Zakaj človek ne bi želel ustreči samemu sebi? Če je v življenju treba premagovati lastno lenobo in se zdi, da je to naporno, mar ustreči samemu sebi ni ravno nasprotno? Ustreči samemu sebi bi torej moralo biti v osnovi preprosto. Če človek ustreže samemu sebi, ko si želi napora, je to preprosto, zgolj vstaneš in greš. Težko postane šele kasneje, takrat se potem odločaš, ali bi z naporom nadaljeval ali pač ne. Kaj težkega je lahko pri odločitvi »imeti se fajn«, »narediti, kot želiš«, »biti dober do sebe«? In zakaj si ne bi želel človek najprej ustreči sebi?
Resnično, morda so zapisana vprašanja med najpomembnejšimi vprašanji glede človekovega blagostanja, zadovoljstva, dobrega počutja in sreče; vse to nima nobene zveze s sebičnostjo, saj ustreči sebi ni isto kot biti sebičen. Zakaj se torej včasih zdi, da je tako težko ustreči samemu sebi, medtem ko vse življenje na videz voljno in zlahka strežemo drugim, njihovim pričakovanjem, potrebam, interesom, celo muhavostim, zahtevam in pričakovanjem »družbe«, delamo vsak dan, štirideset let, sledimo gurujem in vplivnežem, poslušamo šefe, se ne pritožujemo, pogoltnemo marsikatero grenko, smo potrpežljivi, se v nedogled prilagajamo, prenašamo nerazumna bremena in pridno »ubogamo«, smo dobri potrošniki, verjamemo medijem in goltamo njihove vsebine? Zakaj to delamo, ko pa bi bilo smiselno, koristno in zdravo ustreči sebi, je nenadoma težko? Kaj je pri tem tako težkega?
Na vrsti pa so še druga vprašanja, ki zadevo dodatno zapletejo, saj bi se morali veliko več pogovarjati, kot pa v resnici se.
S kom pa naj se človek pogovarja? Ne gre za to, da se ne želimo pogovarjati, preprosto gre za to, da ni sogovornikov. Včeraj sem se pogovarjala oz. tisti drugi se je pogovarjal z mano in zgledalo je tako, da je govoril in govoril, misleč, da govori pametno in zanimivo. Nikakor, da neha. Že zdavnaj sem ga nehala poslušati, pa tega sploh ni dojel. Preprosto je imel občutek, da mi mora nekaj razložiti, da predaja nekaj pomembnega, s pridihom filozofiranja. Za bruhat.
Ja, pogovarjati se. Ampak poslušati in slišati in dojeti poslušalca na drugi strani je tisto težje.
Nekaj je torej težkega. Ustreči sebi, poslušati drugega in ga slišati, pogovarjati se. Nenavadno, nenavadno. Zakaj je tako?
Zapisana vprašanja segajo v samo srce človeške narave in se dotikajo temeljnih paradoksov, s katerimi se vsi spopadamo, pa če si to priznamo ali pač ne. Zakaj se torej zdi, da so tako preprosti cilji – ustreči samemu sebi, pristno se pogovarjati – postali tako nedosegljivi?
Naj najprej izpostavim osnovni paradoks. Imenujem ga »paradoks ugajanja sebi«.
Ugajanje sebi bi moralo postati najlažja stvar na svetu. Zakaj ni? Za odgovor potrebujemo vpogled v globljo strukturo človekove duševnosti.
»Programiranje iz otroštva« je temeljni koncept, ki ga pri tem potrebujemo. Že od najzgodnejših let se učimo, da je naša vrednost odvisna od tega, kako ugajamo drugim. Otrok, ki »uboga«, je »priden«. Otrok, ki postavlja lastne potrebe na prvo mesto, je »trmast« in »sebičen«.
Tako pa ne deluje le družinsko vzgajanje – enako deluje celotni družbeni sistem, ki je kot tovarna za proizvajanje ljudi, ki najprej služijo sistemom, šele nato, če sploh, sebi.
Tako vzgajanje si lahko predstavljamo kot nekakšno notranjo programsko kodo, ki se začne pisati že v prvih letih življenja: »Tvoja varnost = ugajanje drugim«, »Tvoja vrednost = koristnost za druge«, »Tvoje potrebe = manj pomembne od potreb drugih«.
Otrokova identiteta je tako zgrajena na vlogi, ki uteleša zapisane kode. To preprosto pomeni, da postane otrok isto kot vloga, ki jo mora igrati v življenju: dober otrok, zavzet delavec, uslužen partner, odgovoren starš, koristen in produktiven državljan. Pod vsemi temi »maskami« počasi pozabljamo, kdo smo v resnici. In ko končno vendarle za hip poskušamo ustreči sebi, se takoj sprašujemo, obremenjeni z občutki krivde: »Kateri jaz?« Izgubili smo stik s tem, kar ljudje spontano imenujejo »pristni jaz«.
S kodami se rojeva in krepi strah pred avtentičnostjo. Naučimo se bati lastnih želja. Verjamemo, da če res ugodimo sebi, če res naredimo, kar želimo, se lahko zgodi nekaj zelo strašljivega in se zagotovo tudi bo.
Kaj, če odkrijemo, da smo popolnoma drugačni, kot smo mislili? Kaj, če ugotovimo, da pravzaprav ne želimo življenja, ki ga trenutno živimo? Kaj, če odkrijemo, da je večina stvari, ki jih delamo, le performans za druge?
To je eksistencialna kriza v malem. Lažje je nadaljevati s tem, na kar smo navajeni, s tem, česar smo se naučili, čeprav nas izčrpava, kot tvegati odkritje, da smo nekje na poti izgubili sebe. To pa je šele uvod k predgovoru.
Živimo v svetu, v katerem je zelo pomemben družbeni nadzor: to je sistem, ki se hrani z naším samozatajevanjem. Ne slepimo se – ne bo čisto nič pomagalo, če se. Od Freudovih časov sem se ni dosti spremenilo, le oblika je drugačna. Samozatajevanja je, kolikor hočete. Na vsakem koraku ga je polno. Večina ljudi se je nekje na poti »osvobodila« – le na napačne načine.
Sklep je na dlani: če bi se vsi ljudje naučili najprej ustreči sebi, bi se zgodila revolucija. Kdo bi hodil v službe, ki jih sovraži? Kdo bi trpel v nesrečnih družinskih ali partnerskih razmerjih? Kdo bi kupoval stvari, ki jih ne potrebuje? Kdo bi se strinjal z nerazumnimi šefovimi odločitvami?
Celotni gospodarski in družbeni sistem temelji na tem, da ljudje iz dneva v dan, iz leta v leto postavljajo njegove potrebe pred svoje. »Produktivnost«, »lojalnost«, »odgovornost« – to so lepe besede za »ne upoštevaj svojih potreb in želje«.
»Pogovor« z začetka tega dnevniškega zapisa je popoln primer tega, kar se dogaja, ko se ljudje naučijo izvajati performanse namesto pogovarjati se o sebi in prisluhniti svoji želji.
Ko ljudje vsakodnevno komunicirajo, večinoma ne iščejo stika z drugo osebo – iščejo publiko. To ni pogovor, to je enočloveški performans, kjer je drugi v službi pasivnega odjemalca. Človek, ki govori in govori in nikakor noče nehati, ga uporablja kot projekcijsko platno za svojo potrebo po občutku pomembnosti.
V družbi, kjer vsi tekmujejo za pozornost, kjer vsi iščejo potrjevanje, je težko pričakovati kaj drugega. Poslušanje je zato postalo izgubljena veščina. Pravi pogovor terja, da vsaj za trenutek pozabimo na sebe in se resnično zanimamo za drugo osebo. To pa je v nasprotju z vsem, kar nas učijo sodobna kultura egocentrizma, kultura zmagovalcev in kultura performansov.
Tako kot se ne znamo povezati sami s sabo, ker se tega nismo naučili v otroštvu, se ne znamo povezati niti z drugimi. Ko ne vemo, kaj resnično čutimo, ne znamo prepoznati niti čustev drugih. Ko smo postali poklicni performerji lastnega življenja, je vsak stik z drugimi le še en performans. Viktorijanska histerija je zato vnovič pomembna in aktualna. Freudove histerične ženske so razvile telesne simptome, ker niso mogle izraziti svojih resničnih potreb, želja in čustev. Danes morda ne razvijamo histerije, zato pa razvijamo druge simptome – anksioznost, depresijo, izgorelost, občutke praznine in izgube smisla.
Sodobna histerija je kronična nemoč ustreči sebi. Je nezmožnost pristnega pogovora, je kot občutek, da živimo tuje življenje. Simptomi so drugačni, vzrok pa enak – odtujitev od sebe.
Zakaj je to tako težko?
Ugajanje sebi in pristni pogovor sta postala težka, ker zahtevata pogum, da je človek ranljiv in da se ranljivosti ne boji. Zahtevata, da priznamo, da ne vemo vsega, da potrebujemo druge, da imamo lastne potrebe, da nismo popolni performerji in da nikoli ne bomo.
V kulturi, ki slavi neodvisnost in samonadzor, je ranljivost postala skoraj tabu. Vendar pa je pravi temelj za pristne odnose – tako s sabo kot z drugimi.
»Zakaj je tako težko ustreči sebi?« Ni težko zaradi tega, ker bi bilo komplicirano. Težko je, ker nas ves sistem, v katerem živimo, od rojstva naprej uči, da to sploh ni pomembno, ni vredno in zlasti ni »produktivno«.
Vendar pa je morda ravno to – sposobnost ustreči sebi in se pristno povezovati z drugimi – najbolj revolucionarno dejanje, ki ga lahko storimo v tej družbi.
Kaj reči o tem ob najnovejšem dogodku, povezanim z Gazo in s trpljenjem tamkajšnjih ljudi?
Ugotovili smo, da smo programirani za to, da najprej ugajamo sistemom, šele nato sebi.
Na mednarodni ravni prepoznavam popolnoma enak vzorec. Osebna raven: »Ne morem narediti, kar želim, ker bi to razjezilo šefa/družino/družbo.« Državna raven: »Ne moremo pomagati trpečim ljudem, ker bi to razjezilo zavezništva/trgovinske partnerje/geopolitične strukture.« Ne bomo rekli, da poteka v Gazi genocid, ker je to preveč huda in pravno neustrezna beseda, se pa strinjamo, da so tam razmere »nevzdržne«.
V obeh primerih postane pristna človeška odzivnost – ali gre za lastne potrebe ali za potrebe trpečih ljudi – drugorazredna v primerjavi z ohranjanjem obstoječih sistemov moči.
Anatomija institucionalnega performansa nam tako pove, da v resnici ni nobenih ovir, da bi države hotele pomagati trpečim ljudem v Gazi in jim dostaviti pomoč.
Vendar pa države, tako kot posamezniki, ki ne morejo ustreči sebi, ne morejo ustreči osnovni človečnosti, ker bi odločitev za pomoč spremenila njihovo identiteto v mednarodnem sistemu. Tako kot posameznik, ki se boji, da bo odkril, da je drugačen, kot misli, da je, se države bojijo, da bi odkrile svojo pravo naravo zunaj geopolitičnih iger.
Pomislite, kakšen svet smo zgradili. V njem bi država, če bi začela ravnati iz čiste človečnosti, tvegala, da to ogrozi njeno pozicijo v mednarodnih sistemih. Obnaša se natanko tako kot posameznik, ki ne more zapustiti službe, ki ga ubija, ker potrebuje plačo.
Ali niso aktivisti na ladji Madleen natanko to, o čemer govorim, ko razmišljam o potrebi po avtentičnosti? Naredili so to, kar bi morala narediti država – pristno so se odzvali na trpljenje drugega. Bizarno pa je, da jih sistem obravnava kot motnje, kot »problem«, ki ga je treba rešiti z deportacijo.
To me spomni na to, kako je viktorijanska družba obravnavala histerične ženske – ne kot ljudi, ki sporočajo, da nekaj ni v redu s sistemom, temveč kot problematične posameznice, ki jih je treba »zdraviti« ali utišati.
Srce problema, o katerem razmišljam, je tu.
Večina vladnih ljudi verjetno osebno čuti sočutje do trpečih ljudi, saj niso vsi psihopati – čeprav nekateri so. O tem ne moremo dvomiti. Dejstvo pa je, da delajo v strukturi, ki to sočutje sistematično blokira. Ujeti so v isti pasti kot posameznik, ki ne more ustreči sebi – njihova institucionalna identiteta preglasi njihovo človeško naravo.
A to ni zgodba o »slabih ljudeh«, ki sprejemajo slabe odločitve. To je zgodba o sistemu, ki dobre ljudi sili v sprejemanje »nečloveških« odločitev.
Osebna avtentičnost navsezadnje le ni individualna stvar. Morda je temeljni pogoj za humano družbo. Če se ne znamo pristno pogovarjati o svojih željah in potrebah, kako se bomo pristno pogovarjali o potrebah drugih? Če se bojimo tvegati za svojo blaginjo, kako bomo tvegali za blaginjo ljudi, ki jih sploh ne poznamo?
Trdim, da je aktivizem na ladji Madleen natanko to, kar opisujem kot »ustreči samemu sebi«. Ti ljudje čutijo, kaj je prav, čeprav je nevarno in očitno tudi nepraktično. A ravnali so iz pristne človečnosti, ne iz kalkulacije, na kateri temelji velik del naših vsakdanjih odločitev – in nas pušča nesrečne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar