Igrišče. Svobodni otroci. Brezskrbni otroci se igrajo. Igrajo se in so razposajeni. Od nekod se pojavi oče. In ugotovi, da so otroci razposajeni čisto preveč, da se ne igrajo tako, kot bi sam hotel. Odloči se, da vzame zadevo v svoje roke in naredi red. Na edini način, ki ga pozna in za katerega verjame, da je dober.
Nikoli pa ni razmišljal, da je imel Hegel odlično idejo o zakonih, ki jih ljudje nujno potrebujemo, da živimo urejeno. In ne razume Heglovega revolucionarnega spoznanja, da zakoni ne omejujejo naše svobode, kot se komu morda zdi, temveč šele omogočajo resnično svobodo. Kako je mogoče reči kaj takega, saj se zdi, da zakoni omejujejo, ne pa osvobajajo?
Ko pride na ta svet nov otrok, ima naravne impulze in potrebe. Ni svoboden, saj je ujet v trenutnosti teh impulzov in potreb, nagonov. Svoboden bo šele, ko bo »svoboden za«, kar pomeni, da bo sposoben oblikovati svoje življenje v skladu z razumnimi principi, ko se bo učil in jih bo prepoznal kot smiselne, dobre, veljavne.
V tej perspektivi zakon ni nekaj, kar se otroku »zgodi od zunaj«, temveč je način, kako se skozenj udejanja njegova lastna racionalna volja. Ko sledi dobrem zakonu, zato ne sledi tuji volji, temveč uresničuje lastne racionalne potenciale.
Vse to pa bo v praksi dobro delovalo le, če bo abstraktno pravo dopolnjevala moralnost ljudi, ki napreduje v etičnost (nemš. Sittlichkeit).
Če bi oče, ki vstopa na igrišče, vse to vedel in razumel, bi znal otrokom povedati, da se lahko razvijajo kot človeška bitja le skozi medsebojno prepoznavanje in potrjevanje, ne pa tako, da nekdo, »avtoriteta« nekaj zahteva od njih. Kaj sledi, bi ga vprašali otroci. Oče bi odgovoril.
V najboljšem primeru ustvarjamo odprte, svobodne prostore, družbeno okolje, kjer se lahko vsi razvijamo kot racionalna in svobodna bitja. Kot taki ne potrebujemo nobene dodatne »avtoritete« nad seboj, saj jo ves čas že imamo, in sicer v obliki zakonov, ki se dopolnjujejo z etičnostjo. Otroci morda ne bi vsega razumeli, zato bi oče mirno nadaljeval.
Hegel ima za naše čase nenavadno pozitivno mnenje o državi, saj nikoli ni mislil, da bi morala biti »vitka«. Zanj ni sila, ki nas zatira, temveč nekaj, kar omogoča uresničevanje človeške racionalnosti na kolektivni ravni. Dobra država je zato tista, v kateri se zakoni udejanjajo skozi racionalne procese in so v službi svobodnega razvijanja vseh državljanov in državljank. Zopet – nobenega ukazovanja, razkazovanja mišic in uveljavljanja točno določenega reda, ki je všeč naključni »avtoriteti« na začasni oblasti.
To pa niti slučajno ne pomeni, da Hegel podpira avtoritarno oblast. Nasprotno – država je legitimna le, če omogoča aktivno participacijo državljanov pri oblikovanju zakonov in če so ti dejansko v službi obče dobrega.
Tu bi oče zastavil vprašanje samemu sebi. Vprašal bi se, kakšna »avtoriteta« je potem sam. Če sploh je! Ali zna biti?
Hegel opozarja: če misliš, da si lahko popolnoma svoboden brez države in zakonov, se tragično motiš. Ujet si v ozko sfero svojih neposrednih impulzov, interesov, želja, potreb. Država in zakoni pa ti omogočajo sodelovanje v večjih projektih, ki presegajo tvoje neposredne interese; šele tako širiš svojo svobodo.
Avtoriteta, ki ni svobodna, torej sploh ni avtoriteta, svobodna pa je le, če je podrejena razumnim zakonom in etičnosti. Avtoriteta, ki ni svobodna, pravi: »Pravi zakon je tisti, ki se ujema z mojo vestjo.« Njen problem je, da tako razmišljanje vodi v arbitrarnost – vsakdo ima svojo »vest«, zato ta ni dober način reševanja konfliktov. Enako je z avtoriteto, ki pravi: »Pravi zakon je tisti, ki ga je napisala avtoriteta.« Katera? Ona sama? Temu rečemo diktatura. Ki ima problem, saj zanemarja človeško sposobnost za razum, refleksijo in samoodločanje.
Sedaj pa poglejmo v realnost aktualnega sveta. Kako je z zakoni, etičnostjo in avtoritetami tukaj in
sedaj?
Včasih v šali rečemo drug drugemu, da sveta ne moremo spremeniti, ker je prevelik in preveč zapleten. Danes smo priča nasprotnim dogodkom. Živijo ljudje, kot je ameriški predsednik Trump, ki lahko zvečer reče prelepi soprogi, da lahko naredi, kar hoče, kar med drugim pomeni, da lahko spreminja svet in ga bo tudi spreminjal. Ko ga soproga vpraša, zakaj to dela, ji preprosto odgovori »Ker lahko«, potem pa v miru zaspi in sanja sanje pravičnega.
Resnično, ena najpomembnejših potreb človeških bitij je potreba po – pravičnosti. Ki pa sega daleč onkraj muhavosti te ali one »avtoritete« in njene »vesti«.
Ljudje smo zelo nenavadna bitja. Ne pridemo v svet, temveč iz njega, in smo del sveta. Ko postanemo neskončno majhni delčki sveta, se začnemo boleče zavedati, da je naša identiteta taka, da ves čas potrebuje potrjevanje. Zavedamo se tudi, da želimo ljudem okoli sebe nekaj dokazovati. Pričakujemo, da nas bodo potrjevali in se z nami strinjali. Neprijetno nam je, kadar se z nami ne strinjajo, slabo se počutimo, če imamo občutek, da so naši tekmeci ali celo nasprotniki. Morda spoznamo, da smo evolucijsko naravnani k recipročnemu ali vzajemnemu altruizmu. Vsaj malo se zavedamo, da je solidarnost dobra za celotno skupnost, da je sočutje izvrstna praksa, ker zmanjšuje trpljenje. Ko živimo recipročne odnose, se srečujemo z ljudmi, ki so do nas sočutni, prijazni in solidarni. V takih primerih se počutimo zelo dobro. Manj dobro se počutimo, ko smo pod stresom, ko se nam zdi, da nas nekdo ali nekaj priganja k dejavnostim, med katerimi so lahko tudi take, ki jih sploh ne maramo, za katere se brez priganjanja ne bi nikoli odločili. In čisto na koncu se začnemo boleče zavedati, da morda živimo po nevidnih programih, za katere ne vemo čisto dobro, kako nastajajo in zakaj vztrajajo. Radi bi se osvobodili, a ne vemo, kako naj to naredimo. Sledimo gurujem in dajalcem nasvetov, a v glavnem ne pomaga. Programirani smo, da verjamemo, da nismo programirani in da imamo svobodno voljo. Vse to pa je šele uvod k vse bolj bolečemu zavedanju, da smo se nenadoma znašli v svetu, v katerem se dogajajo vse bolj strašljive zadeve, med katerimi so povsem utrgane in povsem svojevoljne Trumpove grožnje, da si bo Grenlandijo kar prisvojil, če mu je ne bodo predali prostovoljno, povsem blazne ideje, da bo zasegel še Panamski prekop, in enako nore ideje, da je ukrajinski narod pravzaprav ruski in da je tam, kamor stopi ruski vojak, ruska zemlja. Zakaj je vse to noro?
Ker je tako zblojeno, kot bi bilo, če bi kdo predlagal debato o tem, kdaj je incest dovoljen, smiseln in koristen za otroka, kdo si ga lahko privošči. Kdor bi predlagal kaj takega, bi ga imeli nemudoma za blaznega. Ali pač ne in bi se našli ljudje, ki bi mu pritegnili.
V zadnjih nekaj letih smo vse pogosteje priča dogodkom, ki logično vodijo k sklepu: nekaj posameznikov spreminja svetovni red tako, da ga nič več ne vzdržujejo zakoni, ki jih ščitijo institucije. Spreminja se v nekaj novega. Nastaja novi svetovni red, v katerem tisti, ki ima dovolj moči, preprosto dela, kar se mu zljubi. Dobesedno lahko naredi, kar hoče, medtem pa vsi ostali bolj ali manj prestrašeno in/ali oportunistično stojijo ob strani in opazujejo dogajanje.
Če se otroci obnašajo tako, da očiju njihovo početje ni všeč, ta v določenem trenutku vzroji, udari po mizi in reče, da je dovolj in da je čas za nov red. Otroci se ustrašijo, umolknejo in se potegnejo nazaj. Nastane vtis, da je zopet vse v redu, da v hiši vlada red. Saj morda res vlada.
Red sicer za silo vlada, toda v realnem svetu se otroci uprejo strogemu očetu. Kljubujejo mu, ker čutijo, da je upor na mestu, da je prav, da se upirajo. In najdejo bolj ali manj razumne načine, da uveljavljajo drugačen red, v katerem poteka življenje drugače.
Že nekaj let je svet tak, da v njem nekatere organizacije, ki so jih ljudje ustanovili, da bi podpirale mednarodni red, preprosto ne delujejo ali pa so povsem hrome. Obstaja cel kup mednarodnih dogovorov, denimo, o podnebju, ki se jih države kratko malo ne držijo ali pa se jih držijo tako ohlapno da bi bilo čisto vseeno, če dogovorov sploh ne bi bilo. Da ne govorim o Varnostnem svetu ZN, ki zaradi veta stalnih članic preprosto ne deluje in je zgolj mrtva črka na papirju, pogosto pa še to ne, saj ne more sprejemati niti izjav, ker jih stalne članice blokirajo, če se jim zdi, da kakšna izjava ali resolucija ne bi bila v njihovem interesu.
Videti je, da so ključni interesi, ne pa zakon. Da interesi nekaterih ostajajo zakon. Znašli smo se torej v svetu, v katerem se zakoni prilagajajo svetu, namesto da bi se svet prilagajal dobrim zakonom. Da o etičnosti niti ne govorim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar