Poglablja se prepad med filozofskim razmišljanjem o pomenu človekove etične skrbi za drugega in empiričnimi dogodki, ki jih te dni opisujejo časopisni naslovi, kot je ta, ki govori o Trumpovi odobritvi napotitve dva tisoč pripadnikov nacionalne garde v Los Angeles zaradi tamkajšnjih protestov proti zatiranju priseljevanja, ali pa oni, v katerem beremo o nemških načrtih za hitro širitev bunkerjev zaradi strahu pred ruskim napadom. Dodajam članek o tem, da se ruski predsednik Putin še ni maščeval z vso silo zaradi operacije Pajkova mreža. Poznavalci napovedujejo orjaški napad na Ukrajino. Kaj nam obeta prihodnost?
V luči teh člankov se lahko zdi razmišljanje o pristnih srečanjih z drugimi ljudmi kot naivno zapravljanje časa, odmaknjeno od družbene empirije, zaradi česar tvegam, da me pri mojih letih pokroviteljsko potrepljajo po ramenih in mi moralistično umirjeno rečejo, da je pa zdaj res že skrajni čas, da se spustim iz abstraktnih filozofskih višin na realna tla družbenega življenja in sprejmem realnost, kakršna dejansko je, namesto da razmišljam, kakšna bi lahko bila – ker taka pač nikoli ne bo.
Morda, občutek pa mi pravi, da ima Alasdair MacIntyre prav, ko trdi, da je v slepi ulici sodobna postmoderna družba, ne Dušan Rutar, ker je izgubila moralni besednjak, potreben za pristno etično razmišljanje.
Resnično, ko se etika skrči na konkurenčne sisteme pravil in postopkov, ki jih zagovarjajo elitni pripadniki vladajočih skupin, je v nekem smislu z njo konec.
A v resnici ne vem, kako bi lahko dosegli, da razmišljanje o etični skrbi za drugega ne bi bilo več aktualno. Verjamem namreč, da bo aktualno vedno. Aktualno bo tudi potem, ko bosta predsednika Trump in Putin že davno pod rušo.
Aktualno bo tudi zato, ker se bodo ljudje vedno upirali krivicam – to je v njihovi naravi. In vedno bodo prepoznali nekaj srhljivo problematičnega v izjavah drugih ljudi, ki so domnevno v besedah za miroljubno sožitje različnih ljudi, za vključujočo družbo, medtem ko dejansko nastopajo s silo proti tem, ki ne sprejemajo vseh njihovih idej o tem, kako naj bi vključujoča družba zares delovala in kakšna naj bi bila.
Pomislite samo na subtilne načine izključevanja ljudi, ki včasih prerastejo v nasilno, brutalno izključevanje. Nekateri ljudje so namreč izjemno nevarni. O tem se prepričam z branjem članka, v katerem desna roka Donalda Trumpa oziroma ameriški podpredsednik JD Vance izjavlja, da dela Elon Musk »ogromno napako«, ker se po prepiru z ameriškim predsednikom v viharju grenkih in vnetljivih objav na družbenih omrežjih loteva Donalda Trumpa.
Govorimo o »najmočnejših« fantih na svetu: Musk, Trump, Putin, Netanjahu … Zagotovo so tudi najbogatejši. In zopet smo pri idejah oziroma vprašanjih. So ti ljudje tudi avtoritete, ki naj bi jih drugi ljudje spoštovali in upoštevali? So to karizmatični voditelji? Nikakor niso. Obnašajo se namreč kot muhavi pubertetniki, ki kot smešne karikature protestirajo proti vsemu, kar jim ni všeč, in grozijo, da bodo naredili štalo.
Štala že je, v njej pa je spoštovanja drugih vse manj, da o sprejemanju različnosti in vključujoči družbi niti ne govorim.
Svetu vse bolj vlada obscenost. Iz dneva v dan je videti, da »najmočnejši« fantje na svetu ne upoštevajo nobenih pravil razen tistih, ki jih postavljajo, nato pa vedno znova spreminjajo sami. Ne vladajo avtoritete, temveč ljudje, ki jim je vse dovoljeno. Pravico do takega obnašanja so si samozavestno vzeli sami, vsi drugi smo zgolj opazovalci in bolj ali manj neme priče. Kaj se dogaja?
Aktualni dogodki ponazarjajo »prvo politično vprašanje«, ki si ga zastavljajo tako ljudje, ki zahtevajo družbeno pravičnost, kot vsi drugi, ki so dovolj globoko dojeli pomen etičnega spraševanja o tem, kaj naj bi imeli ljudje med seboj.
Staro Webrovo razlikovanje med etiko prepričanja in etiko odgovornosti je vnovič močno orodje za razumevanje tega, kar se dogaja v svetu. Politični voditelji se objektivno soočajo z edinstvenimi moralnimi izzivi, ker imajo v rokah veliko moči. Etika prepričanja presoja dejanja po njihovi zavezanosti moralnim načelom ne glede na posledice, medtem ko etika odgovornosti presoja dejanja po njihovih predvidljivih izidih.
Najučinkovitejši politični voditelji tako niso tisti, ki izberejo eno etiko namesto druge, češ da je ena prava, druga pa napačna, temveč tisti, ki znajo združiti obe – delovati iz globokega moralnega prepričanja, hkrati pa prevzeti polno odgovornost za resnične posledice svojih odločitev, tudi če te vključujejo moralni kompromis. Zato je politično vodenje že po naravi tragično – pogosto od dobrih ljudi zahteva, da počnejo moralno vprašljive stvari, da bi preprečili slabše izide, hkrati pa ohranjajo moralno vizijo, potrebno za vodenje družbe k večji pravičnosti.
Ukrajinski odločevalci se tako prav zdaj soočajo s tragično izbiro. Naj sprejmejo nadaljnje rusko bombardiranje svojih mest in izvajajo napade, ki bi zagotovili povračilne ukrepe proti njihovim civilistom, ali ne?
Tragična izbira na kolektivni ravni je seveda nekaj drugega kot posameznikovo delovanje po moralnih standardih, ker so skupine »bolj sebične kot posamezniki«, kot je pokazal ameriški krščanski realist Reinhold Niebuhr.
Njegove analize so pokazale, da je pričakovanje, da se bodo narodi obnašali kot moralni posamezniki, nevarno naivno. Res pa je tudi, da popolna opustitev moralne presoje omogoča nenadzorovano kopičenje moči – prav to se zdaj dogaja pred našimi očmi.
Trenutni svetovni dogodki, ki polnijo medije, kažejo, da pravičnost za učinkovitost družbenega življenja terja moč, vendar ta zmanjšuje pravičnost. Trumpova napotitev nacionalne garde morda vzpostavlja red, vendar uporablja zvezno silo proti državljanom, ki protestirajo proti politikam, ki jih imajo za temeljno nepravične.
Ni nenavadno ali nepričakovano, da sta angleški moralni filozof Bernard Williams in ameriški politični filozof Raymond Geuss razvila koncept »novega realizma«. Z njim skušata pokazati na problematičnost spontane predpostavke, da je politika preprosto uporabljena etika – ker ni. Kratko malo ni. Sodobne geopolitične napetosti dobesedno pred našimi očmi razkrivajo veliko omejenost liberalnih internacionalističnih predpostavk o pravu, institucijah in racionalnem sodelovanju.
Etično razmišljanje zato ni naivno, temveč je, prav nasprotno, zelo smiselno in nujno. Razlogov je več.
Interesov ni mogoče koherentno opredeliti brez pojmovanj pravičnosti in vrednot – celo realistični pristopi vsebujejo moralne predpostavke o tem, kaj je pomembno in zakaj, kaj je v določenem trenutku prav in kaj je narobe. Vedno bo tako.
Dolgoročna učinkovitost družbenega življenja vsekakor terja legitimnost, ki pa je odvisna od javnega utemeljevanja z moralnimi in etičnimi argumenti – stara dobra Kantova javna raba uma. Upoštevanje človekovega blagostanja navsezadnje vpliva na politično stabilnost, saj družbene ureditve, ki ignorirajo trpljenje, pogosto ustvarjajo odpor, ki destabilizira tudi razmerja moči, zaradi česar se celo najmočnejši prej ali slej poslovijo in jih pospremimo na smetišče zgodovine.
Namesto brutalnega reševanja družbenih napetosti filozofska tradicija vztrajno predlaga učenje ohranjanja moralne zavezanosti in politične učinkovitosti v ustvarjalnih odnosih, pri čemer se boleče zavedamo, da opustitev obeh vodi v nevarne skrajnosti.
Stalna družbena aktualnost in eksistencialna pomembnost teh filozofskih razprav kaže, da etična refleksija še vedno zagotavlja bistvene vire za kritiko obstoječih družbenih ureditev in zlasti razmerij moči, zamišljanje alternativ in ohranjanje upanja na izboljšanje tudi v težkih okoliščinah, v katerih smo se kljub svobodni volji znašli.
V svetu, kjer voditelji pošiljajo vojake proti protestnikom, narodi se pripravljajo na vojno in države izvajajo uničujoče napade, pa naj jih imenujejo genocid ali ne, medtem ko pričakujejo povračilne ukrepe, filozofska tradicija ne ponuja enostavnih odgovorov, zato pa predlaga kritično razmišljanje in ponovni razmislek o tem, kar imamo ljudje lahko med seboj, ne da bi nas to uničevalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar