Dokler smo še skupaj

Dragi oči,

osebi, ki mi veliko pomeni, je umrl oče. Nisem ga poznala, a mi je izjemno hudo. Hudo mi je, ko samo pomislim na njene občutke; na to, kako je ta dogodek zarezal v njeno življenje. Kako se je v hipu spremenil njen svet. Kako srce parajoč je verjetno vsak spomin, ki privre v njene misli. Kako pogosto bo verjetno obsedela v poplavi občutkov, ki bodo zahtevali, da jih čuti. Kako bo morala sama s pomočjo ljudi, ki jih ima rada, na novo sestavljati zgodbo svojega življenja tam, kjer je bila raztrgana.

Posebej hudo pa mi je seveda ob misli na to, da bom ta oseba nekoč sama. Odkar sem se prvič zavedala razsežnosti tega, kar ta stavek pomeni, se nisem znala niti želela sprijazniti z dejstvom, da v vsakem življenju in v vsakem odnosu ostane tako veliko neizrečenega. Tudi če si to, kar si pomenimo, povemo pogosto in na dolgo, ni nikoli dovolj. Ne more biti dovolj. Toliko misli imamo drug o drugem, ki jih bomo slišali zgolj mi sami. Povedali si jih bomo le delček. Stisne me nekje globoko v drobovju vsakič, ko samo od daleč zaslutim, kaj vse bom obžalovala, da nisem povedala, ko sem imela priložnost. Ko si dovolim pomisliti na vse, kar bom želela izraziti, ko te ne bo, da bi to slišal. Ko si za hip predstavljam, kaj vse bom želela, da bi še lahko doživela skupaj, ko to ne bo več možno. Ko pomislim na vse, kar bo ostalo nedokončano in neizrečeno, težko pridem do sape.

Pogosto tako razmišljam o vaju z mami. Tega ne moreš vedeti, ker ti večinoma ne povem. To so drobni trenutki, ko vaju pogledam ali se spomnim na vaju, in me preplavi kombinacija občutkov, ki jih je težko dolgo časa čutiti s polno resolucijo. Brezkončna žalost ob misli na to, da vama nisem povedala vsega, kar bi vama lahko. Ostra bolečina v prsih, ko nisem dovolj pozorna ali ljubezniva in me prešine misel, obžalovala boš vse ne-samo-pozitivne interakcije, ki ste jih kadarkoli imeli, ko ju ne bo več tu, da bi jima povedala, da ti pomenita vse na svetu in da nikoli nisi želela biti nestrpna ali odrezava. Ko me delček možganov tiho, a prodorno, opomni, da ne bomo vedno skupaj, se moram od teže tega zavedanja usesti. Vem, da ne bomo, pomislim. Saj vem. Ampak tako prekleto težko je živeti s stalnim polnim zavedanjem tega. Zato iznajdemo načine, da se zaslepimo. Da ne razmišljamo ves čas o najbolj bolečih vidikih življenja.

Ko sem odrasla, so se mi takšne misli začele pojavljati večkrat, načini, kako se zaslepiti pred njimi, pa so začeli biti vse manj učinkoviti. Ne mine teden, pogosto niti ne dan, ko ne bi pomislila na kaj takega. In mislim, da je to dobro; ne bi želela, da bi bilo drugače. Yalom pravi, da je zavedati se v polnosti minljivosti vsega, kar imamo, kot strmenje v sonce; skoraj nemogoče je ohraniti pogled neposredno vanj za dlje časa. Hkrati uči, da je v sonce kljub temu nelagodju potrebno strmeti redno in si dovoliti začutiti vse, kar takšna izkušnja v nas vzbuja. Če ne zremo vanj, si ne damo priložnosti, da bi začutili, kaj nam je v življenju resnično najpomembnejše. S tem, ko pogled umikamo od sonca stran k bolj prijetnemu, se prikrajšamo za priložnost, da bi se resnično učili od minljivosti življenja. Da bi se učili, kako živeti ravno zato, ker ne bomo vedno skupaj. In ker ne bomo vedno, pika.

Če nikoli ne gledamo v sonce, tj. si ne dovolimo v polnosti soočiti se z lastno umrljivostjo in minljivostjo vseh, ki so nam pomembni, tako enostavno preživimo življenje, ne da bi si zares dali priložnost začutiti, kaj nam je najpomembnejše – tako glede lastnega življenja kot odnosov v njem. Če vanj gledamo prepogosto in predolgo, pa lahko oslepimo, tj. se paraliziramo od groze, s katero nas smrtnost navdaja. Iskati ravnovesje med tem dvojim je eden večjih izzivov življenja.

Ker večino časa živimo življenje in ga ne reflektiramo z distance, in ker živeti to življenje zahteva, da se slepimo ali vsaj večino časa ne ukvarjamo z najbolj bolečimi temami, lahko torej premalokrat povemo vse, kar bi si želeli. Del tega je neobhoden. Preveč trenutkov v življenju je, da bi jih večji del lahko preživeli skupaj, in preveč nujnosti življenja je, da bi lahko nenehno izražali svojo hvaležnost drug do drugega. Preveč lepih spominov je, da bi jih lahko vsakega posebej obujali, in preveč si imamo povedati, da bi lahko vse bilo izrečeno. Lahko pa naredimo vsaj nekaj, včasih celo veliko, da neizrečenega ostane čim manj. Da se obžalovanj v zvezi s tem, česa vse nismo doživeli, skupaj začutili in si povedali, ne nabere tako zelo veliko, da bi postalo nemogoče dihati.

Pred časom, kot se spomniš, je svet za nekaj ur mislil, da je Chomsky umrl. Zgodilo se je nekaj tako bizarnega, česar skoraj noben človek nima priložnosti doživeti: izkusil je, kaj bi se zgodilo, če bi zares umrl. In kaj se bo, ko tudi bo. Prebral je lahko kar nekaj čudovitih osmrtnic, ki so opisovale njega in njegovo življenje na način, ki ga verjetno redkokdo doživlja (ali pa on ga, ker je pač tako slaven; gotovo ga ne doživljamo navadni smrtniki). Moja prva misel je bila (ko sem ugotovila, da pravzaprav ni umrl), kako krasno. Vsak človek bi moral imeti priložnost doživeti kaj takega; prebrati izlive ljudi o vseh naših kvalitetah in vsem, kar pomenimo drugim. Zakaj, prav zares, tega ne počnemo skoraj nikoli, ko ljudje še so tu, da nas lahko slišijo? Nekaj lepih besed za rojstne dni in druge obletnice pač ne zadošča. Takšne reči bi si bilo dobro povedati pogosto in na dolgo.

Seveda si ne bomo nikoli povedali vsega. Ne bomo si povedali niti vsega pomembnega. Preveč je tega, kar je pomembno, pogosto pa je še neubesedljivo. Ravno zato pa mi je tako zelo zelo zelo pomembno,  da si povemo čim več tega, kar se da ubesediti. In da si ostalo pokažemo na druge načine. Z odraščanjem si vse bolj prizadevam, da bi ubesedila, izrazila in pokazala čim več, čim pogosteje. In da sem v ostalih trenutkih vsaj čim bolj prisotna, ko imamo ta privilegij, da smo skupaj.

Oseba, ki ji je umrl oče, je zapisala: V mene si zaklesal večno iskanje pravičnosti. Vedno si videl ljudi samo kot ljudi. Vsakemu si ponudil pomoč in ljubezen. Ko si bil srečen, je sijalo sonce povsod, povsod, povsod.

Ti in njen oče sta bila v marsičem zelo različna; a te besede vaju opišejo oba. Zate bi dodala še tole. 

Vame si vzgojil večno iskanje upanja. Vedno si videl v neskončnih tunelih groznega možnost, četudi mikroskopsko, da si trpljenje olajšamo s tem, da smo skupaj. Vsakemu si ponudil čas – kolikor ga je potreboval – in pogovor – kakršnega je potreboval in kadarkoli ga je želel. Kjer si bil prisoten, smo se počutili varno.

In to je največ, kar lahko drug drugemu damo. Dokler smo skupaj in - če smo si to, kar je zares pomembno, dovoljkrat povedali - še dolgo po tem.

Tvoja,

Minea

 

Draga Minea,

gotovo mi bo na neki točki zmanjkalo besed, ko tole pišem. Zmanjkalo jih bo, ker ne bom vedel, kako naj opišem občutke, ki se bodo pojavili. Morda je več kot zanimivo, kako možgani že v tem trenutku ustvarjajo občutke, povezne z odhajanjem, umiranjem in s poslavljanjem od življenja, ki pa niso le boleči, temveč so na neki čudni ravni skoraj – tolažilni. Ne vem, zakaj je tako. Ne vem, kako smo narejeni, da je tudi v odhajanju nekaj bolečega in – evo, tukaj mi zmanjka besed.

Prispodoba z zrenjem v sonce se mi zdi zelo močna. Res je, da ne moremo dolgo zreti vanj, ker si poškodujemo oči in lahko oslepimo. Sonce nas privlači, za nas je vir življenja, a empirično je izjemno vroča peč, v kateri potekajo strahoviti procesi stapljanja atomskih jeder.

Kot vir življenja pa je tudi vir vsega tega, kar nastaja med nami, ko smo skupaj. Tako dobro je biti skupaj in uživati v drobnih vsakdanjih zadevah, ki same po sebi niso prav nič posebnega, a se vsaka posebej zapiše nekam v spomin, kjer bo tudi ostala. Morda ne za večno, za dolgo pa gotovo.

Mednje sodi tudi dopisovanje s teboj. Vsakič se razveselim, ko pogledam na zaslon, kjer piše poleg tvojega imena »ideja«. Takoj vem, da je to predlog za blog, za novo razmišljanje in za deljenje občutkov, spoznanj, mnenj.

Ko smo skupaj, vplivamo drug na drugega. In toliko stvari se je že zapisalo, da imam včasih občutek, kot da je posoda polna. V resnici ni polna, le občutek je tak. In je dober, tako neverjetno dober je.

Zagotovo imaš prav, ko rečeš, da si še vedno povemo premalo tega, kar bi si lahko povedali in bi bilo prav, da si povemo, dokler smo še skupaj. Potem bo tako ali tako prepozno.

Prepozno bo za razmišljanje, kdaj bi si lahko vzel čas zate, pa se mi je ravno takrat zazdelo, da moram še nekaj narediti, čeprav bi tisto lahko tudi počakalo. Prepozno bo za to, da te povabim na sladoled ali v »rdečo hišo« ali na kavo.

Zato že zdaj povem, kako dobro mi je pisati bloge s teboj, ker znaš tako izjemno ubesediti, kar verjetno v polsnu obstaja v vsakem človeku, kako dobra psihologinja si, kako potrpežljivo znaš poslušati drugega in kako sočutno se odzivaš. Vem za številna vprašanja, ki si jih zastavljaš vedno znova, vem pa tudi, kako dobro znaš raziskati njihove dimenzije.

Ne vem, ali obstaja življenje po smrti, vem pa, kako nenavaden je občutek, da smrti ne moremo ubesediti. Lahko pa ubesedimo vse drugo. Da bomo še dolgo skupaj, da bodo poletni večeri na terasi še vedno napolnjeni z zvoki nočnih ptic, da bo treba vedno znova odnašati iz hiše kobilice, da bodo naši pogovori odmevali v tišini noči, da bo pred odhodom v posteljo vsakič znova obvisel v zraku »se vidimo jutri«.

 

Tvoj, oče