Ko je življenje hitro, ni presenečenje, da v njem vse poteka hitro.
Ljudje se premikajo hitro, jedo hitro, hitro izmenjujejo informacije, iščejo
nasvete, kako na hitro reševati probleme, s katerimi se soočajo. In jih tudi
dobijo. V časniku The Guardian preberem
članek z naslovom »Študija ugotavlja, da več kot polovica
100 najboljših TikTok-ov o duševnem zdravju vsebuje dezinformacije« (Rachel Hall, Rachel Keenan, 31. maj 2025).
Presenečenje ob ugotovitvah, zapisanih v članku, kot rečeno, ni veliko.
Ljudje že sicer od nekdaj radi dajejo anekdotske nasvete drug drugemu po preprostem receptu: kar je delovalo pri meni, bo delovalo tudi pri tebi. Ali še bolje: kar deluje pri meni, je univerzalno veljavno za vse. Saj je logično.
Človek bi se rad znebil stresa takoj, ne v enem mesecu, želi pilulo, ki jo pogoltne, poplakne z malo vode in je z njim vse v redu. Travme iz otroštva, če to sploh so, naj bi prav tako magično izginile, odnosi s partnerjem naj bi se popravili čez noč, čustveno in vedenjsko moteni otrok potrebuje samo malo »trde roke«, ki zna postaviti meje, pa ne bo več moten.
Namigovanje ljudi, ki dajejo nasvete, da obstajajo hitre univerzalne resnice o življenju, medsebojnih odnosih, oblikovanju osebnosti in poteh, ki vodijo do uspeha, je organski del popularne psihologije, ki predstavlja v neoliberalnem okolju enega od temeljev življenja v tako imenovanih družbah znanja.
»Znanje« je zato vsepovsod, s pomočjo medijev se širi bliskovito. V sekundah doseže milijone ljudi, ki si želijo nasvetov za izboljšanje življenja, zdravja in odnosov. Nasveti so zastonj, ljudje si delijo zgodbe in se povezujejo med seboj. Saj res, zakaj bi bilo potem tako spontano delovanje kakorkoli problematično in vredno kritičnega razmisleka? Zakaj ga ne bi raje hvalili?
Ljudje so namreč svobodni. Če želim nasvet, kako čimprej shujšati, da me ne prehiti poletje, ga bom gotovo tudi dobil. Ko mi nekdo pove svojo zgodbo, kako se je znebil duševnih stisk, ga bom pozorno poslušal, ker jih imam tudi sam. Le zakaj ga ne bi?
Zdi se, da je vse v najlepšem redu in da je tako, kot je vselej bilo. Le da ni.
Ko natančno preučimo logiko dajanja in prejemanja nasvetov, odkrijemo, da kultura nasvetov na družbenih omrežjih predstavlja prefinjeno obliko plenjenja, ki se hrani s človeškim obupom in trpljenjem, hkrati pa se maskira kot pomoč in podpora skupnosti. Kako to deluje?
Temelj tega izkoriščanja je nagnjenost ljudi, da želijo takojšnje olajšanje. Dolga pot do blagostanja je namreč energetsko potratna, kognitivno zahtevna, terja pa tudi spremembe v medsebojnih odnosih, saj nihče ne živi sam. To že dolgo vemo.
Prav tako nam osnovna psihološka lekcija pove, da bolečina sama po sebi ustvarja nujnost in pomeni ranljivost. Ljudje, ki ponujajo takojšnje rešitve, ne glede na to, ali so dejansko učinkovite ali celo varne, to seveda dobro vedo.
»Trije preprosti triki, ki odpravijo tesnobo za vedno« so za trpeče možgane, ki obupano iščejo olajšanje, več kot dobrodošel nasvet, zato jih ne zanima, ali so triki tudi verodostojni in strokovno utemeljeni. Čustvene bolečine se želijo znebiti takoj, zato ni časa za kritično razmišljanje, ki bo zato prišlo na vrsto kasneje, saj lahko vselej še malo počaka.
Naša ranljivost ni značajska napaka ali intelektualna pomanjkljivost. Ni nesrečna osebnostna lastnost nekaterih ljudi in ni šibkost ega. Zaradi nje smo duhovno odprti, tega pa se zavedajo tudi jastrebi, ki kot svetovalci zavestno ali vsaj intuitivno vedo, da bodo obupani ljudje vselej sprejeli poenostavljene rešitve, ki bi jih nekdo v mirnejšem stanju duha nemudoma ostro zavrnil.
Navidezno dobrodošla ekonomija pozornosti družbenih medijev v resnici sistematično ovira vsak resen poskus pomagati ljudem in ga ponižuje. Platforme družbenih medijev so namreč narejene za nagrajevanje in hitro všečkanje vsebin, ki ustvarjajo vsaj navidezno angažiranost. Niso narejene za kompleksne vsebine, ki ljudem dejansko pomagajo. Hranijo se s človeško pozornostjo, ki je kot vir za pretvarjanje preprostih vsebin v družbeni status, vpliv in navsezadnje denar.
Sodobni ustvarjalci medijskih vsebin pravzaprav sploh nimajo lahkega dela, kot bi kdo pomislil. Pozornost ljudi morajo namreč vedno znova pritegniti v nekaj sekundah, sicer so izgubljeni, ker jih drugi prehitijo. Uporabniki ne smejo prezreti njihovih vsebin, ne smejo se premakniti naprej k drugim vsebinam in zlasti ne smejo kritično razmišljati o njih. Njihova naloga je, da sistematično dajejo prednost dramatičnim trditvam, poenostavljenim rešitvam in prizorom, ki so čim manj niansirani. Videoposnetek z naslovom »En čuden trik, ki je ozdravil mojo depresijo« bo vedno deležen večje pozornosti kot videoposnetek z naslovom »Nekaj dejavnikov, ki so prispevali k postopnemu izboljšanju mojega duševnega zdravja v nekaj letih s strokovno podporo«.
Ljudje, ki trudoma uspevajo v takih okoljih, pa nimajo nujno največ modrosti in izkušenj ter niso nujno najbolj usposobljeni. V nekem smislu so zelo pametni, zlasti pa so premeteni. Dobro namreč razumejo, kako je treba zapakirati sicer kompleksne človeške izkušnje v lahko prebavljivo in deljivo vsebino, ki se obenem prilega še algoritmičnim zahtevam platform. Njim podobni svetovalci so vedno vedeli, kaj morajo ponuditi ljudem v stiski.
Najbolj vidni in najpogosteje uporabljeni nasveti tako prihajajo od ljudi, ki so najbolj spretni manipulatorji, ne pa od ljudi, ki so najbolj sposobni zares pomagati.
Psihologija svetovalcev je zelo preprosta. Platforma jih nagrajuje z všečki, s sledilci, komentarji in potencialno z denarjem, če se le predstavijo kot rešitelji problemov, s katerimi se spopadajo milijoni drugih. Zmožnost ljudi za samoprevaro jim gre pri tem na roke, slava in uspeh jih čakata za vogalom. Zelo hitro se zgodi, da še sami začnejo verjeti lastnim trženjskim pripovedim o svojih edinstvenih spoznanjih in univerzalnih rešitvah. Psihologija uporabnikov pojasnjuje tudi psihologijo svetovalcev.
Svetovalci postanejo umetne avtoritete. Ne razvijajo se skozi leta študija, prakse, supervizije in krepitve odgovornosti. Resnično, kultura nasvetov na družbenih omrežjih omogoča vsakomur, da se predstavi kot »strokovnjak« izključno na podlagi osebnih izkušenj in sposobnosti samozavestnega komuniciranja.
Znanje, potrebno za razumevanje medsebojnih odnosov, okrevanja po travmah ali duhovnega razvoja zahteva izjemno veliko časa. Oseba, ki je domnevno premagala depresijo s pomočjo telesnih vaj in spremenjene prehrane, lahko resnično verjame, da je odkrila univerzalno rešitev za težave z duševnim zdravjem. Tega ni težko razumeti – njen osebni uspeh krepi močno psihološko pristranskost, ki jo poznamo kot »posploševanje izkušenj«. In če platforme socialnih medijev nagrajujejo to, da svojo zgodbo predstavi kot splošno uporabno, toliko bolje. Takoj dobi potrditev, ki jo potrebuje: pozornost in družbeni dokaz, da njen pristop vsaj deluje, tudi če ni znanstveno potrjen. Vzorec je sicer ena oseba, a to v resnici nikogar ne zanima.
Nastaja »inflacija strokovnega znanja« – preoblikovanje osebnih anekdot v univerzalna spoznanja s pomočjo angažiranosti na družbenih omrežjih. Več sledilcev kot imam, bolj sem prepričan, da je moj pristop pravilen in da predstavlja široko uporabno modrost.
Psiholog porabi leta za učenje o kompleksnosti človeške psihologije, različnih dejavnikih, ki prispevajo k težavam z duševnim zdravjem, in različnih pristopih, ki bi lahko bili koristni za različne ljudi. Usposablja se pod nadzorom, prejema povratne informacije od kolegov, ki so lahko izjemno boleče, kadar dela neumnosti, ter se nenehno srečuje s primeri, ki izpodbijajo njegove predpostavke in ga silijo, da izboljšuje svoje razumevanje ljudi. Svetovalci na družbenih omrežjih se ne soočajo s takimi ovirami, zato lahko njihov občutek, da so avtoritete, ves čas narašča. Sledilci jih nenehno spodbujajo k predstavljanju vse bolj samozavestnih trditev o kompleksnih temah, ki jih morda delno razumejo le na podlagi lastnih omejenih izkušenj.
Etično je pri tem najbolj problematično to, da se posebej osredotočajo na ljudi v njihovih najbolj ranljivih trenutkih in izkoriščajo njihovo obupno željo po spremembi ali ozdravitvi. To je najbolj kruta oblika psihološkega plenjenja. Kdo namreč posluša nasvete o duševnem zdravju?
Običajno so to ljudje, ki trpijo, ker niso dobili ustrezne pomoči prek tradicionalnih kanalov ali pa si preprosto ne morejo privoščiti strokovne podpore, ker je predraga. Kaj torej naredijo? So kot ujeto občinstvo, ki ga je mogoče zlahka manipulirati z obljubami o hitri preobrazbi in preprostih rešitvah.
Svetovalci se kajpak zavedajo, zavestno ali ne, da travmatizirani in obupani ljudje pogosteje sprejemajo dramatične trditve, so bolj pripravljeni preizkusiti ekstremne pristope in so bolj hvaležni vsakomur, ki jim ponudi vsaj malo upanja. Ljudje, ki niso v položaju, da bi sproti kritično presojali, čeprav jih k temu ves čas pozivajo, ker je trpljenja preprosto preveč, postanejo glavne tarče najbolj neodgovornih in za lase privlečenih nasvetov.
Samo pomislite na psihološko nasilje, ko nekomu s kompleksno travmo rečemo, da se lahko pozdravi sam, in sicer s pozitivnim razmišljanjem, z dihalnimi vajami ali z nekaterimi spremembami prehranjevanja. Tak »nasvet« implicitno sporoča, da je njegovo nenehno trpljenje pravzaprav dokaz njegovega neuspeha pri uporabi pravilnih tehnik, ne pa spoznanja, da zdravljenje resnih psihičnih ran običajno zahteva strokovno podporo, vire skupnosti in veliko časa.
Ljudje, ki širijo takšna sporočila, se pogosto predstavljajo, kot da so sami premagali podobne težave, zaradi česar se zdijo njihovi nasveti še bolj verodostojni, in ustvarjajo dodaten pritisk na sledilce. Če se je ta oseba lahko pozdravila s preprostimi metodami, zakaj se ne bi mogli tudi vi? Implicitno sporočilo je, da nadaljnje trpljenje predstavlja zgolj osebni neuspeh zaradi pomanjkanja volje ali preprosto – lenobe. Svetovalci tako sistematično spodkopavajo sicer pravilno zaznavanje ljudi, da so njihove težave kompleksne in morda zahtevajo strokovno pomoč.
Preoblikovanje zdravljenja, modrosti in duhovnega razvoja v komercialne vsebine, ki jih je mogoče zapakirati, tržiti in uživati kot katerikoli drug izdelek, je sodobna oblika izkoriščanja trpljenja ljudi, v kateri ponudniki komercialnih vsebin nikoli ne prevzamejo odgovornosti za ljudi, ki jim svetujejo, jih ne vodijo skozi proces zdravljenja in nimajo z njimi nobenega odnosa, zato se uporabniki njihovih storitev tudi imenujejo »sledilci«.
To so ljudje, ki po definiciji sledijo – drugim ljudem. Ki so lahko etični ali pa so zgolj – plenilci človeških duš, mrhovinarji, ki se hranijo s trpljenjem drugih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar