Preobrazba v duhu

Ljudje niso zli, se pa veliko zla zgodi, ko navadni ljudje »nehajo razmišljati«, postanejo zadovoljni s svojim življenjem in verjamejo, kar domnevno verjamejo »vsi drugi«. In ne obstaja pametna propaganda, ki manipulira z neumnimi ljudmi. Je pa res, da smo nemočni proti funkcionalni neumnosti, ki deluje kot dobro naoljena mašina, ko ljudje verjamejo, da delajo dobro in zagovarjajo pravilna mnenja, v resnici pa so voljno ignorantski in brezbrižni. Neodvisnost razuma je kajpak draga,  zahtevna in nevarna, to je že dolgo jasno, kakor je jasno, da čustveni odzivi ljudi prinašajo več denarja kakor kritično razmišljanje. Ko nanj stavijo še množični mediji, je tako, kot bi se ustrelili v koleno. Hočejo in potrebujejo čustvene odzive uporabnikov, pozivajo pa h kritičnemu razmišljanju. Vedo, da so popularni, če promovirajo preproste vsebine, razumljene vsem, vedo pa tudi, da kompleksno razmišljanje, ki spremlja kritično razmišljanje, nikoli ni bilo popularno. Enako jim je jasno, da v poplavi informacij in dizajniranih podob intelektualna predaja ni nič drugega kot preživetvena strategija. Zakaj torej to delajo, saj enako dobro vedo, da strukturni pritiski sodobnega življenja spodbujajo tako intelektualno predajo kot ubiranje intelektualnih bližnjic? Ljudje namreč po naravi težko prenašajo kognitivno disonanco. Tudi ko vedo, da skupina, ki ji pripadajo, nima prav, se ji pogosto pridružijo in se »prilagodijo«, zato jim mediji ponujajo več istega.

Ko razmišljam o etiki in odgovornosti, celo neskončni odgovornosti do drugega, kljub zapisanemu vztrajno mislim na možnost človekove preobrazbe v duhu. Mislim, da je ta možnost zelo posebna in zelo pomembna za vsako človeško življenje. Naj pojasnim.

Janez Krstnik je krstil ljudi z vodo. Jezus jih je krstil v duhu, kar je nekaj čisto drugega. To pa še ne pomeni, da je vsak človek, ki izjavlja, da je kristjan, tudi zares krščen v duhu. Daleč od tega. Kaj je o tej problematiki povedal Dietrich Bonhoeffer, nemški luteranski pastor in teolog, ki je živel v enem moralno najbolj zahtevnih obdobij v sodobni zgodovini? Zanima me tudi to, kar je storil, ne le to, kar je povedal.

Kakor pristno srečanje z drugim spremeni človeka in oblikuje njegovo skrb zanj, tako ga spremeni tudi pristna krščanska vera, ki predstavlja preobrazbo v duhu. Zlasti takrat, ko se človek sooča z absolutnim zlom in politično krizo. Gaza ni daleč ne od enega ne od drugega, zato moramo o tem veliko razmišljati, če sploh še mislimo resno s preobrazbo v duhu.

Bonhoeffer spregovori najprej o neki razliki, ki je ni težko razumeti, je pa tako izjemno pomembna, da je morda kar odločilna za naše razumevanje duha in krsta v njem.

Ko govori o milosti, ki je je lahko deležen čisto vsak človek, poudari najprej milost kot preobrazbo krščanskega odrešenja v nekakšno duhovno dobrino, ki jo je mogoče posedovati, ne da bi pri tem bistveno spremenil način življenja. O njej spregovori zato, ker je daleč najpogostejša oblika milosti. Božje odpuščanje obravnava kot splošno načelo, ki zajema celoto človekovega vedenja in delovanja, ne da bi od njega terjalo kakršenkoli poseben odziv ali duhovno preobrazbo. Vse to je zelo poceni ali skoraj zastonj, pravi Bonhoeffer.

Taka milost ljudem omogoča, da se sicer imenujejo kristjani, a hkrati še naprej živijo udobno v skladu z istimi vrednotami, s prioritetami in z vedenjem, ki so značilni za kulturo, katere del so. Zagotavlja tolažbo in obljublja končno odrešitev, ne da bi v sedanjem trenutku zahtevala kakršnekoli drage odločitve ali žrtvena dejanja. Vernik prejema koristi božanske milosti, ne da bi sprejel tudi odgovornosti, ki bi jih zahteval pristni odnos z Bogom.

Nekaj drugega je zato milost, ki ne pozna »duhovne samozadovoljnosti«, ki ljudem preprečuje, da bi prepoznali radikalno naravo hoje za Kristusom v konkretnih zgodovinskih okoliščinah. Ta vrsta milosti je izraz pristnega razumevanja Jezusovega nauka. Pomeni sprejemanje neke zahteve, ne le milosti.

Človek zato ne more biti pristni kristjan, ne da bi resno razmišljal o lastni duhovni preobrazbi.

Prejemanje milosti, ki terja odgovornost (do drugega in za drugega) temeljito spremeni vernikov odnos do sveta in zahteva posebne oblike poslušnega delovanja. Bonhoeffer pravi, da »stane«, torej ni zastonj ali poceni, ker od vernika terja, da se nečemu odpove.

Da se odpove čemu?

Resnična duhovna preobrazba se prične, ko je pripravljen sprejeti trpljenje, žrtvovanje ali konflikt z okoliškimi družbenimi pričakovanji. Ali je vse to storil tudi Jezus? Seveda je. Ni mirno hodil po svetu, pridigal, zdravil invalide in izganjal hudega duha.

Ključni vpogled je ta. Bonhoeffer ne trdi, da si morajo ljudje odrešenje zaslužiti s svojimi dejanji. Vztraja pa, da pristno prejemanje božje milosti nujno prinese duhovno preobrazbo, ki se izraža skozi konkretna dejanja ljubezni, pravičnosti, ponižnosti in skromnosti. »Cena« milosti ni plačilo za odrešenje, temveč je naravna posledica pristne preobrazbe.

Resnično, Bonhoeffer je pravi človek za tako razmišljanje. Živi v nacistični Nemčiji in se ne obnaša skladno z idejo poceni milosti. Če bi se, bi sprejemal Hitlerjev režim, hkrati pa ohranil zasebna verska prepričanja in ne preveč opazno obiskoval cerkev. Krščansko vero bi obravnaval kot osebno, duhovno zadevo, ki ne posega v javno podrejanje politični oblasti in ji pusti, da deluje, kakor hoče.

V resnici živi povsem drugače. Živi tako, da s svojim delovanjem poudarja, da pristna krščanska vera ne more sobivati s sistemom, kakršen je bil nacizem.

Bonhoefferjev drugi večji prispevek k razumevanju duhovne preobrazbe vključuje njegovo vizijo tega, kar imenuje »brezreligiozno ali posvetno krščanstvo«. Ta koncept, ki ga je razvil predvsem v pismih iz zapora v zadnjih letih svojega življenja, predstavlja njegov poskus razumevanja, kako lahko krščanska vera ostane pristna in relevantna v vse bolj sekularnem svetu.

Raziskuje konvencionalni krščanski nauk, ki poudarja poslušnost oblasti, spoštovanje absolutnih moralnih načel, kot je »ne ubijaj«, ter zanašanje na molitev in duhovni odpor. Ti tradicionalni pristopi predlagajo, da se kristjani brez upora podredijo Hitlerjevi oblasti, hkrati pa ohranijo zasebno nasprotovanje in zaupajo, da bo Bog na koncu zagovarjal pravico in nagradil tiste, ki so bili na pravi strani. Le da ni vse tako preprosto.

Bonhoeffer spozna nekaj radikalnega. Da ta konvencionalni pristop dejansko pomeni širjenje zla, medtem ko kristjani ohranjajo svojo moralno čistost tako, da ne sodelujejo. V njegovi analizi pristna krščanska ljubezen do žrtev nacističnega preganjanja zahteva sprejetje odgovornosti za ustavitev preganjanja, četudi to pomeni kršenje konvencionalnih moralnih načel z udeležbo v nasilnem odporu. Njegova analiza je korenita.

To ga pripelje do »etike odgovornosti«, ki ni »etika čistosti«. Namesto da bi se osredotočil predvsem na ohranjanje lastne moralne nedolžnosti, Bonhoeffer sprejme odgovornost za posledice tako dejavnosti kot nedejavnosti, ko se človek sooča s sistematičnim zlom. Spozna, da včasih pristna ljubezen zahteva sprejemanje krivde in moralne kompleksnosti, namesto da bi človek preprosto vztrajal pri abstraktnih načelih in ostajal »čist«.

Resnično, tradicionalna krščanska etika pogosto poudarja pomen ohranjanja jasnih moralnih meja in terja od vernika, da ne sodeluje v grešnih dejanjih, tudi če bi takšno sodelovanje lahko imelo boljše posledice.

Bonhoefferjeva etika odgovornosti pa vztraja, da pristna krščanska ljubezen včasih zahteva nekaj drugega. To ne pomeni, da vernik opusti moralna načela. Izhaja iz spoznanja, da lahko pristna krščanska ljubezen terja od človeka dejanja, ki jih ni mogoče zlahka opredeliti kot zgolj dobra ali zla. Globok izziv tega spoznanja je, da odpravlja možnost preprostih moralnih formul in zahteva nenehno kritično razmišljanje o tem, kaj pomeni zateči se k jasnim moralnim pravilom ali duhovnim praksam, ki ljudi ščitijo pred odgovornim delovanjem v svetu.

Kritika poceni milosti postavlja nove temelje. Vztraja, da mora pristna krščanska vera spremeniti način, kako ljudje dejansko živijo, namesto da zgolj zagotavlja duhovno tolažbo ali pomiritev. Bonhoeffer poudarja, da pristni krščanski odziv na zlo ne more biti umik v zasebno duhovnost ali cerkveno usmerjeni aktivizem, temveč se mora v celoti ukvarjati s političnimi in z ekonomskimi razsežnostmi mehanizmov, ki ustvarjajo zlo.

Da bi bila teološka razlika, ki jo artikulira Bonhoeffer, še jasnejša, velja razmisliti o njej takole. Poceni milost nekomu omogoča, da se počuti moralno zadovoljnega s svojim odzivom na trpeče otroke, hkrati pa še naprej podpira politične voditelje, gospodarske sisteme ali vojaške akcije, ki prispevajo k temu trpljenju. Draga milost, prav nasprotno, psihološko onemogoča ohranjanje takšnih nasprotujočih si stališč, saj neposredno srečanje z otroškimi obrazi ustvarja to, kar imenuje Bonhoeffer »neskončna odgovornost«. Za hip se tako sreča z Lévinasom. Z njim trdi, da sistemi vsakdanjega življenja ne ustvarjajo moralne distance po naključju – takšno distanco dobesedno potrebujejo, da bi delovali v skladu z logiko izračuna, učinkovitosti in strateškega razmišljanja, ki opredeljuje sodobne politične in gospodarske institucije.

Misleca se tudi zavedata, da se ob srečanju z nekom, ki dejansko trpi – to ni trpljenje kot abstraktna kategorija ali statistična realnost –, zgodi nekaj, česar sistematično razmišljanje ne more zajeti ali nadzorovati. Potreba druge osebe ustvari »brezpogojno zahtevo«, ki ne čaka, da izračunate, ali imate čas, vire ali obveznost, da se odzovete. Od tod izvira »neskončni« značaj odgovornosti v obeh primerih. Ko resnično vidite trpljenje druge osebe, vaše obveznosti ni mogoče omejiti s sklicevanjem na konkurenčne obveznosti, razpoložljive vire ali razumna pričakovanja. Zahteva je neskončna ne zato, ker zahteva neskončno dejanje, temveč zato, ker je ni mogoče izračunati, uravnotežiti ali zadovoljiti s katerokoli vnaprej določeno formulo. Kako je to konkretno videti?

Na podlagi uradnih evangelijskih poročil o Jezusovem dejanskem vedenju, lahko odgovorim. Jezus dosledno postavlja neposredno srečanje s trpljenjem drugega pred abstraktna verska ali politična načela. Ko sreča osebo v stiski – pa naj bo ta bolna, lačna, marginalizirana ali zatirana –, je njegov takojšni odziv zelo preprost: loti se tega specifičnega trpljenja, ne glede na verske ali politične zaplete, ki bi jih takšen odziv lahko povzročil. Ozdravlja ljudi na soboto kljub verskim prepovedim, obeduje s cestninarji in z grešniki kljub drugačnim družbenim pričakovanjem, izziva verske oblasti, ki dajejo prednost institucionalnim skrbem pred človeškimi potrebami, in na koncu sprejme smrt, namesto da bi opustil svojo zavezanost ljubezni do ranljivih ljudi, ki trpijo.