposredno povezano z denarjem in njegovim kopičenjem.
Pa vendar se tako upravičeno hvaljeni kapitalizem nenehno sooča s temeljnim protislovjem – za maksimalno produktivnost potrebuje svoboden pretok želje, hkrati pa mora željo nadzorovati in omejevati, da ohranja hierarhije in preprečuje revolucionarne povezave med ljudmi.
V bistvu govorimo o paradoksu: kapitalizem osvobaja silo, ki je ne more v celoti nadzorovati.
Tu pride do izraza stara dobra revolucionarnost psihoanalize: človek kot želeče bitje ni isto kot subjekt želje.
V psihoanalizi človek ni bitje, ki ima želje – temveč je subjekt, ki ga želja konstituira. Morda se sliši kot besedna igra, vendar ni. Razlika je globoka in ima velike posledice za to, kako razumemo človeško psihologijo in družbene sisteme.
Mislim, da Lacan upravičeno trdi, da želja ni nekaj, kar nam pripada – rečemo, da jo imamo – ali izvira iz nas. Namesto tega želja prihaja od Drugega – iz simbolnega reda, iz jezika, iz kulture – in nas konstituira kot subjekte. Mi nimamo želje; želja »ima« nas.
Ko Lacan govori o subjektu, ne misli na enotnega, avtonomnega posameznika, ki ima v svojem središču želeči »jaz«. Subjekt je bolj vrzel v simbolni strukturi kot pa substanca ali entiteta, za katero spontano verjamemo, da je »jaz«. Lacan zato poudarja, da ima vsak človek potrebe, da povprašuje in hrepeni. Potreba je preprosta – lakota, žeja. Povpraševanje se zgodi, ko svoje potrebe izrazimo skozi jezik – ko prosimo za hrano, udobje, priznanje. Toda želja kot hrepenenje je nekaj povsem drugega.
Izhaja iz vrzeli med potrebo in zahtevo. Denimo, otrokova želja, naslovljena na starše, vsebuje nemogočo zahtevo: biti popolnoma razumljen, popolnoma ljubljen, večno varen. Ta nemogoča dimenzija vsake zahteve je – želja. Ta je subjektov odnos do strukturne nemožnosti v središču človeške simbolne eksistence.
Tu je psihoanaliza resnično revolucionarna. Ker želja izhaja iz naše vpetosti v jezik in simbolni red, naše najbolj temeljne želje sploh niso »naše«. Prihajajo od Drugega – simbolne mreže jezika, kulture in družbenih odnosov, ki so obstajale, preden smo se rodili. Jezik tako ni naša last, jezika ne posedujemo, ta »prihaja« od zunaj – od staršev, kulture, družbenega konteksta. Ko se učimo govoriti in se vzgajamo, se hkrati učimo želeti na načine, ki jih oblikuje ta zunanji simbolni red.
Če torej na ljudi gledamo kot na avtonomna bitja, ki imajo različne želje, se zdi, da se kapitalizem odziva na že obstoječe človeške želje in jih izpolnjuje. Videt je, da gre pri trženju in potrošnji za zadovoljevanje pristnih človeških potreb in želja. Če pa ljudi razumemo kot subjekte, ki jih ustvarja in sestavlja želja, ki prihaja od Drugega, je odnos kapitalizma do želje povsem drugačen. Kapitalizem se ne odziva zgolj na obstoječe želje – aktivno sodeluje pri ustvarjanju same strukture želje. Oblikuje, kaj si lahko želimo, kako si to lahko želimo in kakšne oblike lahko naša želja privzame.
Produktivnost kapitalizma je resnično impresivna. To je priznal celo Marx – kapitalizem je revolucioniral človeške produktivne zmogljivosti na načine, kot jih fevdalizem nikoli ni mogel. Deleuze in Guattari gradita na tem spoznanju in prepoznata kapitalistično zmožnost, da izkorišča ustvarjalno energijo želje in jo usmerja v nenehne inovacije, rast in družbeno preobrazbo.
Kljub temu Thomas Piketty poseže v romantične predstave o kapitalizmu in skuša dokazati, da kapitalizem vsebuje matematično neizogibno družbeno neenakost. Preprosto rečeno: bogastvo se samodejno koncentrira med tistimi, ki že imajo kapital v lasti. Pri tem se moramo izogniti psihologistični ideji, da so ljudje pohlepni. Če rečemo kaj takega, smo prehitri: ne gre za individualno pohlepnost ali celo zarotniške elitne politične odločitve zoper delavce – gre za strukturno logiko, kako se kapital sčasoma kopiči.
Bogastvo bogatih tako raste hitreje kot dohodek vseh ostalih. Ni vselej in povsod natančno tako, pot ni linearna, a dolgoročno je tako. Nastaja vedno večja vrzel med ljudmi, ki imajo dostop do kapitala, in ljudmi, ki ga nimajo ali pa je njihov dostop zelo otežen in omejen.
Podatki kažejo, da je v obdobjih, ko se koncentracija bogastva povečuje, ljudem brez začetnega kapitala običajno težje kopičiti premoženje. Razlika med tem, koliko lahko prihranite od zaslužka, in tem, koliko potrebujete za ustvarjanje smiselnih naložbenih donosov, se sčasoma povečuje.
Sposobnost sistema, da izkorišča željo po inovacijah, se torej ne prevaja samodejno v pravično porazdelitev koristi. Piketty je tukaj neizprosen: prav mehanizmi, zaradi katerih je kapitalizem produktiven, koncentrirajo nagrade med lastniki kapitala.
Kapitalizem torej počne oboje: osvobaja človeško željo in jo prefinjeno nadzira. Ali je zato zmotno reči, da ima Marx še vedno prav, ko vztraja, da sistem usmerja željo v produktivne dejavnosti, vendar lastniške strukture zagotavljajo, da se večina presežne vrednosti še vedno steka navzgor k imetnikom bogastva, ne pa k delavcem, katerih energija dejansko poganja in zagotavlja produktivnost?
Deleuze in Guattari nam pomagata razumeti, kako kapitalizmu uspeva tako učinkovito usmerjati človeško energijo; ne ugotavljata le, da se to dogaja. Medtem ko se Marx osredotoča predvsem na izkoriščanje delovne sile, skušata Deleuze in Guattari preučiti, kako uspe kapitalizem vedno znova zajeti celotno »produktivno zmogljivost želje«. To, da kapitalistični način življenja zajema in preusmerja našo ustvarjalno energijo povsod, ne le na delovnem mestu, vpliva na naše medsebojne odnose, naše težnje, interese, načine razmišljanja, doživljanja, čutenja, čustvovanja – v bistvu vpliva na vse načine, kako ljudje smo ali kako bi lahko bili.
Danes tako želja milijard uporabnikov pametnih naprav, s katerimi svobodno ustvarjajo vsebine, vzpostavljajo povezave in ustvarjajo podatke, pomaga ustvarjati platforme, na katerih se kopičijo v rokah redkih posameznikov prihodki od oglaševanja, vzpostavlja pa se tudi nadzor nad trgom. Ustvarjalna energija velikega števila uporabnikov postane vir dobička, ki se nabira v žepih lastnikov in delničarjev platform. Sedaj postane Pikettyjev prispevek ključnega pomena, ker ponuja empirične dokaze za to, kar je Marx teoretično napovedal.
To nam pomaga razumeti, zakaj preprosto sklicevanje na kapitalistično produktivnost ne reši vprašanj družbene pravičnosti. Vprašanje namreč ni, ali sistem ustvarja bogastvo, ker je jasno, da ga, vprašanje je, kako se to bogastvo porazdeli in ali so vzorci porazdelitve trajnostni ali demokratični.
A zakaj se sistem ne sesuje, če ni trajnosten?
Morda je ključni odgovor na zapisano vprašanje natanko v naravi človeške želje. Kapitalizem je očitno zmožen nenehno in vedno na nov način osvobajati željo. Uspeva mu, da se nove oblike želje preusmerjajo v produktivne dejavnosti. Zaradi tega je izjemno fleksibilen in dinamičen. Marx morda vsega tega niti ni povsem pričakoval. Sistem tako zaradi fleksibilnosti in hitrosti zlahka absorbira tudi kritike, vključuje odporniška gibanja in celo spreminja protikapitalistične želje v nove priložnosti za dobiček. To je zares osupljivo.
Kapitalizem se je v kratkem času odzval na okoljske skrbi zaradi podnebnih sprememb tako, da je začel ustvarjati »zelene« izdelke in trajnostne naložbene trge. Pristna želja po zaščiti planeta se tako usmerja v nove oblike potrošnje in naložb, ki še vedno služijo kopičenju kapitala, zato so njegovi lastniki še bogatejši. To zagotovo dokazuje zelo prefinjen način, kako kapitalizem osvobaja željo (omogoča razcvet okoljske zavesti) in jo nadzoruje (usmerja jo k tržnim rešitvam namesto k sistemskim spremembam).
Zdi se torej, da kapitalizem uspešno preprečuje nastanek alternativ. Kljub notranjim protislovjem se doslej ni sesul, kot je napovedal Marx. Nasprotno, postal je veliko bolj dovršen pri obvladovanju človeške želje in usmerjanju odpora nazaj v sistem.
Dobra stara revolucionarna psihoanaliza pa nam pove, da naše želje niso naravne ali neizogibne, temveč so konstituirane skozi naš odnos do simbolnega reda. To pomeni, da jih je mogoče radikalno spremeniti. Človek, ki razume, da je lahko subjekt želje, ne le želeče bitje, ki ima želje, te pa zadovoljuje kapitalizem, odpira možnosti za predstavljanje zelo drugačnih načinov organiziranja družbenega življenja in različnih oblik subjektivnosti. Psihoanaliza nam ne pomaga razumeti le razlike med človekom kot želečim bitjem in človekom kot subjektom želje, ne pove nam le, zakaj je kapitalizem tako učinkovit pri zajemanju in kanaliziranju človeške energije – nakazuje tudi, da oblike subjektivnosti, ki jih kapitalizem proizvaja, niso neizogibne ali naravne, temveč so zgodovinsko pogojene in potencialno spremenljive.
Alternativa je zato mogoča. Obstaja pa le, če se ljudje konstituirajo kot novi subjekti želje, ne kot želeča bitja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar