Stalin je bojda nekoč rekel: »Ena smrt je tragedija; milijon smrtnih žrtev je statistika.« Resnično, ljudje živimo vsak dan z moralno dilemo: Kako ohraniti čustveno odzivnost na individualne tragedije, ne da bi nas ohromil ogromni obseg trpljenja v svetu?
Enaindvajsetletni mladenič, ki je v svoji nekdanji šoli v Avstriji pred samomorom ustrelil 10 ljudi, je načrtoval, da bo na kraju dogodka sprožil doma narejen eksploziv, je sporočila policija. Tega ni naredil. Če bi to storil, bi bilo žrtev verjetno še veliko več. Morilec, ki so ga lokalni mediji opisali kot samotarja, ki očitno ni bil prisoten na družbenih omrežjih in je imel le enega prijatelja, se je ubil v šolski stavbi. Njegovo truplo so v stranišču našli oboroženi policisti. Ta medijska izjava že nakazuje, da bi bilo treba morilca razumeti kot osamljeno in verjetno duševno moteno dušo. Staršem je v poslovilnem pismu povedal, da je ravnal po »svoji svobodni volji«. Človek, ki ima resne težave z duševnim zdravjem, ne ravna po »svoji svobodni volji«, ker je nima. Je pa tudi sicer vprašljivo, če ima sploh kak človek »svojo svobodno voljo«. Nekateri nekdanji sošolci, ki so poznali napadalca, se ne spomnijo, da bi bil žrtev ustrahovanja, kar je bilo v nekaterih lokalnih medijih navedeno kot možni motiv za streljanje.
V luči hitrih medijskih špekulacij o storilčevih motivih, svobodni volji in ustrahovanju je zelo koristno vzeti si nekaj časa za resen, poglobljen razmislek o tragičnem dogodku. Hitri sklepi namreč niso na mestu, ker ničesar ne pojasnijo. Špekulacije so morda za silo zanimive, dokler jih ne preplavijo druge, a pojasnijo še manj. Laična psihološka mnenja, primerna za množične medije, delajo samo zmedo. Kako se torej lotiti zadeve, da bo imela rep in glavo?
Najprej velja zajeziti razmišljanje, da se vali po svetu cunami nasilnega vedenja in se približuje sicer lepi in miroljubni slovenski deželi, kar naj bi pomenilo, da bo prej ali slej pljusknil tudi k nam, kot da je naravna nesreča. Še bolj velja zajeziti prepričanja, da je nasilja vedno več in da so zlasti mladi ljudje premalo pripravljeni na obrambo pred njim, kar naj bi pomenilo, da potrebujejo več zaščite, protokolov in varovanja. In nikakor ne bi bilo povsem zgrešeno spomniti, kako starci, ki se približujejo osemdesetemu letu starosti, prav zdaj z vojskami sejejo strah in grozo med civilnim prebivalstvom na več mestih po svetu.
Povsem razumljivo je, da naši možgani obupano iščejo vzorce in kategorije, da bi naredili na videz nerazumljivo čimbolj obvladljivo. Ko se zgodi tragedija, kakršna je ta v Gradcu, je na delu prav to. Ljudje trdijo, da ne razumejo, da se je tragedija sploh lahko zgodila, ne razumejo, zakaj bi nekdo storil kaj takega. Kot rečeno – razumljivo.
A prvi odgovori na to, kar se zdi nerazumljivo, so po navadi zgrešeni. Medijski opis – »samotar«, »ni na družbenih omrežjih«, »samo en prijatelj« – ponuja odjemalcem natanko to, kar imenujejo psihologi »temeljna atribucijska napaka«. Mediji se osredotočajo na individualne značilnosti, lastnosti in sposobnosti, medtem ko ignorirajo kompleksno mrežo okoliščin, sistemov, odnosov in interakcij, ki sicer oblikujejo človeško vedenje. To brez njih preprosto ni možno. Ali drugače: ne obstaja vedenje ljudi zunaj okoliščin, sistemov, odnosov in interakcij.
Če bi poskušali razložiti ali pojasniti zrušenje nekega mosta le s preučevanjem lastnosti enega samega vijaka, bi spregledali strukturne sile, vremenske razmere, konstrukcijske napake in zgodovino vzdrževanja, ki so dejansko povzročili okvaro. Podobno zreduciranje streljanja v šoli na osebnostne lastnosti storilca ustvarja zgolj iluzijo, da ga razumemo, obenem pa zakriva resnično kompleksnost tega, kar se je dejansko dogajalo, preden se je zgodila tragedija.
Prav zato se moramo pazljivo in skrbno lotiti tudi prepričanja ljudi o »lastni svobodni volji«. Sega namreč v bistvo našega razmišljanja o odgovornosti za svoje vedenje in vzročnosti. Ko nekdo napiše, da je ravnal »po lastni svobodni volji«, se srečamo s problemom, o katerem razpravljajo filozofi že stoletja. In dobro vemo, ker lahko izmerimo, da nevrološko povsem »zdravi« posamezniki sprejemajo odločitve pod vplivom neštetih dejavnikov, ki jih zavestno ne nadzorujejo – kemije možganov, otroških izkušenj, družbenih pritiskov, nedavnih dogodkov, celo tega, kar so jedli za zajtrk.
Kaj nam ostane, če preslikamo čisto vsak dejavnik, ki vpliva na odločitve kogarkoli izmed nas: naše genetske predispozicije, vsako socialno interakcijo, v katero smo vpeti, vsako zaužito medijsko vsebino, vsako nevrokemično nihanje v možganih v tednih pred odločitvijo? Bi sploh ostalo kaj prostora za svobodno voljo«?
Zadeva je res zapletena. Še bolj pa je zapletena, ker tako razmišljanje ne odpravlja moralne odgovornosti za odločitve. Pravzaprav vse skupaj otežuje. Odgovorni smo za odločitve, čeprav jih morda res ne sprejemamo »po lastni svobodni volji«.
Za nekoga, ki doživlja psihično stisko, denimo, nekaj let, postane vprašanje svobodne volje ne le zapleteno, temveč kar neznosno. Sprašuje se, zakaj se ne more stiske preprosto znebiti s svobodno odločitvijo. Prizadeva si, a ne deluje – stiska ne gre nikamor. Zakaj vztraja, če pa je ne želim, ker mi zaradi nje ni dobro?
A ko se odločim po »svobodni volji« in storim nekaj hudega, potem pa se skušam izvleči s sklicevanjem na psihično stisko – sem še vedno odgovoren. Če sem »svoboden«, moja »svobodna volja« namreč ni nenadoma čudežno izginila.
Medijsko poročanje o takih dogodkih se praviloma nagiba h »kognitivni razpoložljivosti». To so razlage, ki se zdijo intuitivne in so take, da si jih zlahka zapomnimo, niso pa ne pravilne ne dovolj natančne. Pripoved o tem, da se samotar nenadoma spremeni v nasilneža, se rola naokrog, ker zagotavlja preprosto čustveno in kognitivno zadovoljstvo. Ljudem sporoča, da je bilo nasilje predvidljivo in ga je bilo mogoče preprečiti, če bi bili »ustrezni organi« (starši, prijatelji, sosedi, učitelji, šolska svetovalna služba …) le dovolj in pravočasno pozorni na opozorilne znake. Spregledajo pa vprašanje, ali bi se lahko storilec sam »po lastni svobodni volji« pravočasno ustavil. Če se je »po lastni svobodni volji« odločil streljati, ali bi lahko uporabil isto »lastno svobodno voljo« in se zadnji hip, preden bi zavil v šolo, odločil drugače?
Pripoved o samotnem posamezniku, ki se »po lastni svobodni volji« odloča tako in drugače, ni le pogosto povsem napačna – raziskave kažejo, da ima večina strelcev v šolah kompleksne socialne odnose in niso nikakršni samotarji, latentno nagnjeni k nasilju –, temveč je tudi škodljiva. Stigmatizira introvertirane ali socialno nespretne posameznike, hkrati pa ponuja lažno zaupanje, da lahko na podlagi osebnostnih lastnosti predvidimo nasilje in ga dovolj zgodaj preprečimo.
A kako vedeti, kdaj je dovolj zgodaj? Če ima človek »svobodno voljo«, se namreč lahko za nasilje odloči kadarkoli.
Kako torej smiselno pristopiti k takim dogodkom, da bi jih vsaj za silo razumeli in morda celo pojasnili?
Prvič, lahko preučimo konvergentne dejavnike, ne le posameznih vzrokov. Večina ekstremnega nasilja se zgodi, ko se združi več dejavnikov tveganja – osebna psihološka stiska, dostop do sredstev, socialna odklopljenost, izpostavljenost zgodbam o pritožbah, sprožilni dogodki in, kar je ključno, odsotnost zaščitnih dejavnikov, ki bi lahko prekinili proces. Razlaga z enim samim vzročnim dejavnikom je čisto premalo.
Drugič, lahko upoštevamo časovno dinamiko – kako so se psihološko stanje in okoliščine, v katerih je živel posameznik, razvijale in spreminjale skozi čas, namesto da domnevamo, da so njegova dejanja neizogibno izhajala iz fiksnih osebnostnih lastnosti ali zmožnosti. Enaindvajsetletnik, ki je storil to dejanje, je nekoč obiskoval isto šolo. Kaj se je zgodilo v vmesnih letih? Kateri podporni sistemi so odpovedali? Katere priložnosti za intervencijo so bile zamujene?
Tretjič, preučiti moramo sistemske ranljivosti – družinske, socialne, institucionalne in kulturne dejavnike, ki ustvarjajo pogoje, v katerih je takšno nasilje sploh mogoče. To vključuje vse od dostopnosti storitev za krepitev duševnega zdravja do kulturnih pripovedi o moškosti in maščevanju ter oblikovanja socialnih in kulturnih prostorov, v katerih si ljudje izmenjujejo ideje o nasilju.
Ključna razlika med špekulacijami in resnimi analizami je ta: poskušati razumeti ni isto kot poskušati opravičevati ali napovedovati. Lahko pokažemo, da dejanja izhajajo iz kompleksne mreže dejavnikov, ne da bi posameznika s tem razbremenili moralne odgovornosti. Lahko odkrijemo, da so težave z duševnim zdravjem morda zares prispevale k nasilju, ne da bi pri tem stigmatizirali duševne težave, motnje ali bolezni. Lahko preučimo sistemske napake ali pomanjkljivosti, ne da bi domnevali, da lahko preprečimo vse prihodnje tragedije, ker jih preprosto ne moremo.
Razumevanje zahteva tudi intelektualno ponižnost. Nekateri vidiki človeškega vedenja – zlasti ekstremno vedenje – so tako kompleksni in zapleteni, da jih še zdaj ne razumemo. Poleg vsega je oseba, ki je storila to dejanje, zaradi samomora odnesla s seboj v grob tudi znanje o svoji notranji izkušnji, ki ga nobena preiskava ne more povrniti.
Namesto da se torej laično psihološko sprašujemo »Kakšna oseba lahko naredi kaj takega?«, bi se morali vprašati »Kateri pogoji naredijo takšna dejanja bolj ali manj verjetna?« Namesto da se osredotočamo na individualno patologijo, lahko preučimo socialno izolacijo, dostop do podpore duševnemu zdravju, kulturne pripovedi o nasilju in moškosti ter sisteme zgodnje intervencije.
Res je, da premik od individualnega k sistemskemu razmišljanju ne zagotavlja hitrega čustvenega in kognitivnega zadovoljstva, ki bi ga prineslo prepoznavanje zlobneža ali iskanje krivca, zato pa ponuja nekaj dragocenejšega: vpogled v ustvarjanje pogojev skupnega življenja, ki spodbujajo, podpirajo in krepijo človeško blagostanje in zmanjšujejo verjetnost takšnih tragedij. In sem zagotovo ne sodijo zgolj protokoli, kako ravnati v določenih okoliščinah, ki jih napišemo in nalepimo na zid.
Prenagljenim sklepom je torej dobro zoperstaviti globlje razmisleke. Človeška cena poenostavljanja česarkoli je namreč tako ali tako previsoka – tako za žrtve, ki jih ne zaščitimo, kot za ranljive posameznike, ki jih narobe razumemo in jih potencialno še bolj marginaliziramo.
Prav v teh dneh se bo v luči zapisanega dogajalo tole.
Mislim na omejitve človeške psihologije.
Obstajata dva temeljna načina, kako ljudje razlagamo dogodke, kot sta individualna tragedija v šoli in množična, sistemska tragedija civilnih žrtev v Gazi.
Ko preučujemo streljanje v šoli, uporabljamo »mikroskop« – intenzivno preučujemo individualno psihologijo, osebno zgodovino in neposredne okoliščine. Ko razmišljamo o Gazi, uporabljamo »teleskop« – preučujemo zgodovinske konflikte, geopolitične sile in kolektivne krivice, ki segajo skozi generacije in daleč v preteklost.
Soočamo pa se tudi z zelo neprijetno resnico tega, kar imamo med seboj: nasilje namreč ni odstopanje, ki občasno prekine normalni tok mirnega človeškega obstoja. Je trajna značilnost človeške civilizacije, ki se manifestira v različnih oblikah in v različnih kontekstih.
Streljanje v šoli, čeprav je v njem manj žrtev, se nam zdi psihološko bolj dostopno. Lahko si predstavljamo konkretne in zelo specifične trenutke terorja, storilčevo individualno »svobodno« odločitev, prizadete osebne odnose. Žrtve v Gazi, čeprav jih je veliko več, pa nam lahko čez čas postanejo bolj oddaljene in abstraktne. To se ne zgodi zato, ker nam je manj mar za njihova življenja, temveč zato, ker se naši možgani težko prebijajo do trpljenja v takšnem obsegu – preprosto ga je preveč.
Potrebujemo torej širše razumevanje nasilja. Oba izpostavljena dogodka nas spominjata, da nasilje izhaja iz presečišča individualne ranljivosti in sistemskih družbenih pomanjkljivosti, čeprav v zelo različnih razmerjih. Streljanje v šoli vključuje predvsem individualni psihološki zlom znotraj širšega družbenega konteksta, ki ni zagotovil ustrezne podpore in posredovanja. Razmere v Gazi pa, prav nasprotno, vključujejo predvsem sistemski politični zlom z uničujočimi posledicami za življenja konkretnih posameznikov.
V obeh primerih umirajo zlasti mladi ljudje, katerih življenjske možnosti katastrofalno uničujejo sile, ki so v največji meri zunaj njihovega individualnega nadzora.
Živimo v svetu, v katerem iz dneva v dan tekmujejo za našo omejeno pozornost ter prav tako omejene čustvene in sočutne zmogljivosti različne vrste nasilja. Streljanje v šoli je deležno intenzivnega in osredotočenega poročanja, ki preučuje vsako podrobnost storilčevega življenja. Nenehne žrtve v Gazi so seveda prav tako deležne poročanja, vendar praviloma na način, ki poudarja politične razsežnosti pred posameznimi človeškimi zgodbami.
Smo ujetniki ekonomije pozornosti, mediji pa nam različne oblike nasilja zapakirajo in predstavljajo na načine, zaradi katerih se nekatere zdijo bolj neposredne in razumljive kot druge.
Ni komentarjev:
Objavite komentar