Ponuja se vznemirljiva vzporednica. Nekateri strokovnjaki poročajo, da se med mladimi ljudmi, rojenimi po letu 2000, nekaj dogaja. Dogaja se nekaj novega, vrednega pozornosti. Njihovo razmišljanje o mladih ljudeh ima tri osnovne koordinate: preobremenjeni so s stresom; čustveno so prizadeti zaradi zasvojenosti in odvisnosti od socialnih medijev; nagnjeni so k visceralnim izbruhom jeze. Koordinate so psihološke, vendar niso zgolj psihološke, ker so tudi družbene. Vzporednica, ki jo omenjam, je osupljiva: starejše generacije ljudi, mislim na ljudi, stare okoli osemdeset let, v zadnjih letih vse bolj uporabljajo militantni besednjak, pogosto pa smo tudi priča nenadnim, neobvladljivim izbruhom jeze, ki jim sledijo bombardiranje in raketiranje civilnega prebivalstva v sosednjih državah. Videti je, da nenadna in pogosto neobvladljiva jeza, porojena v stiski, niti ni predmet resnega kritičnega razmišljanja, kajti »svet« je trenutno v stanju skoraj popolne otrplosti, kar pomeni, da človeštvo preprosto ne ve, kaj naj počne s to jezo. Človek bi pomislil, da so včasih nastajale revolucije, ko so imeli ljudje dovolj zatiranja in krivičnih oblastnih razmerij, danes pa je stiska zaradi prepovedi revolucije našla druge kanale. Neobvladljivi izbruhi jeze so objektivni opomnik, da družbene krivice še vedno obstajajo, da še vedno vladajo nerazumni oblastni odnosi in da si ljudje zaslužijo življenje v resnično boljšem svetu od tega, v katerem dejansko živijo.
Nekatere ključne zadeve tega sveta se gibljejo ravno v nasprotni smeri, kot bi bilo treba. In pri tem ne mislim le na podnebne spremembe. Stvari pa se ne premikajo le v napačno smer, ki lahko pripelje do tretje svetovne vojne, dogaja se še nekaj drugega. Nekatere spremembe v življenju človeštva so brez primere – podobno velja za pospeševanje segrevanja Zemlje.
Kaj bi na vse to rekel Freud? Najprej bi nas vprašal, zakaj jezo redko dojemamo kot pozitivno ali produktivno, potem pa bi dodal, da kot človeška bitja, katerih narava se v stotih letih ni mogla spremeniti, morda res ne čutimo toliko jeze, a je ta še vedno tam – le da jo skušamo potlačiti. A zakaj to delamo, če je obenem vse bolj očitno, da je tu, pred našimi očmi – v obliki nenadnih visceralnih izbruhov?
Pomemben del sodobne kulture in s tem vzgajanja otrok je morda res želja, da bi ugajali ljudem okoli sebe, se izogibali konfliktom, kolikor je to sploh mogoče, in se nenehno optimizirali ali samoizboljševali oziroma samouresničevali, toda očitno je, da vse skupaj ni tako preprosto in zlahka uresničljivo, kot se zdi. Kot rečeno, človeška narava se ni čez noč magično spremenila.
Vedno znova se pogovarjam z ljudmi, ki mi pripovedujejo, kaj vse poskušajo, da bi obvladovali svoje stiske, tesnobne občutke, anksioznost in – jezo. A ne deluje. Poskušajo z jogo, meditacijami, telovadijo, polivajo se z mrzlo vodo. Včasih za šalo komu predlagam, naj poskusi še z – boksom. V ljudeh je veliko jeze.
Ne priznajo si, da so čustva naravna. In da so čustva, kot so jeza, žalost, strah, sreča ali gnus, ravno tako naravna. Da čustva niso »negativna« in »pozitivna«. Da zgolj so. Ustvarjajo jih možgani. In vselej obstajajo razlogi zanje.
Obstajajo razlogi za čustva, ki jih ljudje pogosto spregledajo, z njimi se ne ukvarjajo. Verjamejo, da morajo biti samo »pozitivni«. Pogosto zamenjajo tako »pozitivnost« za pretirani konformizem in postajajo predpražniki, po katerih hodijo drugi. Potem verjamejo, da jih bodo ti drugi pohvalili in potrdili in jim pokazali ljubezen. Ne bodo je pokazali. Ljudje, ki hodijo po drugih ljudeh, kot da so ti predpražniki, nimajo najmanjšega interesa, da bi prenehali hoditi po njih.
Ko hodijo po njih, se za silo dobro počutijo. Ljudje, po katerih hodijo, so vse bolj depresivni in nemočni. Boks je včasih res zelo dobra zadeva.
Številni ljudje se izogibajo konfliktom, ker verjamejo, da so uničujoči. Včasih zares so, včasih pa tudi niso. Niso takrat, ko se naučimo tega, kar prenese vsako pravo prijateljstvo. Ljudje vedo, da so to tista prijateljstva, ki prenesejo nestrinjanje, izražanje frustracije, prepire in jezo, če prijatelji vedo, da je vse to del naše narave, da je torej naravno, če se ne strinjamo drug z drugim, če izražamo frustracije, namesto da jih potlačimo ali zanikamo, če se znamo prepirati, ne da bi poškodovali drug drugega, če znamo biti jezni in znamo spoštovati jezo drugega, za katerega sicer skrbimo.
Izkušnje iz podporne skupine dobro ponazarjajo zapisano. V podporni skupini se dogaja nekakšna mikrorevolucija – začasni suspenz običajnih pravil o čustvenem izražanju, ranljivosti in »normalnih« odnosih. Začasni revolucionarni način bivanja pa ne deluje zunaj podporne skupine, kajti tam vladajo implicitna pravila, ki dobesedno preprečujejo kakršnokoli resno spremembo v odnosih, zato ostajajo resnični viri stiske in jeze neraziskani.
Ljudje na neki ravni čutijo, da to dogajanje v podporni skupini ni le majhna sprememba v komunikacijskem slogu. Čutijo, da je na delu potencialna revolucija medsebojnih odnosov. Na žalost pa se zdijo revolucije, celo osebne, ljudem nevarne, saj želijo, praviloma nezavedno, organizirati svoj občutek varnosti okoli obstoječih struktur moči in načinov čustvenega izražanja.
V naši podporni skupini jeza ni takoj označena kot »negativna« ali nekaj, kar je treba popraviti oziroma odpraviti. Ljudje lahko izražajo frustracijo, razočaranje ali jezo kot naravne odzive na svoje življenjske izkušnje.
V vsakdanjem življenju pa se jeza skoraj vedno dojema kot problem, ki ga je treba rešiti, ne pa kot informacija, ki jo je treba razumeti. Nastaja »čustvena kolonizacija«, ki pomeni, da ljudje sicer naravne človeške odzive označujejo kot patološke ali nesprejemljive, to pa seveda vodi k potlačevanju in zanikanju.
Ena najbolj tragičnih posledic čustvenega zatiranja so ljudje, ki v iskanju potrditve postanejo »predpražniki«. Ko tako verjamejo, da morajo biti nenehno »pozitivni« in se za vsako ceno izogibati konfliktom, se naučijo žrtvovati svoje pristne potrebe in meje. Resnično, obstaja sistem medsebojnega čustvenega zatiranja.
Obstaja strah, ki ni le strah pred osebno ranljivostjo – obstaja tudi strah pred izgubo koristi, ki izhajajo iz čustvenega zatiranja drugih.
Večina naših vsakdanjih odnosov temelji na predpostavki, da je konflikt uničujoč in da se je treba intenzivnim čustvom izogibati ali pa jih vsaj hitro odpraviti. V podporni skupini pa žalosti ne obravnavamo kot problem, ki ga je treba rešiti, jeza za nas ni značajska napaka in strah ni izraz šibkosti.
Naša vsakdanja kultura pa je, prav nasprotno, globoko vpeta v moraliziranje čustev, zato jih ljudje označujejo kot dobra in druga kot slaba, nekatera kot sprejemljiva in druga kot sramotna. Skušajo biti »dobri« s tem, da imajo »prava« čustva.
Čustveno zatiranje ima tako zelo pomembne družbene funkcije, kar pomeni, da pomaga ohranjati obstoječe strukture moči, v katerih se ljudje izogibajo spremembam, ki pa so nujno potrebne, če želimo zares razumeti razloge za jezo, žalost in stisko ljudi. Če bi ljudem dovolili, da v celoti čutijo in izražajo svoje pristne odzive na krivice, izkoriščanje in čustveno zanemarjanje, bi to temeljito spremenilo družbene načine skupnega življenja. Odpor do čustvene pristnosti je tako pogosto odpor do družbenih sprememb, ki bi bile potrebne, če bi čustvene izkušnje ljudi jemali resno.
Ne jemljemo jih resno, zato se nujno dogaja, kar sem zapisal uvodoma.
Odpor do avtentičnosti ni individualni neuspeh ali trmoglavost, saj je del širših kulturnih in generacijskih vzorcev čustvenega zatiranja, ki je v službi pomembnih (čeprav na koncu uničujočih) družbenih funkcij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar