Zdi se, da je med ljudmi veliko zahtev. Na primer: starši zahtevajo, da delajo otroci to, kar jim ukažejo. Zakaj je ukazovanje tako privlačno? Zakaj starši mislijo, da morajo ukazovati svojim otrokom? In zakaj bi ti slepo ubogali? Ali nima vsak človek zmožnosti, da razvije kritično razmišljanje, s katerim se lahko tudi upre domnevni avtoriteti, če ugotovi, da je njena zahteva nerazumna, neracionalna, škodljiva ali celo neumna?
Najprej moramo razumeti, da daje ukazovanje staršem občutek nadzora v situacijah, ki se jim zdijo kaotične ali nepredvidljive. Starši si predstavljajo sebe kot kapitana ladje sredi nevihte – ukazovanje jim daje iluzijo, da lahko določijo smer, tudi ko se počutijo nemočne pred velikimi izzivi vzgoje, daje pa tudi iluzijo, da vedo, katera smer je prava, celo tedaj, ko je očitno povsem zgrešena.
Zakaj je torej ukazovanje tako privlačno in zanimivo?
Prvič, ukazovanje je preprosto, energetsko ni potratno in v najboljšem primeru deluje takoj. Ko starš reče otroku »Naredi to zdaj!«, se izogne dolgotrajnemu razlaganju, pogajanju ali iskanju kompromisov. To je posebej mamljivo, ko so starši utrujeni, pod stresom ali se soočajo s časovnim pritiskom. Z otrokom se ni treba pogovarjati in dogovarjati, ni se treba pogajati, ni treba ničesar.
Drugič, mnogi starši so bili sami vzgojeni na enak način, in kratko malo ne znajo vzgajati drugače. Nezavedno ponavljajo vzorce, ki so jih doživeli kot otroci. Če je bil njihov starš avtoritaren, se jim to zdi »normalno«, zlasti pa se jim zdi »učinkovito«. Privlačna je zato ideja, da bi otroke vzgajali, kot v vojski generali ukazujejo vojakom, ti pa morajo vse narediti takoj in brez ugovarjanja.
A tudi v vojski zadeva ne deluje vselej tako gladko, kot se zdi. Nikjer namreč ne piše, da generali dejansko vselej natančno vedo, kaj je najbolj prav in najbolj učinkovito. Sicer pa vsakdanje življenje ni bojno polje, na katerem je treba koga premagati. Ali pač je?
Res je, da so otroci naravno pripravljeni za to, kar bi lahko imenovali »evolucijska poslušnost«. Skozi tisoče let evolucije so preživeli tisti otroci, ki so poslušali svoje starše, ker jih je to obvarovalo pred nevarnostmi. Če so starši res vedeli, kje je nevarnost in kako se ji izogniti, je bilo zelo razumno poslušati jih brez ugovarjanja. V najboljšem interesu otrok je bilo, da poslušajo in sledijo brez ugovora.
Poleg tega so otroci v prvih letih življenja kognitivno še nezreli. Njihova sposobnost abstraktnega mišljenja in vrednotenja posledic se razvija postopoma. Mlajši otroci torej ne morejo vedno razumeti, zakaj jim starš nekaj ukazuje, a instinktivno zaupajo, da ve, kaj dela.
Starš je v njihovih očeh subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve. Tu bi se človek seveda vprašal, čemu potem pozivanje h kritičnemu razmišljanju. V vojski tako razmišljanje lahko povzroči katastrofo. Predstavljajte si vojake, ki kritično debatirajo z generali in jim ponujajo svoje predloge, kako se bojevati s sovragom. Torej bi veljalo pozivati k vse večji ubogljivosti. Kot v Severni Koreji. Kar vodja reče, podaniki brez besed sprejmejo.
Resnično, slepa poslušnost je lahko izjemno učinkovita in produktivna. Lahko je tudi problematična, ker otrok ne pripravi na samostojno življenje, toda saj je življenje v skupnosti vse prej kot samostojno – nenehno je treba upoštevati druge in se jim prilagajati. Otroci, ki so navajeni samo ubogati, lahko odrastejo v ljudi, ki sicer težko sprejemajo samostojne odločitve, lahko pa tudi uživajo v brezskrbnem sprejemanju tega, kar delajo »vsi drugi«.
Avtoritarno vzgojeni otroci pogosto razvijejo eno od dveh skrajnosti: bodisi postanejo preveč pokorni in nesamostojni, bodisi se v najstništvu upirajo vsemu in vsakomur, ker se počutijo zatirane. Če so pokorni in nesamostojni, tvegajo, da jim očitajo razvajenost, če se ves čas upirajo, tvegajo, da jih razglasijo za nevzgojene upornike brez razloga.
Na šole zato nenehno pritiskajo, da morajo otroke »prav vzgajati«, ne le poučevati. A kaj to zares pomeni? Vzgajati »Kako?« in »Za kaj?«.
Ljudje sicer imajo zmožnost za razvijanje in krepitev kritičnega razmišljanja in se upirati nerazumnim zahtevam avtoritet. To je tvegano početje, sama sposobnost pa se razvije le, če jo starši in vzgojitelji spodbujajo z zgledom, in je ne zatirajo z zahtevo po slepi poslušnosti. Ključ je res v tem, da otrokom pomagamo razviti notranji kompas – sposobnost razmisliti, ovrednotiti in se odločiti na podlagi razuma in vrednot, ne pa le iz strahu ali navade –, toda tako vzgajanje je zelo zahtevno. Ni čudno, da ga je tako malo. Težko je biti vzor. A kako je potem z vzgajanjem mladeži, če imajo njihovi starši cel kup razlogov, da niso najboljši vzorniki?
Kaj sem opazil v vseh teh letih dela v izobraževalnih ustanovah in delu s starši?
Opazil sem, da je predlagano vzgajanje za kritično razmišljanje energetsko potratno, časovno zamudno in kognitivno zahtevno, zato si težko predstavljam, da bi taka vzgoja prevladovala, saj ljudem kronično primanjkuje časa, pogosto so utrujeni in kognitivno premalo opremljeni.
Avtoritarno vzgajanje je zato takoj pri roki. Ne le v družinah, temveč tudi v državniških vrhovih. Avtoritarno ukazovanje je namreč kot uporaba bankomata – hitro, preprosto, zahteva minimalno razmišljanje. Vtipkate kodo (ukaz), pritisnete gumb (pričakujete poslušnost) in takoj dobite rezultat.
Po drugi strani pa vzgajanje za kritično mišljenje spominja na kompleksno finančno svetovanje. Analizirati morate situacijo, razložiti možnosti, prisluhniti vprašanjem, prilagoditi pristop glede na otrokovo razvojno stopnjo in še vedno ohraniti jasne meje. To zahteva bistveno več mentalne energije, časa in potrpežljivosti.
Ko pride starš po osmih urah dela domov, je praviloma utrujen in obremenjen z lastnimi skrbmi. Povsem razumljivo je, da seže po najbolj učinkovitem kratkoročnem pristopu. »Pojdi spat zdaj!« je bistveno manj izčrpavajoče kot »Razumem, da nisi utrujen, vendar tvoje telo, zlasti pa možgani, potrebuje spanje za to, da boš še naprej zdrav. Povej mi, kaj te skrbi glede jutri, in poiščiva rešitev.«
Kako je potem z možnostjo vzgajanja za kritično razmišljanje in samostojnost?
S tem vprašanjem se dotaknemo vprašanja družbene neenakosti. Raziskave namreč kažejo, da imajo starši z višjo izobrazbo in boljšim finančnim položajem več virov za investiranje v zahtevnejše vzgojne pristope. To ni zaradi tega, ker bi bili boljši ljudje, temveč, ker imajo objektivno več – časa, kognitivnih virov, finančne varnosti, družbene podpore.
Otroci, ki odrastejo v družinah z več viri, se naučijo kritično misliti in postanejo odrasli, opremljeni za samostojno življenje, medtem pa otroci iz družin z manj viri pogosto odrastejo v kulturi poslušnosti, kar jih lahko naredi manj pripravljene na izzive sodobnega sveta.
To ni krivda posameznih staršev – to je sistemski problem.
Kaj to pomeni za družbo?
Če je vzgajanje za kritično razmišljanje res tako zahtevno, potem verjetno pomeni, da ne moremo pričakovati, da bodo vsi starši sposobni tega pristopa brez sistemske podpore. To ni vprašanje močne ali šibke volje, temveč je vprašanje strukturnih omejitev.
O njih se premalo – kritično razmišlja. Ljudi se še naprej priganja k produktivnemu delu, učinkovitosti, samoaktualizaciji, optimiziranju življenja in popolnosti, ne pa k samostojnemu, neodvisnemu kritičnemu razmišljanju, ki je med drugim razmišljanje prav o tem, zakaj je treba ljudi tako zelo priganjati k delu.
Namesto da torej pričakujemo, da bodo vsi starši čez noč postali pozorni pedagogi, bi bilo bolje investirati v sistemske spremembe, ki zmanjšujejo njihov stres (univerzalni temeljni dohodek, dostopnejša zdravstvena oskrba, fleksibilni delovni časi) in pritiske k nenehnemu preseganju sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar