Naredili smo še eno refleksijo. Naredili smo jo v podporni skupini. Vse refleksije lahko postavim na skupni imenovalec: tako dobro mi je, da se mi tukaj ni treba sprenevedati. Da sem lahko tak/taka, kakršen/kakršna sem. Da lahko povem, kaj mislim, da povem, kaj čutim, da me ni strah, da me bo kdo napadel, kritiziral ali si o meni »kaj mislil«. Ni me strah, ne čutim tesnobe, ne čutim stiske. Čutim sprejemanje in podporo in sočutje. Drugi ljudje me res poslušajo. In se navezujejo na mojo pripoved. Ne obsojajo in ne vrednotijo. Ne solijo mi pameti, kako bi se moral/morala počutiti, kaj bi si moral/morala misliti, kaj je prav in kaj je narobe. Ne dajejo mi nasvetov. Nihče ni »pameten«. Zlasti pa mi ne govorijo, da je treba v življenju potrpeti. Da je svet tak, kakršen pač je. Da je treba prenašati tudi psihično in simbolno nasilje drugih. Da se o čustvih ne pogovarjamo, ker je to brez veze. Da je treba delati in da je to bistveno. Da pravi fantje ne jokajo. Da se ni treba spreminjati. Da je tako, kot je, čisto v redu.
Nihče ni rekel, da ne potrebuje v življenju podpore drugih. Da ne potrebuje tega, kar imenuje Lévinas skrb za drugega. Nihče se ni obnašal, kot da je trd, neranljiv in samozadosten.
Prav nasprotno. Pogovarjali smo se o sebi, o tem, kar imamo med seboj, o tem, kar nastaja v odnosih, ki jih potrebujemo. O tem, kar čutimo in doživljamo. O lastnih strahovih in demonih. O tem, kar nas skrbi in včasih preganja. O tem, kako je včasih v življenju težko prenašati to, kar se dogaja. Da je včasih človek jezen, drugič je žalosten. Toliko nasilja je na tem svetu, toliko izkoriščanja, toliko sprenevedanja, toliko zlorabljanja in toliko manipuliranja.
Veliko je tudi podrejanja in trpljenja in bolečine. In uboganja in pridnosti in prenašanja nepotrebnih, nerazumnih bremen.
Včasih so naši odnosi tako naporni. In se ne pogovarjamo o njih. Preprosto se ne. Ne zdi se nam potrebno. Včasih se nam ne zdi smiselno. Imamo občutek, da nas drugi itak ne bi poslušal. In smo tiho. In tiho prenašamo bolečino. Tragično občutenje življenja in eksistencialne stiske. Kar prenašamo. Kot kakšna kamela.
To je neverjetno vztrajna in vzdržljiva žival.
Toda Nietzsche nam vseeno predlaga, da ni dobro biti vse življenje kamela. Predlaga vzgajanje za preobrazbo. Starši naj ne bi vzgajali lastnih otrok, da bodo vse življenje kamele. Bolje jih je vzgajati za preobrazbo.
Predlaga jo, ker ve, kako redka je preobrazba, ki pomeni sprejemanje – sebe in drugih. Predlaga jo, ker se zaveda, da je super dobro, če se človek pridruži podporni skupini, da bi izkusil osnovno človeško sprejemanje in svobodo, da je pristen, in je to, kar je, toda obenem tudi ve, da so taki prostori, v katerih nihče nikogar ne presoja, kritizira in obsoja, tako redki, da se nam že ob vstopu vanje zdijo revolucionarni.
Nietzsche dobro, natančno razišče svet, v katerem živimo, in spozna, da smo ustvarili sisteme – v družinah, šolah, na delovnih mestih in v skupnostih –, ki dajejo prednost uspešnosti, produktivnosti in konformizmu pred pristno človeško povezanostjo in sprejemanjem.
V vsakdanjem življenju je zato tako zelo malo brezpogojnega pozitivnega spoštovanja – biti cenjen in sprejet takšen, kot si, brez pogojev ali zahtev po spremembi. Nasilje čustvenega zatiranja je veliko. To je globoko nasilje, ki ga povzročamo sebi in drugim, ko zanikamo legitimnost čustvenih izkušenj. Ko nekomu rečemo »pravi fantje ne jokajo« ali »le potrpežljiv moraš biti«, ne ponujamo le slabega nasveta. V bistvu mu povemo, da njegova notranja resničnost ni pomembna, da je njegova čustvena resnica neveljavna, da naj kar pozabi na to, kar se dogaja v njem.
Resnično, ko ljudem ni dovoljeno naravno čutiti in izražati svojih čustev, pogosto postanejo trdi in otrpnejo, dokler čustveno ne eksplodirajo ali pa se vdajo alkoholu. Nič od tega jim ne koristi pri soočanju z življenjskimi izzivi.
Podporna skupina nam ponuja nekaj drugačnega – nekaj, čemur bi lahko rekli »čustvena potrditev«. V skupini čustev ne dojemamo kot težave, ki jih je treba rešiti, ali slabosti, ki jih je treba preseči ali premagati, temveč kot najbolj naravne odzive na življenjske izkušnje. Tako potrjevanje seveda ne odpravi težkih čustev, le zakaj bi jih, odstrani pa dodatno plast trpljenja, ki izhaja iz občutka sramu, storjene krivice ali krivde zaradi naravnih občutkov.
Nietzsche zato upravičeno najprej spregovori o kameli, ki predstavlja našega duha. Ta spontano poklekne že zgodaj v življenju in sprejme težka bremena. Prevzame jih in jih nosi, včasih se postavi pred druge, da bi vsi videli, kako močna in trpežna je. Njena vzdržljivost in odpornost seveda nista problem sam po sebi. Prav nasprotno – pogosto sta potrebni za preživetje. Vendar pa lahko vzdržljivost postane sama sebi cilj, lahko postane opora za «praznovanje« trpljenja zaradi njega samega. Kamelji duh lahko postane past, v kateri se pred drugimi ponašamo s tem, koliko lahko prenesemo, kako potrpežljivi in vzdržljivi smo. In se ne sprašujemo, ali bi ta bremena sploh morali nositi.
Ne sprenevedajmo se. Vsak dan nas na tisoč prefinjenih načinov še vedno nagovarjajo, naj bomo kamela, pa naj gre za ubogljive otroke, ki se učijo kritično misliti, pridne učence s samimi peticami, vztrajne športnike, ki se vedno znova povzpnejo na kakšne »stopničke«, vzdržljive delavce, ki delajo dopoldan pri enem delodajalcu, popoldne pa pri drugem, potrpežljive žene, ki jih možje včasih pretepejo, a si mislijo, da so si tepež najverjetneje zaslužile s svojim jezikanjem, močne može, ki enkrat za šankom, drugič pa v telovadnici razkazujejo svoje mišice drug drugemu.
Številna družbena sporočila so silno preprosta, zato jih vsakdo zlahka razume – »morate biti potrpežljivi«, »svet je pač takšen, kot je«, »prenašajte psihično nasilje drugih«. Vse to je namenjeno kameli. Učijo nas, da prilagajanje škodljivim razmeram prepoznamo kot osebno vrlino, se podvržemo najrazličnejšim treningom in tiho sanjamo, da bomo nekoč »uspeli«. Potem se prilagajamo novim zahtevam in se bojimo spreminjati.
Nietzsche pa predlaga, da se kamela spremeni v leva – duha, ki se nauči reči »Ne!« vsiljenim vrednotam, nepotrebnim bremenom in nerazumnim pričakovanjem. Lev sicer še ne ve, katere nove vrednote naj ustvari, vendar ima moč, da zavrne tisto, česar ne bi smel sprejeti.
Naša podporna skupina je prostor, v katerem nehamo nositi nepotrebna čustvena in družbena bremena. Ne poskušamo obvladovati mnenj drugih, ne zatiramo svojih čustev, ne pretvarjamo se, da smo neranljivi. Ustvarjamo prostor za nastanek nečesa novega.
Da, ko nehamo sprejemati simbolno in psihično nasilje kot nekaj normalnega, se nehamo pretvarjati, da je izkoriščanje naravni del življenja, nehamo tiho prenašati tisto, česar ne bi smeli prenašati, začnemo modelirati drugačne možnosti za to, kar imamo lahko med seboj.
Lahko imamo to, kar sta Martin Buber in Emmanuel Lévinas opisala kot pristni odnos, ki postane mogoč le, ko tvegamo, da se pokažemo takšni, kot v resnici smo. Lévinasov koncept »skrbi za drugega« zato vztraja, da se etična odgovornost začne s prepoznavanjem obraza drugega – da ga resnično vidimo v njegovi ranljivosti in človečnosti, ne pa kot predmet, ki ga je treba upravljati ali nanj narediti vtis.
Kako to izkušnjo prenesti nazaj v svet? Kako ohraniti nekaj te pristnosti in svobode, ne da bi pri tem izgubili praktično sposobnost prilagajanja v sistemih, ki še vedno zahtevajo produktivno delo, samoodpovedovanje in konformizem?
Odgovor je Nietzschejeva tretja metamorfoza – otrok, ki ustvarja nove vrednote in načine bivanja. Otroški duh ne zavrača le starega (kot lev), temveč igrivo eksperimentira z novimi možnostmi, ki delujejo kot alternative čustvenemu zatiranju ali tihemu prenašanju tega, česar ne bi smeli prenašati.
Resnično, bodite kakor otroci. Izkušnje iz podporne skupine jasno kažejo, kako želimo živeti skupaj kot človeška bitja.
Kako bi bilo torej videti, če brezpogojno pozitivno spoštovanje ne bi bilo tako redko, temveč bi bilo pogosto? Kaj bi se spremenilo v občestvu, če bi bila čustvena resnica enako cenjena kot racionalna analiza? Kako bi se lahko naše skupnosti spremenile, če bi nehali slaviti nepotrebno vzdržljivost in začeli dvomiti o sistemih, ki ustvarjajo toliko trpljenja?
To niso le moja osebna vprašanja – to so vprašanja o tem, kakšno družbo želimo zgraditi skupaj. Če je sploh še čas, seveda.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar