Za otrokovo doživljanje in razumevanje samega sebe, za njegovo samospoštovanje je bistvena njegova želja. A kaj je njen objekt, česa si želi? Kaj odkrijemo, ko se spustimo dovolj globoko? Naj se za odgovor na vprašanje tokrat obrnem k Heglu. Zakaj? Ker je ponudil izvrsten odgovor, vreden nadaljnjega razmisleka.
Hegel je večkrat izpostavil, da si ne le otrok, temveč vsak človek želi: da bi ga drugi ljudje prepoznali in pripoznali kot svobodno, avtonomno in vredno bitje. To ni želja, ki bi imela objekt, tako kot ga ima želja, da posedujemo novo kolo. Trdil je tudi, da se zavedanje sebe – naša zavest o sebi kot od drugih ljudi ločenih, vrednih posameznikih – ne more razviti samo od sebe. Dobesedno ne moremo vedeti, kdo smo, ali izkusiti samospoštovanja brez odnosov z drugimi zavestnimi bitji, ki nas prepoznavajo in potrjujejo kot zavestna bitja. Ko nas prepoznavajo, nas zato že potrjujejo – potrjujejo, da smo, da obstajamo, da smo vredni v trenutku, ko smo. To pa je nekaj, kar človeška bitja bistveno potrebujemo, ker nam naša identiteta ni kar dana ob rojstvu. Razvila se bo, za razvoj pa potrebuje trdne temelje. In najboljši temelj je zunanja potrditev, ki pomeni, da smo svobodna, spoštovanja vredna bitja.
Vsak človek je vreden, a to vrednost je treba še aktivno potrditi. Če ni potrjena, ne obstaja. Lahko jo potrdimo a priori, pred vsako izkušnjo, zato obstaja. Če je ne potrdimo, morda domnevamo, da ne obstaja in da je mogoča šele pod določenimi pogoji.
Vsak človek si torej po naravi želi, da bi ga drugi prepoznal kot vrednega, svobodnega in avtonomnega, ne da bi vse to pogojeval. Obstaja poseben eksistencialni trenutek, ki ga lahko izoliramo, »boj za prepoznanje«, o katerem razmišlja Hegel. Zgodi se tole: »Želim si, da potrdiš mojo vrednost in avtonomijo.« Potrebujem tvojo potrditev, ker je sam sebi ne morem dati, čeprav verjamem in intuitivno čutim, da obstaja.
Jaz torej želim potrditev od drugega, ta pa želi natanko isto od mene. V tem smislu je želja vsakega človeka popolnoma enaka želji vsakega drugega človeka. »Boj« za potrjevanje, prepoznanje in priznanje pa se lahko stopnjuje, saj ni nujno, da se drugi ustrezno odzove. Lahko se zgodi, da se ena od obeh oseb, ki se boji smrti, končno podredi drugi. To naredi tako, da jo prepozna in potrdi na poseben način.
»Zmagovalec« postane »gospodar«. Prepoznan in potrjen je kot svoboden in avtonomen, medtem ko »poraženec« postane »hlapec«, ki mora prepoznati gospodarjevo vrednost, ne da bi v zameno prejel kakršnokoli priznanje. Ni potrjen kot želeče bitje, je pa potrjen v identiteti, ki jo dobi – to je identiteta »hlapca«. Vzpostavi se razmerje nadrejenosti in podrejenosti.
Tak medsebojni odnos zato ne uspe ustvariti niti pristnega spoštovanja niti pristnega samospoštovanja – ne pri enem ne pri drugem. Ta, ki je nadrejen, je sicer prepoznan in potrjen, vendar le od nekoga, ki ga ne prepozna in potrdi na pristen način, temveč na vsiljen oziroma izsiljen način. To pa ni v redu, saj je isto kot zahtevati s pištolo v roki od nekoga, da reče »Čudovit si, rad te imam«. Ubogljivost drugega v takem primeru ne potrjuje naše vrednosti, ker potrjevanje ni svobodno ali pristno.
Res je, da ni svobodno, toda Hegel pokaže, da je tudi »hlapec« vendarle za silo potrjen, kot sem že nakazal. »Gospodar« ga namreč potrjuje. Potrjuje in prepoznava ga kot »hlapca«, ki ga nujno potrebuje, saj brez njega ne more biti, kar želi biti. Vse lepo in prav, zdi se, da je njuno razmerje harmonično. V resnici pa ni.
»Hlapec« namreč s pomočjo dela in ustvarjanja za svojega »gospodarja« postopoma razvija spretnosti, samodisciplino ter občutek lastne sposobnosti in vrednosti, ki pa ni več odvisna od zunanjega potrjevanja, kar pomeni, da svojega »gospodarja« nenadoma ne potrebuje več. Lahko rečemo, da se osvobodi, kar pomeni, da ne želi biti podrejen še naprej. Zelo zanimivo: »hlapec« ima željo, da izstopi iz razmerja z »gospodarjem«, ta pa nima želje, da bi izstopil iz njega, saj bi se s tem odrekel lastni identiteti. Ne, »gospodar« ima pristno željo, da ostaja še naprej »gospodar«, le »hlapec« nima več želje, da bi bil še naprej »hlapec«. Ko izstopi iz razmerja, je tega konec, ne more več obstajati.
Hegel je spoznal, da človekovo pristno samospoštovanje ne more temeljiti na prevladi nad drugimi ali na vsiljevanju potrjevanja. Za spoštovanje drugega in samospoštovanje je namreč nujno potrebno vzajemno potrjevanje in prepoznavanje, ki pomeni, da svobodni posamezniki potrjujejo vrednost in avtonomijo drug drugega.
To je v resnici revolucionarno razmišljanje o medsebojnih odnosih in življenju v skupnosti, saj dokazuje, da se moje samospoštovanje in tvoje samospoštovanje ne razvijata skozi konkurenčni boj ali nekakšno tekmovanje za hierarhične odnose. Medsebojno sva odvisna, in sicer tako, da lahko doživim pristno samospoštovanje le v skupnosti, kjer je vsakdo spoštovan in kjer se spoštovanje drugega razvija svobodno. Na tej ravni zato ni hierarhičnih razmerij med »gospodarji« in »hlapci« – ljudje so svobodni in potrjeni kot taki.
V našem vsakdanjem življenju pa je hierarhičnih razmerij med ljudmi, kolikor hočete – na vsakem koraku trčite nanje. To pomeni, da smo še daleč od zares enakovrednih medsebojnih odnosov, pristnega spoštovanja drugega in pristnega samospoštovanja.
Kako se zapisano nanaša na odnose med staršem in otrokom, o katerem smo že razpravljali?
Ko starši nehote ali nezavedno vežejo otrokovo vrednost na izpolnjevanje njihovih pričakovanj, v bistvu zahtevajo priznanje in potrditev sebe od nekoga, ki mu ga zaradi odvisnosti od njih ne more odreči. Tu pride do polnega izraza zahteva »Spoštuj očeta in mater«. Otrokovo sprejemanje in potrjevanje starševskih pričakovanj, vrednot in ciljev je v resnici prisiljeno, in ni dano svobodno. To pomeni, da starš ne prejme pristne potrditve in otrok ne razvije pristnega samospoštovanja, ker je tudi njegovo potrjevanje samega sebe prisiljeno.
Hegel pa se ni ustavil pri tem spoznanju o medsebojnem priznavanju in potrjevanju. Nadaljeval je z raziskovanjem, ker ga je zanimalo, kako bi se to načelo lahko utelesilo v domovih in družbenih institucijah.
Zanimalo ga je etično življenje ljudi (nemš. Sittlichkeit). Zamišljal si je skupnosti, v katerih bi posamezniki lahko izkusili pristno samospoštovanje. To se lahko zgodi le s potrjevanjem dostojanstva in avtonomije vsakega člana skupnosti – to je skupnost, v kateri ni nihče izključen, zato v njej ni potrebe po inkluziji ali vključevanju. In ko govorim o potrjevanju, ne mislim le na izjavljanje o dostojanstvu drugega, temveč na njegovo udejanjanje ali uveljavljanje v praksi, kot se reče. Eno je namreč izjavljati, da so vsi ljudje enakovredni in vredni spoštovanja, drugo pa je to tudi zares živeti in dokazovati oziroma potrjevati z aktualnimi odnosi do drugih ljudi.
Za Hegla medsebojno spoštovanje in skrb za drugega ni bil le lep ideal – bila je psihološka nujnost. Ljudje namreč ne morejo uspevati ali izkusiti pristnega samospoštovanja v družbenih ureditvah, ki zanikajo ali omalovažujejo njihovo avtonomijo in jih obravnavajo zgolj kot sredstvo za doseganje ciljev drugih, zato niti tiranija niti popolni individualizem na koncu ne podpirata človeškega dostojanstva, da o blagostanju niti ne govorim.
Hegel torej predlaga tako vzgajanje, v katere otroci razvijajo pristno samospoštovanje in čutijo blagostanje na svoji koži. Razvijati pa ga ne morejo ne s pohvalo za ubogljivost ali dosežke ne s spoštovanjem očeta in matere, ki ne spoštujeta njega. Razvija ga lahko le z vzajemnim prepoznavanjem, ki potrjuje vsakega člana družine kot spoštovanja vredno avtonomno bitje.
Zapisano pomeni tole. Ko me nekdo potrjuje kot človeško bitje, to pomeni, da so zanj moje želje po potrjevanju avtonomije, svobode in vrednosti pomembne.
Vidimo torej, da je Hegel izjemno natančno razmišljal o vzgajanju otrok kot samostojnih, avtonomnih in spoštovanja vrednih bitij. To niso bitja, ki jim starši ukazujejo, naročajo ali od njih nekaj zahtevajo. Spoznal pa je tudi, da želja po priznanju in potrditvi ustvarja paradoks.
Za razvoj samospoštovanja namreč potrebujemo potrjevanje in prepoznavanje drugih, vendar lahko pristno potrditev prejmemo le od ljudi, ki so sami potrjeni, svobodni in avtonomni. Šele taki ljudje so zmožno potrjevati druge ljudi, in jim ne ukazujejo, ne težijo, ne pridigajo, ne zahtevajo, da jim sledijo ali jih »ubogajo«.
To pomeni, da moramo za razvoj pristnega samospoštovanja sami najprej podpirati avtonomijo drugih, tudi če je to v nasprotju z našimi neposrednimi željami. V kontekstu odnosov starš-otrok to pomeni, da morajo biti starši, ki želijo od svojih otrok prejeti pristno ljubezen in spoštovanje, pripravljeni podpirati razvoj otrokovih avtonomnih želja in vrednot, tudi če se te razlikujejo od tega, kar sami najbolj želijo ali potrebujejo. Starš, ki zahteva in pričakuje otrokovo ubogljivost, sicer lahko prejme njegovo izsiljeno podreditev, priznanje in potrditev, toda to je priznanje »hlapca«, porojeno iz strahu, cinizma ali stiske, ne pa izraz pristnega spoštovanja svobodne osebe.
To pojasnjuje, zakaj se toliko odnosov med staršem in otrokom razsuje, ko otroci odrastejo. Če je bil odnos s starši zgrajen na pogojnem priznavanju in potrjevanju otrokove vrednosti, preprosto nima temelja, ki ga imenujemo medsebojno spoštovanje, ki ga terjajo zreli odnosi. Odrasel otrok se lahko zaradi odvisnosti in podrejenosti strinja s starši ali se jim navsezadnje upre, vendar noben odziv ne predstavlja pristne potrditve in priznanja, ker se osnovna dinamika odnosa ni premaknila k vzajemnosti.
Heglova spoznanja o nujnosti priznavanja in potrjevanja vsakega človeškega bitja nam pomagajo razumeti, zakaj določene družbene ureditve dosledno spodkopavajo človekovo dostojanstvo in samospoštovanje. Vsak sistem, ki od nekaterih ljudi zahteva, da priznavajo in potrjujejo vrednost drugih, po navadi so to elite, hkrati pa zanikajo svojo lastno avtonomijo, ustvarja nestabilno in na koncu uničujočo dinamiko medsebojnih odnosov. To ne velja le za očitne primere, kot so suženjstvo, despotstvo ali avtoritarizem, temveč tudi za subtilnejše ureditve v sicer demokratičnih družbah, dobro situiranih družinah, naprednih šolah, na produktivnih delovnih mestih in v urejenih skupnostih. Kadarkoli priznanje in potrjevanje teče predvsem v eni smeri – ko se od nekaterih ljudi dosledno pričakuje, da priznajo in potrjujejo vrednost drugih, da »spoštujejo avtoritete«, medtem ko sami prejemajo malo njihovega priznanja in potrjevanja –, so pogoji za pristno samospoštovanje in dobre medsebojne odnose resno pod vprašajem. Človek, ki vedno spoštuje druge, ti pa ne kažejo spoštovanja do njega, psihološko dolgoročno ne more preživeti, ne da bi bilo njegovo samospoštovanje močno poškodovano.
Izobraževalni sistem, v katerem se od učencev pričakuje, da priznavajo in potrjujejo avtoriteto in znanje učiteljev, medtem ko ti redkeje priznavajo in potrjujejo njihove perspektive ali sposobnosti, ne more razvijati kulture sočutja, medsebojnega spoštovanja in dobrih odnosov. Podobno lahko rečemo za delovna mesta, kjer se od zaposlenih pričakuje, da spoštujejo vodstvo, medtem ko se njihovi lastni prispevki, ustvarjalni predlogi in kritični vpogledi vztrajno zavračajo. Hegel bi rekel, da takšne ureditve povzročajo zamere, razočaranje, upad motivacije za delo in odpor, ker kršijo temeljno človeško potrebo po medsebojnem priznavanju in potrjevanju.
Otroci sicer ne morejo takoj v celoti sodelovati v medsebojnem priznavanju in potrjevanju, ker še razvijajo svoje sposobnosti za avtonomijo in etično razmišljanje, vendar pa je cilj zdravega razvoja družinskih odnosov ves čas enak: odnosi, za katere je značilno medsebojno spoštovanje, in ne enostranska odvisnost. Vidimo torej, da je starševstvo zelo zahtevno, ker vključuje občutljivo ravnovesje med zagotavljanjem potrebnega vodenja otroka ter postopnim širjenjem njegovih možnosti, da uveljavlja avtonomijo in je deležen resničnega potrjevanja svojih sposobnosti, perspektiv in želje. Vloga starša se tako sčasoma spreminja od zaščitnika do vodnika in partnerja v odnosu, ki temelji na medsebojnem spoštovanju.
Kako bi torej razumevanje Heglovih filozofskih idej o vzajemnem priznavanju in potrjevanju spremenilo naš pristop k izobraževanju, odnosom na delovnem mestu ali gradnji skupnosti? Kako bi izgledale institucije, če bi bile zasnovane tako, da bi podpirale vzajemno prepoznavanje, pripoznavanje in potrjevanje namesto enosmernega spoštovanja »navzgor«, ki ga je še vedno čisto preveč?
Ni komentarjev:
Objavite komentar