Gledamo televizijo. Pri roki je vedno pametna naprava, s katero dosežemo kadarkoli milijardo podob. Všečkamo jih, delimo jih, optimiziramo jih, dizajniramo in redizajniramo jih. Enako delamo s podobami sebe. Ponujamo jih drug drugemu, da bi jih potrjevali. Za nas je zelo pomembno, da drugi sporočijo, da jim je naša optimizirana podoba všeč. Da jim je všeč podoba nas samih. Da smo torej všečni. Želimo biti taki in všeč nam je, ko smo taki, kar pomeni, da smo drugim všeč. Naš pogled je zato pomemben in imamo ga radi. Je tudi zelo uporaben in koristen, ker živimo v vesolju podob, ki ljubi optimizirane podobe ljudi in tega, kar imajo med seboj. Radi bi, da bi postal naš pogled na podobe še optimalnejši, ker želimo biti povsem prepoznani, sprejeti in potrjeni.
Obenem pa živimo tudi v moralnem vesolju. V njem ni nujno, da razumemo naravo in pomen svojega pogleda, ki se lahko dramatično preoblikuje in postane – moralno vesolje. Morda se ne bo, a vselej bo veljalo, da bi se lahko.
V človeški zavesti namreč objektivno obstaja prag, ko se zgolj opazovanje sveta in njegovih podob spremeni v nekaj veliko globljega, obširnejšega in zahtevnejšega. Preobrazi se namreč sam pogled, ne to, kar gledamo. Z njim se preobrazimo tudi sami.
Gledam, morda brskam po zaslonskih podobah, ko me nenadoma en sam obraz drugega človeka popolnoma ustavi. Ustavi moj pogled. Ne zato, ker je lep, všečen ali šokanten, na take poglede sem navajen, temveč zato, ker me nekaj na njem neustavljivo pritegne. Ne morem ga prezreti in tega dejstva sprva ne razumem – terja drugačen, nov pogled. To je zares nenavadna izkušnja, ni vsakdanja, ni pogosta, je pa možna. Zanima me prav zato. Zanimajo me njene posledice. Poglejmo, kaj se zgodi, ko se spremeni pogled, z njim pa tudi jaz sam.
Razmišljam o zelo konkretni, otipljivi empirični izkušnji, ki me spremeni iz občasnega bolj ali manj brezbrižnega in zdolgočasenega opazovalca svetovnih dogodkov v to, kar bi lahko imenoval »sveta priča« – postanem nekdo, ki je bil izbran. Ne po lastni domnevno svobodni volji, temveč po sami strukturi etičnega obstoja. Izbran za kaj, se sprašujem.
Začenjam se zavedati, da je šele taka preobrazba, ki nima nobene zveze z mojo voljo, pa naj bo »močna« ali pač ne, šele tisto, po čemer sem hrepenel vse svoje življenje, ne da bi vedel. Nisem vedel, kaj bi zares rad videl.
Ta preobrazba se ne zgodi z odločitvijo ali zato, ker sem jo zavestno izbral. Zgodi se z nenadnim uvidom, s prepoznavanjem. Obenem že vem, da je zmožnost za tak uvid v moji naravi. Sklepam, da je v naravi vsakega človeka.
Dolgo časa sem tako oseba kot vsi drugi. Hodim skozi znani gozd, ki se imenuje življenje, potem pa nenadoma spoznam, da sem se izgubil.
Nepričakovani obraz pred menoj mi na meni nerazumljiv način sporoča, da moram stopiti skozi vrata, ne glede na to, ali sem pripravljen ali ne. Kakšna vrata so to? Naj odgovorim s pomočjo treh filozofskih uvidov, za katere pričujejo Kant, Lévinas in Spinoza.
Immanuel Kant razume, zakaj soočenje s trpljenjem ustvari globoko moralno zahtevo. Ob drugem človeku, ko se zares srečamo z njim, namreč spontano intuitivno vemo, da je za nas kot drugo bitje cilj sam po sebi. Potrebujemo ga, ne smemo ga poškodovati, a povsem do njega ne moremo. Z njim se lahko srečujemo, vendar bo vselej do določene mere tujec, ker predstavlja drugo neskončno fenomenološko vesolje. Kaj to pomeni v kontekstu, v katerem pričujemo za trpljenje?
Ko se srečamo z drugim, se soočimo z bitjem s »prirojenim dostojanstvom«, kot ga imenuje Kant. To ima vrednost, ki je ni mogoče izračunati, z njo trgovati ali jo podrediti drugim ciljem, ne glede na to, kako vredni se nam morda zdijo.
Pristno pričevanje za srečanje z drugim se zato povsem razlikuje od vsakdanjega uživanja novic, žargona, optimiziranih podob, novoreka ali zabave. Ko obravnavamo trpljenje drugih kot zanimivo vsebino, opremljeno s podobami, ki jo je treba zaužiti, kot privlačne zgodbe, ki služijo našim čustvenim potrebam, ali kot domnevni dokaz za naša politična stališča, uporabljamo njihovo človečnost – ne da bi se tega polno zavedali – kot sredstvo za dosego lastnih sebičnih ciljev. Ko pa resnično pričujemo, odkrijemo, da ima trpeča oseba pred nami absolutno vrednost. Tu se rojeva zahteva, ki se naslavlja na nas.
Kako srečanje z drugim spremeni naš pogled?
Ko prepoznamo otrokov trpeči obraz, njegovo trpljenje ni le simbol krivice, poziv k dejanju ali celo priložnost, da občutimo sočutje. Lahko postane karkoli od tega, a je predvsem obraz bitja, katerega obstoj absolutno šteje, katerega dostojanstvo je popolno in neizpodbitno. Naše pričevanje postane etično natanko takrat, ko se nas ta absolutna vrednost globoko dotakne in nas pretrese pri koreninah.
Emmanuel Lévinas poglobi Kantovo razumevanje dostojanstva drugega. Pokaže, da srečanje z obrazom druge osebe aktualizira »neskončno odgovornost«. To je odgovornost, za katero ne moremo reči, da traja samo omejen čas, potem pa nič več.
Ko piše filozof o srečanju iz oči v oči, opisuje nekaj, kar se zgodi pred vsako zavestno izbiro, pred racionalnim premislekom, preden sploh imamo čas, da si začnemo razlagati to, kar sicer že doživljamo.
Obraz druge osebe, še posebej, če je zaznamovan s trpljenjem ali z bolečino, nam govori. Nagovarja nas, še preden kaj izreče. Lévinas govori o »prvobitnem jeziku«, s katerim človek preprosto izjavlja: »Tukaj sem.« To ni prošnja za konkretno pomoč, čeprav seveda lahko vodi tudi do takšnih prošenj. Je osnovna, temeljna napoved nereduktibilne drugačnosti in drugosti drugega človeka – dejstva, da se soočamo z zavestjo, ki je tako popolna in edinstvena kot naša, a hkrati zelo drugačna od nje.
Dejstvo pa je, da se nam lahko zazdi pristno pričevanje za srečanje z drugostjo drugega, preprosto preobremenjujoče. Začutimo lahko, da je odgovornost do drugega in pred njim za nas kratko malo prevelika in nerazumljiva. Čutimo, da nismo zmožni biti odgovorni in pomagati, kot sem opisal. Pošteno.
Presenetljivo pa je, da kljub temu vemo, da gledamo drugega človeka, ki nosi v sebi to, kar imenuje Lévinas »sled neskončnega«. Zaradi tega začutimo nekaj, kar lahko začutimo tudi, ko se zazremo v neskončne globine nočnega neba in se za hip vprašamo, v kakšnem vesolju živimo, zakaj in čemu. Morda je to odskočna deska za vpogled, da sled neskončnega v človeški obliki postavlja pod vprašaj predvsem samozadostno naravo našega lastnega končnega sebičnega obstoja. Odgovornost, ki jo to ustvarja, ni neskončna zato, ker bi morali opraviti neskončno količino dela za drugega, to je kajpak nemogoča in neizvedljiva naloga, temveč zato, ker prepoznavanje te odgovornosti spreminja temeljno strukturo našega obstoja in naših odnosov z drugimi živimi bitji.
Lévinas nam tako pomaga razumeti, zakaj pričevanje nikoli ne more biti nevtralno ali pasivno. Ko enkrat resnično uzremo obraz trpečega drugega, se ne moremo vrniti v stanje nedolžnosti glede našega mesta v svetu in vesolju, kolikor ga sploh razumemo. Preprosto se ne moremo, celo če bi se hoteli – v tem spoznanju je nekaj neverjetno zanimivega in privlačnega. Pozvani smo k odgovornosti za svoj obstoj na načine, ki segajo daleč onkraj naših običajnih individualnih odločitev ali okoliščin.
Na tej točki nam je morda tudi jasno, zakaj se čez nas vsak dan vali toliko propagande, zabave in medijskega smetja, političnega novoreka in nenehnega kapitalističnega pozivanja k samouresničevanju. Čisto mogoče je, da se vse to dogaja z namenom, pa čeprav nezavednim, da nas sproti odvrača od tega, kar je v življenju zares pomembno.
Baruch Spinoza nam ponuja še tretjo perspektivo, ki postavlja našo odgovornost v širši okvir razumevanja srečanja z obrazom drugega. Razmišlja o vesolju, v katerem obstaja vsako posamezno bitje kot končni izraz same neskončne »substance«, ki je bog.
S tem radikalno spreminja naše običajno in bolj ali manj spontano razumevanje odgovornosti za trpljenje. Ko se srečamo s trpljenjem drugega bitja, smo že priča neskončni resničnosti obstoja, ki se izraža skozi končne oblike. Te lahko doživljajo veselje in bolečino, izpolnitev in frustracijo, blagostanje in uničenje. Otrok, čigar obraz me gane, tako ni ločen od kozmične resničnosti, katere del sva. Sva začasna izraza iste neskončne ustvarjalnosti, ki se manifestira skozi nešteto posebnih oblik.
Obstajajo etične posledice orisane kozmične perspektive, za katero smo zmožni, kot skušam pokazati. V temelju spreminja naš odnos do trpljenja in odgovornosti, kajti Spinoza ne razume etike kot niza pravil in etičnega vedenja kot sledenja pravilom ali izpolnjevanja dolžnosti, ki nam jih nalagajo drugi. Etiko prepozna kot delovanje, ki izhaja iz globokega razumevanja našega mesta v neskončni mreži odnosov, ki predstavlja resničnost.
Ko tako spoznamo in poglobljeno dojamemo, da je naše blagostanje ali dobro počutje neizogibno organsko prepleteno z blagostanjem in dobrim počutjem vseh drugih, skrb zanje nenadoma ni več breme, naloženo našemu sebičnemu interesu, ki bi se mu skušali izogniti, temveč postane izraz razsvetljenega razumevanja narave samega obstoja.
Spinozov vpogled nam pomaga razložiti, zakaj lahko pričevanje za trpljenje hkrati zlomi naše srce in sočasno, nekoliko paradoksno, razširi naš občutek povezanosti z obstojem. Bolečina, ki jo čutimo, ko se soočamo s trpljenjem drugih, je resnična, konkretna in zelo neposredna, a nas ne ohromi, temveč poglablja zavedanje o temeljni medsebojni povezanosti vseh končnih bitij znotraj neskončne resničnosti. Naša odgovornost, da pričujemo in se odzivamo, zato ne izhaja iz zunanjih ukazov, zahtev ali pričakovanj, temveč iz razumevanja lastne narave – smo bitja, katerih blagostanje je radikalno odvisno od blagostanja celote in k njemu prispeva.
Vsi trije filozofski vpogledi, Kantovo prepoznanje absolutnega človeškega dostojanstva, Lévinasovo razumevanje neskončne odgovornosti in Spinozov kozmični pogled na medsebojno povezanost, nam pomagajo razumeti, zakaj lahko dejstvo, da smo priča trpljenju drugega, spodbudi etično prakso, ki lahko celovito preoblikuje naš odnos do obstoja in drugih živih bitij.
Sproži se sveto pričevanje. Pričujemo za to, da ima trpeča oseba pred nami absolutno dostojanstvo, ki ga ni mogoče zreducirati na čustvene odzive, politična stališča ali všečne podobe. Pričujemo za Lévinasovo spoznanje, da ustvarja srečanje z absolutnim dostojanstvom drugega neskončno odgovornost, ki je ne moremo dokončno zadovoljiti z nobenim konkretnim dejanjem, in da obraz trpečega človeka razkriva, da je bila naša udobna ločenost od njegove bolečine vedno vsaj delno čista iluzija. Naše pričevanje postane tako oblika kozmične udeležbe.
Razumevanje orisanih filozofskih temeljev nam pomaga dojeti, da sveto pričevanje presega tako ležerno opazovanje sveta in njegovo optimiziranje kot aktivistično angažiranost. Ko pričujemo v tako razumljenem svetem smislu, smo vselej pozorni na spoštovanje absolutnega dostojanstva drugega, hkrati pa z obema rokama sprejemamo neskončno naravo svoje odgovornosti do vseh trpečih bitij.
Taka pozornost na skrivnostne in ne čisto razumljive načine preoblikuje tako pričevalca kot drugega, ki mu je priča. Zaradi nje na nove načine sodelujemo v etični strukturi eksistence. Da, sama eksistence ima tako strukturo.
Z opisanim odnosom do sveta zagotavljamo, da nobena izkušnja bolečine ali trpljenja ne bo izginila v medijskem breznu vsakdanjega hrupa in ništrca, da dostojanstvo trpečih ljudi prepoznavamo in spoštujemo, da potrjujemo in ohranjamo njihovo mesto v neskončni mreži odnosov. Sveto pričevanje zato ni niti voajeristična potrošnja niti mrzlični aktivizem, okrepljen z občutki krivde. Naš cilj ni, da se počutimo dobro v svoji koži ali da ustvarimo pričakovane rezultate in smo produktivni, kar se sicer nenehno pričakuje od nas. Ne, mislim na spoštovanje polne resničnosti absolutnega dostojanstva, neskončne zahteve in kozmičnega pomena zavesti.
Ko pričujemo na opisani način, ne živimo več za osebne preference in individualni napredek, pa naj se imenuje samouresničitev ali optimiziranje življenja, temveč za globlje razumevanje svojega odnosa do življenja.
Ta preobrazba ne pomeni udobnejšega življenja. Nasprotno, življenje je zaradi tega pogosto le še bolj zapleteno in zahtevno, a je tudi bolj smiselno, bolj povezano s temeljnimi strukturami etičnega obstoja in bolj usklajeno s tem, kar so veliki filozofi prepoznali kot najgloblje resnice o človeški odgovornosti in smislu življenja.
Sveto pričevanje nas uči, da je zavest – sposobnost doživljanja, trpljenja, prepoznavanja lepote, čutenja povezanosti – najdragocenejša in najkrhkejša resničnost v vesolju, kolikor ga poznamo. Ko smo priča trpljenju drugih in s svojim delovanjem potrjujemo njihovo dostojanstvo, sodelujemo v nenehnem etičnem ustvarjanju nedokončanega vesolja, v katerem je zavest spoštovana, zaščitena in praznovana v vseh svojih veličastnih in ranljivih izrazih.
Obraz, ki nas tako ustavi, raztrga naše srce in kliče k odgovornosti, ni le izraz individualnega trpljenja, ki prosi za pomoč. Sam obstoj nas v svoji neskončni ustvarjalnosti in končni ranljivosti nagovarja, da zavestno in etično sodelujemo v svetu kot odgovorna bitja. Najbolje pri tem pa je, da ko potrjujemo odgovornost do drugih, potrjujemo tudi svojo najglobljo identiteto. Potrjujemo jo kot bitje, ki je sposobno prepoznati dostojanstvo, sprejeti odgovornost in biti ustvarjalno.
To pa je čisto nekaj drugega kot ponujanje svoje optimizirane podobe, da bi jo drugi potrdili kot všečno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar