Kot otrok sem se učil od starejših, da je edino pravo delo tisto, ki ga človek opravi z rokami. Rezultati takega dela so vselej konkretni, opazni, otipljivi in merljivi, so mi govorili. Ko zidar postavi zid, je to zelo konkreten izdelek, ki ga vsakdo vidi, prepozna in – ceni. Obenem sem se učil, da nekateri ljudje ne delajo nič, ker samo »filozofirajo«. »Pravo delo«, so poudarjali, je delo na kmetiji ali pa v tovarni. Kmetje in delavci torej delajo.
Ko sem kasneje študiral psihologijo in filozofijo, nekaj predavanj sem poslušal tudi na teološki fakulteti, me je bilo sprva sram povedati, da se usposabljam za nekaj, kar ne bo nikoli »pravo delo«. Moral bi poslušati starejše, a jih nisem, ker sem bil najstniški upornik. Kljub temu sem vse življenje delal. A kaj sem v resnici delal, če je »pravo delo« delo z rokami?
Najprej sem se učil razumeti svet in ljudi v njem. Denimo, starše in njihove otroke, s katerimi sem »delal«. Kaj sem torej delal?
Skušal sem razumeti, zakaj starši pogosto spregledajo neponovljivi notranji svet svojega otroka, kar ima pogosto cel kup predvidljivih slabih posledic.
Težava, saj prav o njej moramo govoriti, izvira iz več globoko zakoreninjenih psiholoških mehanizmov, ki dejansko začnejo delovati že pred otrokovim rojstvom.
Od trenutka, ko si starši predstavljajo svojega bodočega otroka, začnejo tkati fantazije o tem, kdo bo ta oseba. To ni nevtralna domišljija, temveč je projekcija lastnih želja, neizpolnjenih sanj, strahov, prepričanj in pričakovanj.
Oče, ki ni nikoli postal glasbenik, lahko nezavedno pritiska na svojo hčer, da bi se ukvarjala z glasbo. Ne pritiska zato, ker bi v njej prepoznal glasbeni talent, temveč zato, ker poskuša z njenimi dosežki nekaj ozdraviti v sebi.
Resnično, številni starši skušajo preko svojih otrok uveljavljati in »zdraviti« sebe, popravljati škodo, ki so jo utrpeli, ko so bili sami otroci. In škoda je intrinzično povezana z njihovo resnično željo, ki je ostala potlačena, odrinjena ali pa je močno poškodovana.
Tako poškodovani starši pogosto razumejo in celo doživljajo svoje otroke kot podaljške sebe in ne kot od sebe ločena bitja. Evolucijsko je tako ravnanje sicer smiselno, ker je koristno za preživetje – starš, ki se čuti globoko povezanega s svojim otrokom, ga bo bolj verjetno zaščitil in negoval –, vendar pa lahko isti mehanizem deluje še dolgo potem, ko je razvojno primeren, zaradi česar je staršem resnično težko stopiti korak nazaj in otroka videti kot drugo osebo z lastnimi željami, pričakovanji in prepričanji.
Prepoznavanje otroka kot resnično drugega in drugačnega je za mnoge starše pravzaprav precej strašljivo, in jih spravlja v stisko. Pomeni namreč spoznanje, da ne morejo povsem nadzorovati njegovih odločitev, ga zaščititi pred vso škodo, ki ga lahko doleti, ali zagotoviti njegove sreče. Tesnoba zaradi otrokove drugačnosti se pogosto kaže v tem, da otroku vsiljivo ponujajo svoje rešitve, interese ali poti skozi življenje, namesto da bi si vzeli čas in odkrili, kaj otrok dejansko želi ali potrebuje.
Naj navedem primer, ki ponazarja orisano dinamiko. Pogovarjal sem se z mamo, ki je bila kot otrok sramežljiva, zadržana, pridna v šoli in je našla nekakšno varno zatočišče v učenju in akademskih dosežkih, kar pomeni, da je bila zelo uspešna. Ko se danes njena ekstrovertirana, k praktičnemu delu naravnana hči muči v šolskem okolju, ki poudarja pomen taistih akademskih dosežkov in dobrih ocen, jo grabi panika, zato povečuje pritisk na hčerko, češ da se mora bolj potruditi, namesto da bi prepoznala, da ima hči drugačno željo, da se preprosto uči drugače in da bi bila uspešna v drugačnih učnih okoljih. Mama zaradi lastne preteklosti in načina, kako je bila vzgojena, dobesedno ne vidi, kdo je njena hči v resnici. Ne more videti in ne želi videti, ker je nezavedno prepričana, da bi morala biti hčerka taka, kot je sama.
Težava je, ker se individualna psihološka dinamika pogosto okrepi zaradi širših kulturnih pričakovanj, zaradi katerih je starševsko razumevanje otrok dodatno oteženo. V sodobni kulturi dosežkov in zmagovalcev se namreč spontano zdi, da je lahko vsak otrok zmagovalec in da lahko vsakdo doseže, kar je vnaprej predvideno in pričakovano, če le ima voljo in se malo potrudi.
Resnično, otroci večkrat postanejo nosilci starševskega statusa in pričakovanj glede družbene sprejetosti, potrjenosti in uspešnosti. A ko je otrokova vrednost vezana na zunanje dosežke, ki jih starši lahko ponosno pokažejo drugim staršem, je zelo težko prepoznati otrokove pristne interese in želje. Otrok, ki rad dela z rokami, a se muči s tradicionalnim učenjem iz knjig, tako morda nikoli ne bo deležen priznanja, ker živi v kulturi, ki ceni le določene vrste intelektualnih dosežkov.
Sodobno starševstvo pogosto poudarja učinkovitost in rezultate pred procesom, raziskovanjem in postopnim odkrivanjem želje. Za starša je veliko udobneje hitro povedati otroku, kaj bi si moral želeti ali potrebovati, kot pa potrpežljivo opazovati in odkrivati, kaj si otrok dejansko želi. Taka miselnost o potrebni učinkovitosti je sicer zelo praktična, lahko pa popolnoma zakrije počasno, subtilno delo, ki je potrebno za resnično spoznavanje druge osebe.
Z dinamiko odnosov med staršem in otrokom je torej neposredno in neločljivo povezan poudarek na razumevanju individualne želje. Zakaj?
Najprej zato, ker obstajajo pomembne razlike med biološkimi potrebami, psihološkimi zahtevami in nezavedno željo. Otrok zagotovo potrebuje hrano in zahteva pozornost, vendar si obenem želi nekaj veliko kompleksnejšega: da bi ga imeli za kompetentnega, da bi svobodno raziskoval ali da bi se počutil dovolj varnega, da bi bil ranljiv. Večina ljudi, vključno s starši, se zatakne na ravni potreb, pričakovanj in zahtev ter nikoli ne doseže globljega vprašanja o pravi naravi (otrokove) želje.
Lahko se zgodi, da otrok povsem izgubi stik z željo in se nauči sprejemati pričakovanja, prepričanja in zahteve staršev. Željo otrok tako oblikujejo, filtrirajo in včasih kar pokopljejo jezik, družbena pričakovanja in zgodnji odnosi.
Psihoanalitiki so že zdavnaj preučili, kako se otroci zelo zgodaj naučijo orientirati okoli tega, kar zaznavajo, da starši želijo od njih. Namesto da bi razvili pristno željo, postanejo spretni v prepoznavanju, razumevanju in izpolnjevanju starševskih pričakovanj. Otrok končno želi to, kar misli, da si želijo drugi, da bi si želel sam.
A zakaj bi bilo to tako pomembno? Ali ni prav, da se otroci naučijo želeti, kar je pričakovati v družbi, v katero so se rodili? Starši jim gotovo želijo samo dobro, da bi se kot odrasli bolje znašli v družbi in bi postali uspešni. Zaradi izkušenj bolje vedo, kaj je dobro zanje.
Zdi se, da so to prava vprašanja, vendar niso, kajti starši, ki ne morejo prepoznati pristnih želja svojega otroka, pogosto ne morejo prepoznati svojih. Morda sami nezavedno živijo želje svojih staršev, družbena pričakovanja ali reaktivne vzorce iz lastnega otroštva, zato se pojavi novo, izjemno pomembno vprašanje. Kako lahko nekdo vodi drugo osebo k pristnemu samoizražanju, če sam ni nikoli poglobljeno preučil vprašanja »Kaj si resnično želim?«
Zakaj je torej pomembna ravno želja, zakaj niso dovolj potrebe, pričakovanja, zahteve staršev, ki prenašajo na otroka potrebe, pričakovanja in zahteve kulture, v kateri vsi živijo? Zakaj torej ravno želja? Zakaj ne bi zadoščalo, da se otrok nauči delati, kar delajo »vsi drugi« in je preprosto potrebno za obstoj in preživetje družbe?
Starš, ki se ni nikoli naučil razlikovati med tem, kaj si želi, in tem, kar se od njega pričakuje, se bo težko naučil pomagati svojemu otroku, da bi prišel v stik s svojo željo. Morda se nezavedno boji otrokovih iskrenih želja, ker lahko ogrozijo ustaljene družinske vzorce ali izzovejo nepremišljene odločitve. Je torej odgovor na vprašanje spoznanje, da je posameznikova želja nekako »nevarna«, ker ni nujno usklajena s širšimi pričakovanji in zahtevami?
Raziskovanje pristne želje je pokazalo, da je želja za vsakega človeka v temelju njegove eksistence osvobajajoča, kar pomeni, da zanj kot simbolno bitje preprosto ni dovolj, če zadovoljuje potrebe, pričakovanja in zahteve družbe.
Želja je osrednjega pomena za občutenje jaza in vrednosti samega sebe. Ko razmišljamo o tem, kar si resnično želimo, cenimo ali kar čutimo, da nas privlači, razmišljamo o tem, kdo smo. Ko nas nekdo vpraša: »Kaj si resnično želite?«, v bistvu sprašuje: »Kdo ste, globoko v sebi?« Naše pristne želje razkrivajo naše temeljne vrednote, strasti, občutek smisla in vizijo izpolnjenega življenja. Zato je doseganje nečesa, česar si resnično želimo, tako zadovoljujoče – potrjuje naš občutek samozavesti, samospoštovanje in identiteto, to, da sploh smo, in kdo smo.
Prav tu pa se pogosto zakomplicira. Otroci ne pridejo na svet s popolnoma oblikovanimi željami. Svoje želje, preference in cilje razvijajo skozi odnose z drugimi, zlasti skozi odnose s starši.
Ko pa ti vežejo njihovo vrednost na izpolnjevanje svojih pričakovanj, se že dogaja nekaj, kar je psihološko škodljivo. Otrok se postopoma nauči, da so ljubezen, odobravanje in sprejemanje, nekaj, kar nujno potrebuje za (psihološko) preživetje, pogojeni s tem, da postane nekdo drug, kot čuti, da želi biti.
Otrok, denimo, kaže naravno nagnjenost k umetnosti, njegovi starši pa bolj kot vse drugo cenijo akademske dosežke. Vsakič, ko otrok riše ali pokaže ustvarjalno zanimanje, se starši odzovejo mlačno. Ko pa dobro napreduje v šoli, prejme navdušeno pohvalo, pozornost in naklonjenost. Kaj mu starši sporočajo?
Sporočajo mu, da je njegova pristna želja vredna manj kakor njihova pričakovanja, da bo v šoli uspešen.
Lekcija je preprosta.
Otrok začne ponotranjati prepričanje, da sta njegova osebna vrednost in vrednost njegove eksistence odvisna od akademskega uspeha, in ne od pristnega izražanja sebe. Njegove naravne umetniške želje so vse bolj povezane z razočaranjem in zavrnitvijo, medtem ko se akademski dosežki povezujejo z ljubeznijo in s sprejemanjem. Sčasoma lahko celo povsem izgubi stik s svojimi pristnimi interesi, saj resnično verjame, da si »želi« akademskega uspeha, medtem ko si v resnici želi le starševsko ljubezen.
To ustvarja »lažni jaz« – predstavitev tega, kdo si otrok misli, da bi moral biti, namesto tega, kdo v resnici je. Tragedija je v tem, da otrokov občutek vrednosti postane odvisen od ohranjanja tega lažnega jaza, čeprav je v osnovi ločen od njegovih pristnih želja in nagnjenj.
Ko pa nekdo resnično ve, kaj hoče, in sledi svoji želji, je zgodba bistveno drugačna. S takim človekom je veliko težje manipulirati ali ga nadzorovati. Za starše je to lahko zastrašujoče, saj pomeni, da bi njihov otrok lahko sprejemal odločitve, ki jih sami ne razumejo ali ne odobravajo.
Česa smo se iz te lekcije naučili?
Da terja odkrivanje pristne želje – bodisi lastne bodisi otrokove – predvsem potrpežljivo, neobsojajočo pozornost. To nikakor ni lahko delo, tega ne smemo pozabiti, saj pomeni ustvarjanje prostora za misli, občutke in impulze, da se v njem v miru pojavijo, ne da bi jih takoj kategorizirali in ovrednotili kot dobre ali slabe, praktične ali nepraktične, uporabne ali neuporabne. Starši pogosto delajo natanko to.
Tako starši kot otroci potrebujejo tudi pogum, kajti pristno izražanje sebe lahko razočara druge. To ne pomeni, da je otrok sebično neobziren ali nespoštljiv, pomeni pa sprejeti spoznanje, da pristni odnosi zahtevajo, da se ljudje pokažejo takšni, kot v resnici so, ne pa takšni, kot jih drugi potrebujejo.
Paradoksno je, da približevanje pristni želji pogosto terja sprejemanje negotovosti in priznanje »Ne vem, kaj hočem« ali »Ne vem, kdo je v resnici moj otrok.« Paradoks je, da šele taka nevednost ustvarja prostor za odkrivanje želje, ki ga prezgodnji in prehitri odgovori izključujejo oziroma onemogočajo.
To nenehno raziskovanje lastne želje ustvarja temelje za zares pristne odnose – bodisi med staršem in otrokom, med partnerjema ali med katerimakoli osebama, ki se želita globoko spoznati in biti pristno povezana. Ko si vprašanje o lastni želji zastavimo resnično odprto, postanemo končno sposobni, da ga v istem duhu zastavimo tudi drugim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar