Preveč in nikoli dovolj

Včeraj je bil 14. junij 2025. Na ta dan pred skoraj osemdesetimi leti se je rodil Donald Trump; k tej temi se vrnem pozneje. Tu zgolj sprašujem: Kakšen je človek, ki pošilja do zob oborožene marince in pripadnike elitne vojske nad miroljubne protestnike, med katerimi so tudi povsem neoboroženi najstniki, stari očetje in stare mame? Rečeno je bilo, da jih je treba »osvoboditi od socialistov«.

Danes opazujemo svet okoli sebe. Spremljamo dogodke in si jih razlagamo. Vemo za rakete in drone, ki letijo iz ene države v drugo, iz Izraela v Iran in od tam v Izrael, iz Rusije v Ukrajino in od tam v Rusijo. Vemo za poteze, ki jih v ZDA vleče ameriški predsednik. Imamo pa tudi občutek, da se nekaj krči, da se prostor svobodnega delovanja oži, da ga je iz dneva v dan vse manj. Da se dogaja nekaj, kar ni v redu, nekaj, kar se ne bi smelo dogajati. Občutek nam pravi, da je nenadoma nekaj bistveno drugače, kot je bilo še včeraj. In se sprašujemo, kaj se zares dogaja, kako je mogoče, da se prostor krči, saj so doslej politiki nenehno poudarjali, da se določene stvari ne bi smele zgoditi nikoli več.

Nikoli več se ne bi smel zgoditi fašizem, nacizem, ne bi se smel zgoditi holokavst. Ne bi se smelo zgoditi veliko stvari. Pa se dogajajo. Pred našimi očmi se dogajajo. Dogajale so se včeraj, dogajajo se dane in jutri se bodo tudi.

V resnici vemo, kaj se dogaja. Ne upamo reči, da se začenja tretja svetovna vojna, ker bi se takoj ustrašili lastnega razmišljanja in se zatrli. Res je, da letijo droni in rakete in bombe, res je, da se rojstni dan nekoga praznuje z vojaško parado, res je, da so tam marinci in elitni pripadniki vojske, toda to ne pomeni začetka vojne.

Seveda ne. Samo zdi se, da je tako. Ali pa se zdi le nekaterim. Večini se ne zdi. In res je, kar se zdi večini.

Vsekakor pa imamo prav zdaj redko priložnost, da razmišljamo o zelo aktualni temi. Lahko se namreč vprašamo, zakaj se ameriški predsednik Trump obnaša tako, kot se, zakaj se obnaša samouničevalno.

Mary Trump, ameriški predsednik Donald Trump je njen stric, je napisala knjigo z naslovom »Too Much and Never Enough: How My Family Created the World's Most Dangerous Man« (2020). Naslov je zelo zgovoren: »Preveč in nikoli dovolj: kako je moja družina ustvarila najnevarnejšega človeka na svetu«.

Naj grem po vrsti.

V knjigi naletimo na opise travm, uničujočih družinskih odnosov, zanemarjanja otrok in zlorabe. Mary Trump tako poudari, da je bil Donaldov oče sociopat.  Imel je pet otrok in v družini je veljalo, da je lahko samo en zmagovalec – karkoli že to pomeni. V sinu Donaldu je našel sorodno dušo, »morilca«, ki se ne bi ustavil pred ničemer, da bi dosegel svoje. To je bila družina, v kateri je vladala patriarhova neusmiljena in neustavljiva želja po denarju in moči.

V taki družini je skoraj nemogoče ostati nepoškodovan. In ta, ki »zmaga«, bo imel verjetno »neusmiljeno željo po denarju in moči«. Morda bo verjel, da mora v življenju postati trd človek, ki ne potrebuje nikogar, in morda bo verjel, da samo na tak način lahko končno »uspeš« v življenju.

Ni naključje, da je Mary Trump napisala še eno knjigo: »Who Could Ever Love You« (2024). Resnično, kako je sploh mogoče ljubiti takega človeka? Toda vprašanje na žalost ni zgolj retorično. Tamle zunaj je veliko ljudi, ki ga »ljubijo«.

»Preveč in nikoli dovolj« takoj razumemo. Veliko otrok to doživlja vsak dan. Soočajo se s pričakovanji svojih staršev, z njihovimi zahtevami, kaj vse morajo narediti, kaj je treba narediti, česa ne smejo narediti, kakšni morajo biti, kako se morajo vesti, kako se ne smejo. V njihova življenja se naseljuje velikanski »Moraš«. To je kot cunami, ki je preprosto prevelik, da bi ostal otrok duševno, duhovno, čustveno nepoškodovan.

Veliko ljudi prav tako dobro razume frazo »nikoli dovolj«. Razumejo jo, ker imajo močan, prepričljiv občutek, da niso nikoli naredili dovolj, da bi ustregli zahtevam in pričakovanjem svojih staršev. Trudili so se iz dneva v dan, že kot otroci so naredili in dosegli veliko, tudi zelo veliko, a to ni bilo dovolj. Stalno so dobivali sporočila kot nekakšno absurdno povratno informacijo, da še vedno ne delajo dovolj, da niso dovolj dobri in učinkoviti, da se premalo trudijo, da so leni in preveč potopljeni v ugodje.

»Nikoli dovolj« pomeni nenehno, neprekinjeno nerazumljivo travmo, stalno nezadovoljstvo, pritisk v duši, da nisi dovolj dober. Da nisi dovolj vreden v očeh svojih staršev in v očeh »drugih«. Sprašuješ se, kaj bi moral še narediti, a že veš, da nikoli ne bo dovolj, karkoli boš naredil, čeprav čisto dobro ne razumeš, zakaj nisi dovolj dober in vreden že na začetku. Potem se nemočno sprašuješ, kaj je s tabo narobe, kaj delaš narobe, zakaj si se rodil tak, da je s teboj vse narobe. Vnaprej pa ti je jasno, da se lahko tudi popolnoma izčrpaš, a še vedno ne boš dovolj dober.

Včasih se vseeno vprašaš, zakaj starši to delajo. Zakaj pritiskajo na otroka, kaj v resnici hočejo od njega? Ga hočejo zlomiti, poškodovati, celo uničiti? Seveda ne. Otroka imajo radi in zanj želijo »vse najboljše«. A kako je potem mogoče, da Mary Trump zapiše v naslovu knjige: »kako je moja družina ustvarila najnevarnejšega človeka na svetu«?

Je želela Trumpova družina ustvariti najnevarnejšega človeka na svetu? Zagotovo ne. Tudi Hitlerjevi starši niso hoteli ustvariti najnevarnejšega človeka na svetu, Stalinovi prav tako ne. Hoteli so dobrega otroka, »pridnega» otroka, kakršni so »vsi drugi«. A kako je potem mogoče, da so potem ti trije možje vendarle nastali in povzročili toliko gorja? Nihče jih ni želel, toda izoblikovali so se vseeno.

Iz izkušenj vemo, da se v otroštvu poškodovani, travmatizirani  otroci lahko razvijejo v poškodovane odrasle ljudi. Poškodovani so čustveno, socialno, kognitivno, duševno. Ni nujno, da se to zgodi, a včasih se. In ko se, so lahko zelo nevarni sebi in drugim.

Ne zgodi se samo zaradi staršev in njihovih pritiskov, zgodi se tudi zaradi njihovega nerazumevanja otrokovih potreb, pomankanja ljubezni, lastne poškodovanosti, zaradi katere ne vedo, kako ljubiti otroka, kako mu pokazati, da ga imajo radi, da ga sprejemajo takega, kakršen je. Nekateri straši zanemarjajo svoje otroke, včasih jih tepejo, včasih jih preprosto ne marajo in jih zapustijo. Zapustijo jih lahko fizično, tako da odidejo iz družine in se ne pojavijo več, lahko se oddaljijo duhovno, kar je včasih še slabše.

Mary Trump zelo ustrezno poudari, da njen stric ni največji problem tega sveta, čeprav je zelo nevaren, ker je zgolj simptom veliko večjega problema. To je problem moči oziroma oblasti.

Ko se do oblasti dokopljejo poškodovani ljudje, je to lahko recept za katastrofo. Moč jih skoraj hipnotično privlači, fascinira, in ne vedo, kaj naj storijo z njo. Začnejo jo uporabljati na edini način, ki ga poznajo. Ker so bili sami zlorabljeni in so bili dolgo v življenju šibki, brez moči in izgubljeni, zlorabljajo moč, ki so jo končno dobili, obenem pa že vedo, da imajo na svoji strani druge ljudi, ki prav tako želijo zlorabljati moč, čeprav je nimajo. Fascinira jih ta, ki ima moč in jo zlorablja, obenem pa jim obljublja, da je njegovo zlorabljanje moči v njihovo dobro. Da je torej na zlorabljanju moči nekaj intrinzično dobrega.

V zlorabljanju moči v resnici ni ničesar dobrega. Ljudje, ki nimajo moči, jo lahko želijo prav zato, ker je nimajo. Želijo jo lahko zavestno, želijo jo lahko nezavedno. Verjamejo in so prepričani, da je prav in celo pravično, da končno dobijo moč tudi sami, ker je tako dolgo časa, morda sploh nikoli, niso imeli.

Končno so lahko všeč nekomu, ki ima veliko moči in jim obljublja, da bodo imeli od tega koristi, da bodo sodelovali pri udejanjanju moči.

Udejanjanje moči pa zopet poškoduje. Začarani moč zlorabljanja moči se sklene. Veliko ljudi trpi. In vse skupaj je preprosto narobe.