Podporna skupina je eno, vsakdanje življenje nekaj drugega. Tako pravi zdrava pamet in ima prav; ne moti se. Vprašanje pa je, ali je nujno, da je tako. Prvi spontani odgovor na vprašanje je pritrdilen. Zakaj je tak?
Kako uvesti nov jezik v skupnost, kajti prav za jezik (čustev) gre? Zdi se, da je to skoraj nemogoče. Ljudje, ki govorijo isti jezik, naučili pa so se ga od prejšnje generacije, namreč ne bodo hoteli slišati novega jezika niti tedaj, ko morda čutijo, da je izrazitejši, lepši in uporabnejši. Nikakor jih ne bo zanimal. Zakaj ne?
Spontani upor zoper nov jezik bo močan, ker je jezik, ki ga že dolgo uporabljajo, globoko vpet v vse vidike njihovega vsakdanjega življenja. Tudi ko ne deluje najbolje, še vedno deluje vsaj za silo – in to je po navadi dovolj. Zakaj bi se torej učili novega jezika?
Da bi resnično razumeli, zakaj se ljudje navadno tako močno upirajo spremembam, pa naj gre za vedenjske spremembe ali učenje čustvenega jezika, ki povečuje čustveno inteligentnost, moramo začeti z osnovnim razumevanjem, kako se človeški um ščiti, pred čem se ščiti, zakaj in čemu.
Naša duševnost je kakor hiša, ki jo skrbno in dolgo gradimo, vzdržujemo ter vlagamo vanjo denar, čas, čustva, ideje, domišljijo in vse drugo. Vsaka soba, vsaka stena, vsak kos pohištva predstavlja prepričanja, navade, odnose, čustva in načine povezovanja, ki nam pomagajo preživeti in se znajti v svetu. To je naš dom. Tu se moram ustaviti, kajti dejansko govorimo o domu.
Gaston Bachelard je napisal nekaj čudovitega o tem, kar večina od nas intuitivno čuti, a le redko jasno izrazi: da je »dom« veliko več kot le fizična struktura. V delu »Poetika prostora« je dom opisal kot naše prvo vesolje, kraj, kjer se naučimo, kaj pomenijo varnost, udobje in pripadnost.
Ko smo zelo mladi, se naučimo, kaj je v našem družinskem domu »normalno«. Odkrijemo, katera čustva so dobrodošla in katera nevarna. Ugotovimo, kakšne vrste pogovorov so možne in katere teme ustvarjajo napetost ali terjajo umik. Razvijemo notranji občutek, kakšni naj bi bili odnosi, kako se rešujejo konflikti in kakšna raven pristnosti se zdi varna. To zgodnje učenje ustvarja naš »notranji dom« – psihološki načrt za to, kar se v odnosih zdi znano, varno in obvladljivo. Tudi če naš otroški dom ni posebej zdrav ali srečen, je še vedno predloga za to, kar se zdi kot »dom«, ker se naš živčni sistem nauči znajti se v njem.
Predstavljajmo si nekoga, ki odrašča v družini, v kateri člani družine vsakdanje težave in izzive rešujejo s praktičnimi dejanji, medtem ko jih čustveno življenje ne zanima prav dosti. Ko gre kaj narobe, ne posedajo naokoli in se ne pogovarjajo o čustvih – ugotovijo, kaj je treba storiti, in to storijo. Ljubezen se izraža s koristnimi dejanji, ne z refleksijami notranjega doživljanja in ne z ranljivim pogovorom o čustvih in medsebojnih odnosih.
Ko se tako vrnemo iz podporne skupine, kjer pa se dogaja natanko slednje, in še drugim ljudem predlagamo, da bi bilo morda dobro premakniti nekatere stene v psihološkem domu ali da bi nekatere sobe potrebovale drugačno pohištvo, jih v bistvu že prosimo, naj prenovijo svojo psihološko hišo, medtem ko še vedno živijo v njej. To se že na najosnovnejši ravni zdi ogrožajoče, tudi če bi predlagane spremembe na koncu hišo naredile udobnejšo in lepšo.
Ljudje čutijo odpor do takih sprememb na več ravneh hkrati.
Na nevrološki ravni so naši možgani dobesedno programirani tako, da dajejo prednost znanim vzorcem, ker za njihovo razumevanje in obdelovanje preprosto potrebujejo manj energije. Ko leta razvijamo avtomatske, refleksne odzive na čustvene situacije, se spreminjanje teh odzivov zdi kot učenje pisanja z nedominantno roko – nerodno, naporno in negotovo. Zakaj bi se torej tega sploh lotili?
Pomembno je tudi tole spoznanje. Mnogi ljudje se ne zavedajo, da zatiranje čustev in performativno vedenje včasih dejansko delujeta, kar pomeni, da imata pomembni zaščitni funkciji. Sliši se zelo nenavadno, a naj pojasnim.
Ljudje se nezavedno upirajo opuščanju zaščitnih strategij. Zakaj? Kakšne koristi imajo od tega? In ali jih sploh imajo?
Pomislite na osebo, ki se je doma že zgodaj v življenju naučila, da izražanje ranljivih čustev vodi do kritike, zavrnitve ali celo kaznovanja. Zanjo zatiranje čustev ni le slaba navada – je dobesedno preživetvena strategija, ki jo ščiti pred resnično, otipljivo bolečino. Ko ji predlagate, da bi bila lahko bolj čustveno odprta in »pristna«, kar pomeni tudi več ranljivosti, njen zaščitni sistem to sliši kot »postati moraš ranljiv za iste nevarnosti, ki si se jim leta učil izogibati«. Komaj sem se torej naučil ščititi pred tem, kar me lahko rani in poškoduje, naj se že odpiram, da bom pristen, iskren in pošten, samo zato, ker nekdo to predlaga. Ni šans.
Sedaj je povsem na dlani, zakaj se ljudje na povabila k pristnosti in h krepitvi čustvene inteligentnosti pogosto odzovejo z izjavami, kot sta »to ni realno« ali »svet ne deluje tako«. Ni nujno, da se motijo glede svojega neposrednega okolja – morda so dejansko obkroženi z ljudmi, ki bi se negativno odzvali na večjo čustveno iskrenost ali ranljivost. Tudi če ves svet deluje drugače, a saj vemo, da ne deluje, dobro vedo, da njihovo najožje okolje deluje natanko tako, kot čutijo. In svoje občutke so že zdavnaj preverili, zato se upravičeno zanašajo nanje.
Orisani individualni odpor pa ne deluje le pri posameznikih, temveč ustvarja in vzdržuje tudi širše družbene vzorce vedenja in delovanja ljudi. Družbena okolja si namreč lahko predstavljamo kot prostor, v katerem vlada med ljudmi neizrečeni dogovor, da bodo vsi vzdrževali določene zaščitne predstave o svetu in sebi. Na mnogih delovnih mestih, denimo, obstaja implicitna pogodba, da se bodo vsi pretvarjali, da so dosledno motivirani, čustveno stabilni ter osredotočeni predvsem na produktivnost in učinkovitost. Ko obiskujete podporno skupino in se vračate v to okolje, začnete bolj pristno komunicirati, s tem pa ipso facto nenamerno ogrožate prav to skupinsko pogodbo. Drugi ljudje čutijo, da če boste začeli iskreno govoriti o svojih težavah, strahovih ali potrebah po čustveni podpori, se od njih morda pričakuje, da bodo storili enako. Pojavi se tesnoba, saj se ne počutijo niti dovolj opremljene niti varne, da bi opustili svoje zaščitne predstave in se odrekli obrambnim mehanizmom, ki jih po definiciji varujejo tudi tedaj, ko so okvarjeni.
To je tako, kot da bi bil prvi na formalni večerji, ki bi slekel suknjič, ker je v sobi toplo. Tudi če je vsem ostalim neprijetno vroče, se morda ne bodo strinjali, da bi sledili vašemu zgledu, ker se zdi, da bi taka poteza kršila pomembna družbena pravila o »primernem vedenju«. Vsi navzoči bi se nezavedno strinjali, da se tako vedenje kratko malo »ne spodobi«.
Pristno povezovanje ljudi terja še nekaj: »čustveno delo« – delo, ki se nanaša na čustvene potrebe in izkušnje, njihovo razumevanje in odzivanje nanje. V podporni skupini se vsi strinjamo, da bomo to delo opravljali skupaj. V vsakdanjem življenju pa številni ljudje menijo, da nimajo časa, energije ali veščin, da bi se ukvarjali s tovrstnim čustvenim delom.
Zlahka si predstavljamo starša, ki sta že tako preobremenjena z obvladovanjem delovnih zahtev, gospodinjskih obveznosti in osnovnega varstva otrok. Ko jim družinski član, ki obiskuje podporno skupino, predlaga, da bi se lahko bolj pristno in čustveno povezali, se starša morda upreta. A ne upreta se zato, ker si ne želita tesnejših in pristnejših odnosov, temveč zato, ker dobesedno nimata čustvene širine, da bi prevzela to dodatno in zahtevno kompleksno medosebno delo.
Odpor se pogosto izraža v izjavah, kot sta »Nimamo časa za vse te čustvene zadeve« ali »Osredotočimo se raje na praktične zadeve«. V resnici ljudje sporočajo: »Sem na meji zmogljivosti in ne morem prevzeti dodatnega dela, ki ga zahteva globlje čustveno povezovanje.«
Omeniti velja še en psihološki pojav. Številni ljudje se nezavedno bojijo »čustvene okužbe« – prenašanje čustev z osebe na osebo. Če začnete izražati pristno žalost, strah ali jezo, se drugi bojijo, da bi se lahko »okužili« s temi »težkimi čustvi« in postali preobremenjeni. Ta strah pogosto izvira iz zgodnjih izkušenj, ko se je čustvena stiska družinskega člana zdela nevarna ali preobremenjujoča. Otroci so morda živeli z depresivnim staršem, čigar žalost je napolnila vso hišo, ali jeznim staršem, čigar čustva so ogrožala varnost vseh družinskih članov. Za te ljudi čustvena pristnost ni intimnost ali iskrenost, temveč je potencialni čustveni kaos.
Naučili so se dajati prednost čustveni površnosti in določeni meri medsebojne odtujenosti. Ne zato, ker jim ni mar za globljo povezanost ali pristne odnose, temveč zato, ker čustveno intenzivnost in čustveno bližino povezujejo z ranljivostjo, bolečino, nestabilnostjo ali nevarnostjo. Ko jih povabimo k pristnemu povezovanju, ki ga doživimo v podporni skupini, se samodejno aktivira njihov zaščitni sistem, da prepreči to, kar prepoznajo kot potencialno čustveno preobremenjenost.
Najgloblji vir odpora imenujemo: naložba v identiteto. Ljudje dolga leta gradijo svoj občutek jaza okoli določenih načinov bivanja – najprej v svojem domu. Nekdo je tako prepričan, da je njegova identiteta »močan človek, ki ne potrebuje pomoči drugih«. Drugi je »racionalna oseba, ki se ne prepušča čustvom«, spet tretji je »odgovorna oseba, ki se osredotoča na praktične zadeve«. Ko predlagamo drugačen način bivanja – tak, ki vključuje ranljivost, čustveno izražanje in prošnje za podporo –, nehote izzivamo te identitetne konstrukcije. Ljudem se spontano ne zdi, da jim ponujamo darilo ali nekaj dragocenega. Nasprotno, občutek imajo, kot da jim sporočamo, da je to, kar so, nekako nezadostno, neustrezno ali napačno.
Človek, ki ga že desetletja hvalijo zaradi njegovega čustvenega stoicizma in neodvisnosti, se bo na naš namig, da bi lahko bila potreba po podpori in izražanju čustev dragocena, odzval kot na informacijo o alternativnih načinih življenja – slišal bo kritiko lastnih življenjskih odločitev in identitete (psihološkega doma), v katero je vlagal desetletja.
Za ljudi je raziskovanje samega sebe velik izziv tudi zato, ker terja metakognicijo – razmišljanje o razmišljanju ali ozaveščanje lastnih miselnih, čustvenih in drugih procesov. Številni ljudje doživljajo usmerjanje pozornosti navznoter, v lastno hišo ali dom, da bi preučili svoje vzorce odpora, kot nekaj nevarnega. Razlogov za tako doživljanje je več.
Prvič, lahko razkrije vidike njih samih ali njihovega življenja, ki se zdijo preveč boleči ali preobremenjujoči, da bi si jih priznali. Drugič, lahko privede do prepoznavanja potrebe po spremembah, za katere se preprosto ne čutijo dovolj sposobne. Tretjič, lahko izzove temeljna prepričanja o sebi, ki se jim zdijo potrebna za psihološko stabilnost. To je tako, kot bi nekoga prosili, naj pregleda temelje lastne hiše, medtem ko živi v njej. Tudi če obstajajo resne težave s temelji, večina ljudi raje ne bi vedela zanje, razen če so prepričani v svojo sposobnost, da opravijo potrebna popravila, ne da bi se hiša okoli njih zrušila.
Na odpore zato ne smemo gledati kot na nekaj, kar je treba premagati ali odstraniti. V resnici so dragocene informacije o tem, kar ljudje potrebujejo, da se počutijo dovolj varne za spremembo. Ko se nekdo upira pristnemu pogovarjanju, povezovanju in izražanju čustev, se moramo vprašati, kaj bi ta oseba potrebovala, da bi se počutila dovolj varno, da bi tvegala, da bo opustila nekatere svoje zaščitne predstave in obrambne mehanizme. Katere pretekle izkušnje so jo morda naučile, da je čustvena ranljivost nevarna?
Ni komentarjev:
Objavite komentar