Kako se je rojevala psihoanaliza? Se je rojevala, ker je bil Freud po malem »obseden s seksualnimi nagoni« in se je predrzno poglabljal v seksualnost žensk? Nikakor ne. Ne velja ne eno ne drugo. Kot zdravnik in nevrolog, Freud ni bil psihiater, kot mislijo ljudje, kot znanstvenik je želel razumeti naravo histerije. In zakaj so sploh obstajale histerične ženske? Kaj je povzročalo histerijo in kaj natančno histerija sploh je? Zakaj je tako pomembna?
Predstavljajte si, da ste zdravnik v osemdesetih letih 19. stoletja na Dunaju ali v Parizu, soočeni s pacientkami z osupljivo paleto simptomov, ki jih nihče zares ne razume. Zdi se, da so magični, čudni, nenavadni in celo neverjetni.
Te ženske prihajajo dan za dnem v vašo kliniko. Soočate se z dramatičnimi telesnimi manifestacijami, ki so povsem v nasprotju z medicinsko logiko, z vsem, česar ste se kot zdravnik naučili od drugih zdravnikov. Torej jih kratko malo ne razumete. Špekulirate o njihovih vzrokih, a v bistvu nimate pojma, o čem govorite. In tudi ženske ga nimajo. Zato pa pridejo k vam, ker verjamejo, da vi veste, česar same ne vedo.
Imamo torej moškega, zdravnika, ki ne ve ničesar o histeriji, in imamo ženske, histeričarke, ki o njej prav tako ne vedo ničesar.
Čemu ste kot zdravnik priča? Histerične pacientke imajo konverzivne simptome. Tako se jim reče v žargonu. V resnici gre za psihološko stisko, ki se dobesedno spreminja v telesne simptome. O tej stiski se ne govori. V takratni družbi je psihološka stiska še več kot tabu – v radikalnem smislu ne obstaja, ker ne sme obstajati. Psihološka stiska je čista sramota – zlasti za moškega.
A mlada ženska kljub vsemu nenadoma razvije popolno paralizo leve roke. Zdravniški pregled odkrije popolnoma zdrave mišice, živce in kostno strukturo. Druga pacientka doživi napad slepote, ki se pojavlja in izginja brez kakršnekoli zaznavne poškodbe oči ali vidnih živcev. Nekatere pacientke trpijo zaradi nečesa, kar se zdi kot epileptični napadi, vendar ti ne sledijo nobenemu prepoznavnemu nevrološkemu vzorcu – so pa pogosto odziv, vsaj tako se zdi, na prisotnost ali odsotnost določenih ljudi.
Govorimo o psihološki stiski, o tem, da se ljudje ne pogovarjajo o njih, govorimo o odsotnosti in prisotnosti natanko določenih ljudi, o medsebojnih odnosih. Tako je izhodišče za razumevanje histerije, ki nima nobene neposredne zveze z medicino.
Simptomi so pogosto teatralne narave, skoraj kot da bi podzavest uprizarjala dramatično predstavo. Nekateri bolniki doživijo »globus hystericus« – občutek, kot da se jim v grlu dviga krogla, zaradi česar se počutijo, kot da se dušijo. Drugi razvijejo zapletene kontrakture, ki pomenijo, da se njihova telesa zvijajo v na videz nemogoče položaje, ali pa lahko povsem izgubijo glas, čeprav imajo popolnoma zdrave glasilke.
Zdravniki so seveda zbegani. Ženska, ki trdi, da ima popolno paralizo nog, morda, ko misli, da je nihče ne gleda, te iste noge premika povsem normalno. Vse bolj je očitno, da simptomi sledijo psihološki, in ne anatomski logiki.
Kot zdravnik seveda skušate dognati, kaj se dogaja. Kaj je resnica histerije? Da bi jo razumeli, da bi ugotovili, zakaj »cveti« ravno v tem posebnem zgodovinskem obdobju, morate preučiti še nekaj. Dojeti morate zadušljive družbene omejitve, ki so v viktorijanski dobi naložene zlasti ženskam srednjega in višjega razreda. Doktrina »ločenih sfer« jih potiska v domače okolje, medtem ko moški zasedajo javni svet politike, poslovanja in intelektualnih dejavnosti. Od žensk se pričakuje, da utelešajo to, kar imenujejo zgodovinarji »kult prave ženskosti« – biti morajo pobožne, čiste, lepe, čustvene, podrejene in domače. Njihov celotni obstoj naj se vrti okoli zakona, materinstva in ohranjanja moralnih vrlin v domu.
Z ženskami se nihče ne pogovarja o njihovih življenjih, kaj šele o psihičnih stiskah, ki jih doživljajo. Lahko se pogovarjajo med seboj, za moške so zgolj neracionalna in pretirano čustvena bitja, ki veliko govorijo in jih je pač treba tolerirati. In jih, dokler rojevajo otroke, skrbijo zanje in za dom, podpirajo moškega, so mu seksualno na voljo vsakič, kadar se mu d***, in so čustvene tolažnice.
A pomislite na psihološki pritisk, ki nastaja in se krepi. Mnoge od teh žensk so inteligentne, radovedne in sposobne. Ujete so v življenju prisilnega brezdelja in odvisnosti od moških. Ne morejo se izobraževati – večina univerz ženske popolnoma izključi. Ne morejo se ukvarjati s smiselnim delom zunaj doma, saj to velja za neprimerno – zlasti za dame njihovega družbenega razreda. Nimajo političnega glasu, saj ne morejo voliti. Celo njihova pravna identiteta je prek doktrine prikrivanja podrejena njihovim očetom ali možem. Spolno izražanje in znanje sta popolnoma omejena. Od žensk se pričakuje, da ne vedo za svoja telesa in dojemajo spolnost kot stalno zakonsko dolžnost, in ne kot vir užitka ali osebnega izražanja. Zdravstveni establišment njihovo spolnost pogosto obravnava kot patološko samo po sebi – zdravniki redno izvajajo histerektomijo in druge postopke, da bi ženske »ozdravili« spolnih želja.
Zdaj pa si predstavljajte psihološke posledice takega življenja, ki se skozi leta nujno nakopičijo. Ste inteligentna ženska z naravno radovednostjo o svetu, a vam govorijo, da bodo intelektualna prizadevanja poškodovala vaše reproduktivne organe in vas naredila neprimerne za materinstvo. Imate normalne človeške želje po avtonomiji in samoizražanju, a se od vas pričakuje, da boste našli popolno izpolnitev v služenju drugim. Imate spolne občutke in radovednost, a vas učijo, da so takšni občutki sramotni in nevarni.
Viktorijansko poudarjanje čustvenega omejevanja in zatiranja pomeni, da ženske ne morejo neposredno izraziti niti frustracije niti jeze. Od »dame« se pričakuje, da bo ves čas ohranjala popolno mirnost, kot da je Buda. Neposredni upor proti tem omejitvam je praktično nemogoč – povzročil bi družbeno izobčenje, ekonomski propad ali celo zaprtje v azilu.
V tem kontekstu histerični simptomi začnejo dobivati psihološki smisel in pomen. Paralizirana roka bi lahko pripadala ženski, ki si je obupno želela pisati ali slikati, vendar ji je bilo to prepovedano. Izguba glasu bi lahko prizadela nekoga, ki bi rad povedal kaj pomembnega, vendar ni imel na voljo družbeno sprejemljivega načina, da bi se izrazil. Dramatični napadi in omedlevice so vsaj za nekaj trenutkov pritegnili pozornost in skrb v družbi, ki je sicer povsem ignorirala notranje življenje žensk. A saj z moškimi v resnici ni bilo čisto nič drugače.
Medicinski establišment je sprva histerijo obravnaval kot zgolj fizično motnjo, ki bi jo bilo mogoče že načelno »pozdraviti«. Izraz sam izhaja iz grške besede za maternico, saj so zdravniki verjeli, da stanje povzroča gibanje maternice po telesu. Čeprav je bila ta teorija ovržena, v resnici sploh ni bila teorija, so zdravniki še naprej iskali fizične vzroke in zdravila, ker se je to od njih tudi pričakovalo.
Metode »zdravljenja« pa razkrivajo, da preprosto ne razumejo položaja žensk v takratni družbi. Histeričnim ženskam predpisujejo podaljšani počitek v postelji, izolacijo od družine in prijateljev ter prepoved intelektualnih dejavnosti – kar v bistvu stopnjuje prav tiste pogoje, ki so verjetno povzročali psihično stisko. Znano »zdravilo s počitkom«, ki ga je razvil ameriški zdravnik Silas Weir Mitchell, je pomenilo prisilni počitek v postelji, osamitev in prekomerno hranjenje. Po domače: ženske so poskušali »pozdraviti« histerije tako, da so tedne in mesece ležale v postelji, deležne so bile elektroterapije in masaž, poleg prehrane, bogate z mesom. Poleg tega jim je bilo prepovedano branje, pisanje ali kakršnokoli spodbujanje intelektualnih in telesnih dejavnosti.
Končno v bolnišnici Salpêtrière v Parizu nevrolog Jean-Martin Charcot poskrbi za spremembo, za nov način razmišljanja o histeriji. Skupaj s pacienti pritegne mednarodno pozornost. Njegove »torkove lekcije« vključujejo paciente, ki pod hipnozo kažejo histerične simptome, to pa privabi množice študentov medicine in radovednih opazovalcev. Charcot nesporno dokaže, da je mogoče histerične simptome izzvati in odpraviti s sugestijo, kar pomeni, da ne gre zgolj za primere simulacije ali moralne šibkosti. To odpre povsem nova vrata za razlaganje histerije.
Študija histerije tako postane temelj za razumevanje, kako se lahko družbeno zatiranje kaže kot individualni psihični in telesni simptomi. Freudovo delo kasneje razkrije, da je to, kar se sprva zdi kot osebna patologija, pogosto odziv na nemogoče družbene okoliščine. Ta perspektiva nam pomaga razumeti, zakaj je bila histerija v njegovem času tako razširjena med ženskami.
Nekatere histerične ženske so imele znanje, izobrazbo in zavedanje, da so lahko prepoznale omejitve, ki so jim bile vsiljenem, vendar niso imele sogovorcev. Moški jih ne bi niti poslušali. Na voljo niso imele nobenih družbeno sprejemljivih sredstev za pogovarjanje o omejitvah, ki so povzročale trpljenje. Njihovi simptomi so predstavljali obliko nezavednega protesta proti družbenim razmeram, ki so jih dobesedno delale bolne.
Upad klasične histerije v 20. stoletju se ujema s postopno naraščajočimi možnostmi žensk za izobraževanje, delo in samoizražanje. Ko so dobile več možnosti za neposredno delovanje in pristno samoizražanje, se je potreba po posrednem sporočanju prek histeričnih simptomov zmanjšala. Razumevanje histerije v njenem celotnem družbenem kontekstu nam pomaga razumeti, da psihoanaliza ni produkt spolnih preokupacij enega moškega, temveč je resen poskus razumevanja, kako se individualno psihično trpljenje povezuje s širšimi družbenimi in kulturnimi silami oziroma razmerji moči.
Freud ni ustvarjal teorij o spolnosti iz nič, temveč je poskušal razumeti, zakaj so inteligentne in sposobne ženske razvijale skrivnostne telesne simptome, ki so se zdele brez organskega vzroka, moškim in celo moškim zdravnikom pa se o teh skrivnostih ni niti sanjalo. Spolna vsebina v Freudovih teorijah nima nobene resne zveze z njim, saj je izhajala iz lastnih bojev njegovih pacientk z družbo, ki je hkrati slavila in močno omejevala žensko spolnost. Rojstvo psihoanalize predstavlja filozofijo in znanost, ki končno začenja resno jemati idejo, da lahko um in družbene okoliščine vplivajo na telo na globoke in merljive načine.
Je danes kaj drugače, kot je bilo v Freudovem času? Je, a ne bistveno. Ljudje se še vedno premalo pogovarjajo o sebi, o psihičnih stiskah, starši pogosto dobesedno ne slišijo svojih otrok, ko jim pripovedujejo o lastnih stiskah. Ne naučijo se pogovarjati, spolno življenje je pogosto povsem prizadeto in čisto narobe »osvobojeno«, ker se spolni partnerji ne pogovarjajo dovolj o svojih željah in fantazmah.
V Freudovem času ženske niso smele govoriti o svojih željah, frustracijah in notranjem življenju, danes formalno lahko govorijo o čemerkoli, vendar še vedno pogosto ne znajo ali ne upajo govoriti o sebi. Tedaj so bile ovire zunanje in jasno definirane, danes so ponotranjene in subtilnejše. Viktorijanski starši niso slišali otrok, ker je bil to del vzgojnega sistema, današnji starši pa otrok pogosto ne slišijo, ker so preobremenjeni, ker se sami niso naučili jezika čustev, ali ker jim današnji hitri življenjski tempo ne dopušča globlje pozornosti. Rezultat je enak – otroci pogosto ostajajo sami s svojimi stiskami.
Danes imamo več spolne svobode kot kadarkoli prej v zgodovini, vendar raziskave kažejo na naraščanje spolnih problemov, nezadovoljstva in celo zmanjševanja spolne aktivnosti med mladimi.
Zakaj? Ker smo se osredotočili na tehnično osvoboditev (dovoljeno je vse), ne pa na simbolno osvoboditev. Spolna revolucija je odpravila zunanje prepovedi, ni pa nas naučila, kako govoriti o intimnosti, ranljivosti, sramoti, strahovih in fantazijah. Tako imamo pornografsko situacijo, kjer ljudje lahko počnejo karkoli, vendar ne vedo, kako se o tem pogovoriti s partnerjem.
Kaj so današnja razširjena anksioznost med mladimi? Kaj predstavljajo panični napadi? Kaj, če je depresija posledica nezmožnosti izražanja pristnega jaza v družbenih medijih in performativni kulturi zmagovalcev? Motnje hranjenja so lahko način nadzorovanja in komunikacije v družbi, kjer so drugi načini izražanja notranje stiske oteženi. Digitalno odvisnost lahko razumemo kot umik iz realnih odnosov, kjer bi bilo treba pristno komunicirati?
Kaj bi danes rekel Freud o družbi, kjer imamo tehnično vso svobodo komuniciranja (internet, družbeni mediji), vendar se ljudje počutijo bolj osamljene in nerazumljene kot kadarkoli prej? Danes problem ni v zunanjih omejitvah, temveč v notranji nezmožnosti pristne komunikacije – ljudje se ne pogovarjajo, ker predvsem komunicirajo na predvidljive načine. To odpira globoko vprašanje: kako se naučiti pogovarjati, ko ni več nikogar, ki bi nas utišal, razen nas samih?
Ni komentarjev:
Objavite komentar