Vendar se tukaj zadeve – ne povsem nepričakovano, to je treba reči – močno zapletejo. Isti gospodarski sistem, ki za večino delovnih mest potrebuje ubogljive delavce, ki sledijo avtoriteti, pogosto so ti lastniki podjetja, v katerem delajo, obupno potrebuje tudi pristne inovatorje in ustvarjalne ljudi – a le za majhno število ključnih vlog. V »družbah znanja«, v katerih delujejo podjetja, je znanje dejansko velika vrednota, tega ne smemo zanemariti, zato politiki ne pozabijo vedno znova povedati, da znanje poganja napredek in pomaga izboljševati življenje, toda to je le ena plat zgodbe o družbenem življenju ljudi. Druga plat je precej drugačna, a o njej vztrajno molčijo. Ne brez razloga.
Nastaja »paradoks inovacij« sodobnega izobraževanja, ki obvladuje življenje vseh ljudi, ne le učencev. Družbe oziroma podjetja si želijo ravno dovolj inovacij, da ohranijo konkurenčno prednost in rešijo pereče probleme, ne pa toliko kritičnega mišljenja, da bi veliko število ljudi začelo dvomiti o temeljnih gospodarskih in družbenih ureditvah. Inovacije torej »da«, a ne preveč, ker kapitalizem nima alternative. Ustvarjalnost? Vsekakor, a ravno prav, saj ne želimo preveč in prevelikih sprememb. Kritično razmišljanje? Seveda, a le toliko, kolikor je koristno, koristnost pa narekuje in določa predvsem dobičkonosnost.
Na delu je izjemno občutljivo družbeno ravnovesje – potrebujete nekaj ljudi, ki znajo razmišljati zunaj okvirov, vendar ne želite, da to počnejo vsi.
V praksi zato nastajajo žepi resnično inovativnega izobraževanja – v elitnih zasebnih šolah, specializiranih programih za »nadarjene« študente in na nekaterih univerzah –, medtem ko množično izobraževanje še naprej poudarja standardizacijo in konformizem.
To ni nenavadno, kajti inovativno, ustvarjalno in kritično delo je izjemno energetsko potratno, terja veliko časa in virov, kar pomeni, da je tudi drago. Družba si vsega tega ne more privoščiti v velikem obsegu, zato smo priča nenavadnemu razcepu.
Medtem ko mediji in guruji in vplivneži pozivajo ljudi k inovativnemu, ustvarjalnemu in kritičnemu delovanju, delujejo močni družbeni mehanizmi, ki ga preprečujejo in ne dovolijo, da seže zunaj natančno določenih okvirov. Ljudje vedo, da je pozivanje k takemu delovanju predvsem propaganda, a saj tudi nimajo vsi interesa, da bi porabili veliko časa, energije in denarja zanj.
Tem za resen in poglobljen razmislek je torej dovolj.
Zastavimo si naivno vprašanje, ki pa je v resnici revolucionarno.
Kaj bi se zgodilo, če bi šole nenadoma magično postale zelo učinkovite pri vzgoji kritičnih, inovativnih in etičnih mislecev v celotnem prebivalstvu? Kako bi se odzvali trenutni gospodarski in politični sistemi? Bi bili pripadniki elite in ljudje na vodilnih položajih v družbi iskreno veseli, ker ljudje ne bi bili več tako ubogljivi, vodljivi in konformistični, kot sicer so? Bi se podjetja prilagodila in se soočila s temeljnimi izzivi pri svojem delovanju?
To niso abstraktna teoretična vprašanja. Iz zgodovine dobro vemo, kaj se je včasih dogajalo zaradi hitrega porasta kritičnega razmišljanja med prebivalstvom. Nastali so družbeni pretresi.
Razmerja med znanjem in oblastnimi odnosi moči v družbi so torej zelo natančno določena. Ne smejo se bistveno spremeniti, ker nihče noče družbenih pretresov.
In morda pravo »znanje«, ki je pomembno za družbeni in ekonomski uspeh, sploh ni tisto, kar se v šolah prenaša na učence. Morda je to simbolni kulturni kapital, potreben za razvijanje blagostanja in duhovni napredek ljudi – znanje, kako se znajti v družbenih omrežjih, razumevanje neizrečenih pravil, ki določajo medsebojne odnose, dostop do priložnosti za neformalno učenje in razvijanje samozavesti za samostojno razmišljanje.
Tako razumljeno znanje pojasni, zakaj učenci iz privilegiranih družbenih okolij pogosto uspevajo v šoli, tudi če se očitno ne naučijo veliko snovi, ki jo je treba prenesti in predelati, medtem ko se briljantni učenci iz prikrajšanih okolij lahko kljub svojim intelektualnim sposobnostim mučijo. Igrajo namreč različne igre z različnimi pravili.
Kako bi torej potekalo družbeno življenje, če bi ustvarili izobraževalni sistem iz nič, z izrecnim ciljem vzgoje državljanov, ki so sposobni sočutja, pristnega kritičnega mišljenja, etičnega sklepanja in inovativnega reševanja problemov? Vprašati se moramo, kakšne družbene in ekonomske spremembe bi bile potrebne, da bi bil tak izobraževalni sistem sploh politično izvedljiv.
Tako spraševanje je zelo nevarno, saj terja preučevanje korenin tega, kako se družba organizira okoli znanja in moči oziroma oblasti.
Najprej si predstavljajmo, kako bi v resnici izgledalo izobraževanje, zasnovano za pristno kritično razmišljanje.
Zamislimo si šolo, v kateri se učenci naučijo spraševati »Zakaj?«. Ne navajajo se na »pravilne odgovore«. Učijo se prepoznavati lastne predpostavke oziroma domneve, spoštljivo, a vztrajno dvomiti o avtoriteti, kot je, denimo, dvomil Descartes, in razumeti, kako je lahko njihovo lastno razmišljanje pristransko ali omejeno. V taki šoli etično razmišljanje in sklepanje ni le izbirni filozofski predmet, temveč je vtkano v vsak predmet – učenci se redno spopadajo z vprašanji, kot sta »Kakšne so etične posledice tega matematičnega modela?« ali »Čigavi glasovi manjkajo v tej zgodovinski pripovedi?«.
V takem sistemu inovacija ne pomeni »najti učinkovitejši način za to, kar že počnemo«, temveč »spraševati se, ali bi to sploh morali početi, in če je tako, kako bi se lahko tega lotili povsem drugače?« Učenci bi se zgodaj v življenju učili videti probleme z več perspektiv, razumeti sistemsko razmišljanje in prepoznavati, kako lahko rešitve problemov na enem področju ustvarjajo probleme drugje.
Izobraževanje bi postalo zanimivo – in izzivalno. Takšen izobraževalni sistem bi namreč ustvaril odrasle, ki so bistveno drugačni od teh, ki jim je namenjena sedanja družba.
Delavci bi na delovnih mestih nenehno postavljali pod vprašaj neučinkovite delovne procese, neetične prakse in arbitrarne oblastne hierarhije. Ne bi zgolj sledili navodilom; želeli bi razumeti razloge za odločitve »onih zgoraj« in čutili bi se dolžne spregovoriti, ko bi opazili težave. Si lahko predstavljate, kako bi to porušilo tradicionalne vodstvene strukture, ki so odvisne od konformizma in sledenja avtoriteti?
Ljudje, usposobljeni za kritično razmišljanje, bi bili veliko bolj odporni na oglaševalske manipulacije, načrtovano zastaranje dobrin in potrošniško usmerjeni življenjski slog. Postavljali bi si globlja vprašanja o tem, kaj dejansko potrebujejo, v primerjavi s tem, kar jim je rečeno, da si želijo. Raziskovali bi etične in okoljske posledice svojih nakupov. To bi spodbijalo same temelje dobičkonosnih modelov, ki temeljijo na ustvarjanju umetnega povpraševanja. Državljani, sposobni pristnega etičnega sklepanja, ne bi volili na podlagi plemenske zvestobe ali čustvene manipulacije. Zahtevali bi dokaze za politične trditve, dvomili bi o temeljnih predpostavkah predlaganih rešitev in od voditeljev zahtevali odgovornost za logično doslednost. Spregledali bi lažne dihotomije in se upirali manipuliranju s sporočili, ki temeljijo na strahu.
Ali je tako vzgajanje in izobraževanje otrok sploh možno, saj je naš sedanji gospodarski sistem močno odvisen prav od vedenja ljudi, ki bi ga kritično razmišljanje povsem spodkopalo?
Gospodarstvo, ki bi resnično hotelo kritične mislece, bi moralo dati prednost dejanski blaginji pred rastjo BDP-ja, kar pa je trenutno nemogoče. Kritični državljani bi namreč hitro spoznali, da je neskončna rast na omejenem planetu nemogoča, in bi zahtevali ekonomske modele, ki upoštevajo okoljske in družbene stroške. Raje bi imeli trajnost kot enkratno uporabo, souporabo kot lastništvo, kjer je to primerno, in spregledali bi trženje, ki ustvarja umetno pomanjkanje ali potrebe.
Kritični misleci ne bi tolerirali dela v organizacijah, kjer nimajo glasu pri odločitvah, ki jih zadevajo. Zahtevali bi preglednost praks podjetja in pričakovali, da bo njihovo delo smiselno prispevalo k družbi. To bi zahtevalo veliko bolj demokratične strukture na delovnem mestu – zadružno lastništvo, pregledne procese odločanja in smiselno delitev dobička.
Kritični misleci bi se spraševali, ali moramo resnično vlagati milijarde v oboroževanje. Nagibali bi se k delu, ki rešuje resnične probleme – izobraževanje, zdravstvo, obnova okolja, gradnja skupnosti, raziskave in ustvarjalna prizadevanja, ki bogatijo človeška življenja, ne uničujejo.
Žalostno dejstvo sveta pa je, da nimajo ljudje, ki imajo trenutno največ koristi od obstoječih sistemov – bogati, močni in dobro povezani –, niti najmanjše volje za podporo spremembam, ki bi zmanjšale njihove prednosti pred drugimi. Poleg tega imajo največji vpliv na izobraževalno politiko, medijsko sporočanje in politično odločanje, ki se mu ne nameravajo zlepa odreči.
Ustvarjanje izobraževanja za kritično razmišljanje bi v bistvu pomenilo nekaj skoraj nemogočega: od ljudi na oblasti bi zahtevalo financiranje vzgajanja in izobraževanja državljanov, ki bi dvomili o njihovi moči in oblastnih razmerjih, v katera so vpeti.
Prehod na gospodarstvo, ki z obema rokama sprejema kritične in samostojne mislece, bi izpodrinil številne trenutne panoge in kategorije delovnih mest. Veliko delovnih mest je namreč odvisnih od manipuliranja želja ljudi ali vzdrževanja neučinkovitih sistemov.
Primer, ki ponazarja zapisano, predstavljajo podnebne spremembe. V našem sedanjem sistemu se razprave o njih že dolgo delijo po predvidljivih linijah: ekonomski interesi proti okoljskim skrbem. V skupnosti, ki bi kritično razmišljala, bi bil pogovor o njih povsem drugačen. Državljani bi zahtevali celovite podatke o vplivih na zdravje, ekonomskih alternativah in dolgoročnih posledicah. Spraševali bi se, kaj se dejansko dogaja, raziskovali bi ustvarjalne rešitve in zahtevali njihovo udejanjanje. Najpomembneje pa je, da bi prepoznali, da je problem sam po sebi simptom večjih sistemskih vprašanj, ki bi jih bilo treba raziskati.
Kako torej pridemo do življenja v skupnosti, v kateri ljudje zares kritično razmišljajo in se etično odločajo? Soočamo se s klasičnim problemom kokoši in jajca.
Potrebujemo kritične mislece, ki bodo ustvarili družbene spremembe, potrebne za podporo izobraževanju kritičnega razmišljanja, vendar naš trenutni sistem ne proizvaja dovolj kritičnih mislecev, da bi takšne spremembe spodbudili.
Živimo torej v svetu, v katerem je še vedno res, da se ljudje, dovzetni za propagando, hitro počutijo ogrožene zaradi ljudi, kot je bil Sokrat, ki je delal »zgolj« to, da je ljudem vztrajno postavljal neprijetna vprašanja.
Ni trdil, da sploh ima kaj znanja. Nasprotno, poudarjal je, da ga nima. Nevaren je bil natanko zato. Sedaj pa pomislite na ljudi, ki imajo izjemno veliko tega, kar »družba« sprejema kot znanje, a ga uporabljajo bodisi za ohranjanje oblastnih razmerij bodisi za kopičenje lastnega premoženja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar