Mediji vztrajno poudarjajo, da je morilec, ki je v Gradcu pred nekaj dnevi ubil več ljudi, vendar opravil »psihološke teste«. Ker ne ločijo med vprašalniki osebnosti, testi, intervjuji in drugimi orodji, ki jih uporabljajo psihologi za ocenjevanje in napovedovanje vedenja ljudi, nastaja vtis, da je prestal nekakšen test ali preizkus, ki bi vsekakor moral odkriti, da je potencialni ubijalec, saj je sicer brez veze, da je tak »test«, ki stane nekaj stotakov, sploh opravil.
Ne sprašujejo se, kako družbe ustvarjajo iluzije varnosti z birokratskimi postopki, medtem ko spregledajo temeljna vprašanja o samem nasilju in o dejanskih mehanizmih, ki ga generirajo. Obenem razkrivajo globlje nerazumevanje tega, kaj psihološka orodja lahko napovedo in česa preprosto ne morejo. Moralistično se sprašujejo, kako je mogoče, da je mladenič opravil tak preizkus, in sicer šele pred kratkim, kako je torej mogoče, da »test« ni odkril, da je nevaren morilec, ki bo moril že kmalu. Podobno se sprašujejo, kako je mogoče, da 21-letnik poseduje pištolo in dolgocevno orožje ter ima možnost kupiti ustrezno strelivo in povzročiti kaos. Če bi mislili resno, namesto da moralizirajo, bi do odgovorov na zastavljena vprašanja tudi zlahka prišli. Pojdimo po vrsti.
Katere psihološke teste je treba opraviti za to, da dobiš dovoljenje za orožje? Ali taki testi res odkrivajo potencialno nevarne morilce? Kako je mogoče kupiti orožje, tudi če si star 21 let? Zanima pa me tudi vzporednica z včerajšnjimi izraelskimi napadi na iranske jedrske zmogljivosti. Ali se ne bi tudi v tem primeru vprašali, kako je mogoče, da ena država preprosto, nenadoma, sredi noči, z raketami napade drugo? In se isto vprašali še glede Ruskih napadov na Ukrajino.
V Avstriji morajo vsi kandidati za orožje kategorije B (pištole, polavtomatske puške) pridobiti psihološko oceno pri pooblaščenih psihologih. Od njih se pričakuje, da ugotovijo, ali so kandidati »nagnjeni k neprevidnemu ravnanju z orožjem ali k nepremišljeni uporabi orožja, ko so pod psihičnim stresom«. Dvostopenjski postopek se začne z računalniškim »preverjanjem« osebnosti, ki meri čustveno stabilnost, samokontrolo, obvladovanje stresa in nagnjenost k agresiji, sledijo pa mu strukturirani intervjuji, ki niso »testi«.
Metaanalize takih orodij za napovedovanje nasilnega vedenja pa kažejo, da imajo psihološke ocene le zmerno napovedno veljavnost – mediana pozitivnih napovednih vrednosti je 41 %.
Raziskave Kevina Douglasa in Jamesa Bonte, avtorjev knjige z naslovom »The Psychology of Criminal Conduct«, ki je izšla pri založbi Routledge leta 2016, dosledno kažejo, da so klinične spremenljivke (simptomi duševnega zdravja) šibkejši napovedovalci kot kriminološki dejavniki, kot sta kriminalna preteklost in antisocialni sodelavci. Vendar se avstrijski sistem, tako kot večina evropskih pristopov, osredotoča predvsem na psihološke lastnosti, ne pa na vedenjske vzorce. V tem je temeljno razhajanje med znanstvenimi dokazi in izvajanjem politik.
Novinarsko poročanje o vrednosti psihološkega »testiranja« v takih primerih, o katerih teče beseda, razkriva sistematične vzorce napačnega predstavljanja, ki zgolj prispevajo k javnemu nerazumevanju. Raziskave namreč kažejo, da 96 % nasilnih kaznivih dejanj storijo ljudje brez duševnih motenj, medtem ko senzacij željno medijsko poročanje nesorazmerno poudarja prav povezave z duševnim zdravjem. Raziskave prav tako dokazujejo, da je le 5 % množičnih streljanj povezanih s hudimi duševnimi težavami ali motnjami, medtem ko poročanje dosledno navaja duševno motnjo kot primarni vzročni dejavnik.
Mediji poleg tega napačno predstavljajo psihološke ocene kot dokončne objektivne odgovore, medtem ko psihologi vselej dejansko ocenjujejo zgolj verjetnosti in dejavnike tveganja. To ustvarja napačne vtise v javnosti o natančnosti, veljavnosti in zanesljivosti psihološkega »testiranja«.
Forenzična psihologija izpostavlja velike izzive glede zanesljivosti napovedi, saj študije kažejo, da ima le 40 % orodij za ocenjevanje ljudi na splošno take psihometrične lastnosti, da se lahko do določene mere zanesemo nanje in govorimo o objektivnih znanstvenih dejstvih.
Sedaj pa k institucionalnemu in državnemu nasilju.
Preučevanje ljudi, ki kupujejo orožje, in ljudi, ki podpirajo državno nasilje, dokazuje globoke psihološke in družbene mehanizme, o katerih velja natančno razmišljati, da bi razumeli nasilno vedenje in delovanje.
Raziskave o proceduralni pravičnosti tako kažejo, da ljudje sprejemajo državno nasilje, kadar verjamejo, da je pošteno oziroma pravično – ne glede na izide. Določeno število ljudi bo zato vedno vsaj nekaj časa podpiralo državno nasilje, ker bodo verjeli, da je pravično.
Nedavna nevroznanstvena raziskava, ki jo je opravil Jean Decety, ameriško-francoski nevroznanstvenik, specializiran za razvojno nevroznanost, afektivno nevroznanost in socialno nevroznanost, dokazuje, da lahko moralna prepričanja ljudi dejansko olajšajo tako podporo, čeprav gre za nasilje. Pregledi možganov kažejo aktivacijo sistema nagrajevanja, ko ljudje opazujejo nasilje, ki je skladno z njihovimi moralnimi prepričanji. To preprosto pomeni, da so zadovoljni z nasiljem, ker ga imajo za pravičnega.
Ni torej res, da vsi ljudje vselej čutijo odpor do nasilja.
Ta »temna plat morale« človeških bitij pomaga razložiti tudi vprašanje, zakaj države zlahka sprejemajo ogromne vojaške proračune in povečujejo policijske zmogljivosti za nasilno ravnanje, hkrati pa dlakocepsko preučujejo individualno lastništvo orožja in psihološko »testirajo« posameznike. Ali si predstavljate, da psihologi testirajo tudi generale, vojaške poveljnike in druge (politične) odločevalce, preden se ti odločijo za nakup orožja ali za ustvarjanje novega?
In kaj se dogaja natanko v teh mesecih, ko zaradi zahtev ameriškega predsednika množica držav po vsem svetu mrzlično načrtuje velikanske količine novega denarja za – orožje? Poskusite samo predlagati, da bi enake količine novih milijard sočasno vložili še v zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in znanost!
Če psihološko »testiranje« ljudi ne more zanesljivo napovedati prihodnjega nasilnega vedenja, zakaj potem države toliko vlagajo v te sisteme? Odgovor se skriva v psihološkem pomirjanju ljudi, in ne v empirični učinkovitosti, ki ljudi manj zanima kot občutek varnosti.
Sistemi zagotavljajo videz znanstvene natančnosti in krepijo prepričanje, da je mogoče nasilno vedenje povsem preprečiti. Torej: pomemben je videz in pomembna so prepričanja, to, kar ljudje verjamejo, ne to, kar vedo.
Raziskave kažejo, da bi bilo treba dvema osebama zavrniti dovoljenje za orožje, da bi preprečili en potencialno nasilni incident, pri čemer bi bilo za vsako pravilno identificirano osebo z visokim tveganjem varno odobrenih deset oseb z nizkim tveganjem. To bi bil »dober kompromis« med javno varnostjo in individualnimi pravicami, zlasti ker učinkovitost »testiranja« še ni dokazana. Sistem tako zmotno predpostavlja, da lahko psihološka ocena v enem samem trenutku napove prihodnje vedenje ljudi, morda čez deset ali dvajset let, čeprav raziskave konsistentno dokazujejo, da so dejavniki tveganja za nasilno vedenje dinamični in se sčasoma spreminjajo, kar pomeni, da je tako napovedovanje, zlasti dolgoročno, preprosto nemogoče.
Države medtem vzdržujejo ogromne vojaške arzenale in policijske sile, ki so sposobne izjemnega nasilja, vse to pa upravičujeta tako institucionalna legitimnost kot demokratični procesi.
Lastništvo orožja vsakega posameznika se tako sooča z intenzivno pozornostjo in psihološko oceno, kljub raziskavam, ki kažejo, da imajo duševne težave ljudi minimalno vlogo pri nasilju s strelnim orožjem. Oster kontrast med individualnim nadzorom nad orožjem in sprejemanjem državnega nasilja pa razkriva psihološke mehanizme, ki dajejo prednost institucionalni legitimnosti pred empiričnimi dokazi. Od psihologov tako terjajo natančne napovedi, kdo je lahko nasilen in kdo ne, kdaj bo nasilen in kje, sočasno pa lahko dokazano psihopatski vojaški poveljniki raketirajo ali bombardirajo civiliste v sosednjih državah skoraj po »mili volji«, zagotovo pa takrat, ko se jim zdi, da je tako nasilje »pravično«. In kdo določi, da je tako? Oni sami. Vsekakor se pred tem ne posvetujejo s psihologi in ne opravijo nobenega »testa«.
Obstaja »paradoks obsega preprečevanja nasilja«. Jasno je to: bolj kot je potencialno nasilje uničujoče, manj psihološkega »testiranja« potrebujemo. Enaindvajsetletni Avstrijec, ki želi pridobiti dovoljenje za pištolo, se podvrže večurnemu psihološkemu »testiranju« in plača zanj na stotine evrov, da »dokaže« čustveno stabilnost. Medtem general ali obrambni minister, ki lahko odobri dejanja, ki ubijejo več sto tisoč ljudi, ni deležen nobene primerljive psihološke ocene. Zdi se, da ko se potencial za uničenje povečuje, se psihološke ovire dejansko zmanjšujejo. Kot da nam nenadoma ni več mar za racionalno preprečevanje nasilja.
Kaj bi se torej zgodilo, če bi popolnoma enake standarde, ki jih uporabljamo za posamezne lastnike orožja, uporabili tudi za vojaško vodstvo? Vsak general bi moral pridobiti psihološko oceno, ki bi dokazala, da lahko ravna z orožjem »brez nagnjenosti k nepremišljeni uporabi pod psihičnim stresom« – natanko to besedilo uporablja Avstrija za dovoljenja za pištole. Vsak vrhovni poveljnik bi moral pred dostopom do kod za izstrelitev jedrskega orožja dokazati čustveno stabilnost in nadzor nad lastnimi čustvenimi impulzi.
General, ki ukaže zračni napad, pa je zavarovan še na en način. Psihološko se namreč počuti drugače kot nekdo, ki neposredno strelja s pištolo in gleda v človeka, ki ga hoče ubiti, čeprav bi njegova odločitev lahko ubila veliko več ljudi. Institucionalna struktura tako zagotavlja vsaj udobno moralno izolacijo, če že čisto varna ni. Ne vemo namreč, kako isti general ponoči spi.
Kako se vse to odraža v praksi?
Ko si predstavljamo posameznika s pištolo, si predstavljamo neposredno, osebno nasilje – nekoga, ki se »svobodno« v enem samem trenutku odloči, da bo škodoval drugi osebi. Ko si predstavljamo vojaškega voditelja, si predstavljamo strateške odločitve, skrbni premislek, vojaške načrte, razgrnjene po mizi, posvetovanje s svetovalci in kompleksne demokratične institucionalne procese. Naš um to interpretira kot bistveno različni kategoriji dejanj, čeprav oboje povzroči človeške smrti.
Drugi psihološki mehanizem vključuje »prenos legitimnosti«. Navajeni smo, da institucionalno nasilje prepoznamo kot legitimno, ko teče po ustreznih demokratičnih kanalih, ali celo kot pravično, tudi če ne teče po njih. Oseba, ki strelja na učenca v šoli, ki jo je nekoč sam obiskovali, je kriminalec; vojak, ki strelja na civiliste v Gazi, ubogljivo kot zgleden vojak sledi razumnim ukazom racionalnih poveljnikov. Psihološka razlika je ključna. Ne odkrijemo je v samem dejanju, temveč v prepoznani in potrjeni legitimnosti oblasti, ki stoji za njim.
Prenos legitimnosti, o katerem govorim, je tako močan, da lahko včasih preglasi naše običajno moralno razmišljanje. Znani poskusi Stanleyja Milgrama so pokazali, da avtoriteta pravzaprav ne potrebuje psihološkega pregleda ali »testa« – njen institucionalni položaj zagotavlja samodejno moralno avtoriteto v glavah številnih ljudi.
Razumevanje zgodovinskega razvoja tega sistema pomaga dodatno razložiti, zakaj vztraja kljub svojim logičnim nedoslednostim.
Pred sodobnim sistemom je bilo nasilje bolj razpršeno in kaotično. V srednjeveških družbah so plemiči, vitezi, razbojniki in plačanci vsi po vrsti in po svoji volji nekoliko neodvisno izvajali nasilje. Pojav profesionalnih vojsk pod državnim nadzorom je močno zmanjšal vsakdanje nasilje, čeprav je zmožnost za veliko večje nasilje koncentriral v rokah manjšega števila ljudi.
To pomaga razložiti, zakaj psihološko sprejemamo takšno ureditev. Alternativa – porazdelitev orožja med posameznike brez institucionalnega nadzora – se zdi večini ljudi veliko bolj nevarna kot koncentracija te moči v institucijah, četudi so te nepopolne. Psihološko preverjanje posameznikov se je razvilo prav zato, ker smo jih odstranili iz legitimnih institucionalnih okvirov. Posamezne lastnike orožja preverjamo, ker delujejo zunaj institucionalnih struktur, ki naj bi zagotavljale odgovornost in omejevanje vojaških voditeljev.
S tem trčimo ob najpomembnejši vidik orisanega paradoksa – predpostavke, da institucionalne strukture zagotavljajo ustrezno odgovornost tistih, ki imajo ogromno uničujočo moč. Vprašanje pa je, če je to sploh res.
Institucionalna odgovornost deluje prek več domnevnih mehanizmov: demokratičnega nadzora, vojaškega pravosodnega sistema, mednarodnega prava in birokratskih kontrol in ravnotežij. Teorija pravi, da ti sistemi preprečujejo vrsto nepremišljenega ali impulzivnega nasilja, ki ga psihološko »testiranje« želi odkriti pri posameznikih.
A kako vse to zares deluje v praksi?
Demokratični nadzor pogosto pomeni, da politiki sprejemajo odločitve o vojaških akcijah na podlagi političnih izračunov, in ne psiholoških sposobnosti. Vojaški pravosodni sistemi se osredotočajo na sledenje ukazom in ohranjanje discipline, ne pa na preverjanje psiholoških lastnosti, ki bi lahko vodile do nepotrebnega nasilja. Mednarodno pravo se izvaja sporadično in pogosto leta po dogodku. Spomnimo se samo Srebrenice.
Medtem psihološke lastnosti, ki jih preverjamo pri posameznih lastnikih orožja – impulzivnost, slabo obvladovanje stresa, agresivnost pod pritiskom – ostajajo popolnoma enake, ne glede na to, ali nekdo drži pištolo ali poveljuje vojski. Sposobnost slabe presoje, čustvenega odločanja ali nepremišljenega vedenja ne izgine, ko si nekdo obleče uniformo ali je demokratično izvoljen na funkcijo.
Tako se nam ponuja izjemno zanimiv in pomemben sklep. Položaji, na katerih imajo posamezniki ogromno moči, dejansko privabljajo prav – posameznike s problematičnimi psihološkimi profili.
Želja po nadzoru nad drugimi, grandiozna samopodoba, velikanski »ego« in pripravljenost na uporabo nasilja za doseganje ciljev so lahko opozorilni znaki pri oddajanju vloge za dovoljenje za orožje, vendar so tudi prednosti pri iskanju vojaškega ali političnega vodstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar