Modra kultura dolgoročno

Obstaja velika toleranca. Vsakdo, ki živi v teh krajih, jo pozna. Pomeni toleriranje pitja alkohola, ki seže celo tako daleč, da cerkveni dostojanstveniki žegnajo alkohol kar v šolah. O tem je bilo napisanega že zelo veliko, zato ni potrebe po vnovičnem ugotavljanju, kako toksična je ta kultura in koliko ljudi trpi zaradi uživanja blagoslovljenega alkohola. Ker je res toksična, kot je toksičen alkohol, pa če je žegnan ali pač ni žegnan.

Upravljanje videzov in praznost življenja

Koncept upravljanja vtisov je danes še pomembnejši in koristnejši za razumevanje sodobnih epidemij osamljenosti človeških bitij v kulturi zmagovalcev in paradoksnega nenehnega poudarjanja pomena kritičnega razmišljanja, najrazličnejših kompetenc, ki naj bi jih razvijali ljudje, zlasti digitalnih, kot je bil v času, ko ga je razvijal Erving Goffman, saj tako rekoč povsem zanemarja ključni pomen medsebojnih odnosov, ki so granitni temelj posameznikovih eksistenc, doživljanja pomena in smisla življenja ter družbenega obstoja. Je pa logično, da taki odnosi nimajo česa iskati v neobstoječi družbi, saj je bilo že zdavnaj rečeno, da ne obstaja.  

Demokracija in še eno pismo najstnikom

Demokracija ni ime za občasne volitve, na katerih državljani povedo, kakšna je njihova volja. Niti ni »vladavina ljudstva«. Sploh ni nikakršna in nikogaršnja vladavina. Je ime za množico procesov, s katerimi sistemi družbenega življenja nenehno korigirajo sebe, popravljajo smeri in se kritizirajo. V demokraciji zato ne vladajo ljudje, temveč »vladajo« dvom, kritično razmišljanje in ustvarjalnost, drugačnost in drugost, sočutje in empatija. Ključnega pomena za demokracijo je odprto pogovarjanje.

Upogibajte se, da se boste še zlomili

V svetu potekajo siloviti spopadi za »novo svetovno ureditev«, kot jo imenujejo. Nikakor ne bi smeli biti naivni, ker mislijo zares. Kdo? Močni voditelji? Skoraj vsi po vrsti so moški. Ni čudno, saj so moški »močnejši« od žensk. Kaj to pomeni? Da se moškim spontano pripisuje moč in tudi ženske se včasih postavijo na »moško« stran, ker jih moč preprosto fascinira in želijo biti močne. Kdor je na taki strani, ima namreč moč in je močan. V resnici ni tako, a deluje, če verjameš.

Grozno je videti sebe v dobri luči

Tako mi je rekla najstnica danes zjutraj, ko je prišla k meni na pogovor; formalno takim srečanjem rečejo »psihološka obravnava«. Le da raje »psihološko obravnavam« medsebojne odnose in druge dejavnike, denimo, hierarhična družbena razmerja, ki vplivajo na posameznike, da ti nenadoma potrebujejo »psihološko obravnavo«. Dijakinja je torej rekla, da je grozno poslušati, če ji kdo reče kaj prijaznega, če ji torej nastavi ogledalo, v katerem bi se lahko prepoznala kot prijazna oseba. Kako pojasniti to nenavadno sporočilo?

Pismo današnjim najstnikom

Nič novega ni spoznanje, da so najbolj prodajane knjige na tem svetu priročniki o samopomoči. V kulturi zmagovalcev je pričakovati, da bodo ljudje svetovali drugim ljudem, drug drugemu torej, kako naj premaknejo vesolje. Tako, da sami postanejo sprememba, ki jo sicer želijo. Magično prepričanje, da je mogoče kadarkoli z malo vaje postati sprememba, ki preoblikuje tudi vesolje, pa čeprav na neizmerljivo majhnem področju, je že dolgo del neoliberalnih ideologij, da vsak človek lahko naredi karkoli, če se le odloči, da je torej Vse mogoče, kot mi je oni dan rekla sodelavka.

Zlato pravilo življenja in močni voditelji

Kako vnovič vzpostaviš avtoriteto, ko so mehanizmi, ki jo omogočajo, šibki ali pa celo uničeni? Kako avtoriteta sploh nastane? Kako nekdo postane avtoriteta in zakaj nekdo drug ne postane nikoli? Vprašanja so pomembna, ker ljudje potrebujemo avtoriteto in včasih potrebujemo močne voditelje, ki znajo pokazati pravo smer. Ne, nikakor ne mislim na Putina ali Trumpa. To sploh nista močna voditelja, ker sta primitivna avtokratska diktatorja, kar je čisto nekaj drugega. Mislim na voditelje, ki imajo jasne moralne smernice, zanesljiv moralni in etični kompas, na katere je res mogoče računati – zlasti v težkih časih in nejasnih okoliščinah. Človek se preprosto mora zanesti nanje, ker ne more biti sam sebi avtoriteta. Ta je po definiciji nekaj, kar je nad posameznikom.

Resignirani konformizem v kulturi zmagovalcev

Včeraj so mi iz tiskarne sporočili, da je moja knjiga Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev natisnjena. Danes se odpeljem ponjo. Moja duša proslavlja. Zame je namreč izid knjige še vedno praznik. Ob tem razmišljam, kako in zakaj sem jo napisal.

Notranje in zunanje bitke

Obstaja pričakovana in nekoliko ironična povezava med zahtevo po nenehni gospodarski rasti in rekordi, ki jih predstavljajo objektivni podatki o stanju podnebnih sprememb v letu 2024. Leto, ki se počasi izteka, bo tako leto novih rekordov, ki dokazujejo, kako segrevanje Zemlje, za katero skrbijo predvsem neodgovorni ljudje s kurjenjem fosilnih goriv, povzroča ekstremne vremenske pojave, ki terjajo stotine smrtnih žrtev, stroški zaradi škode pa dosegajo več kot bilijon evrov letno. A ključno pri tem je, da ni znakov, da bi človeštvo emisije toplogrednih plinov upočasnilo, čeprav je v njegovem najboljšem interesu, da to naredi. Preberem članek z naslovom Podnebna kriza v številkah: kako je leto 2024 postavilo neželene nove rekorde (Helena Horton, Lucy Swan, Ana Lucía González Paz in Harvey Symons, The Guardian, 20. november 2024).

Lenoba kot greh ali pomanjkanje sočutja

V zadnjem času je bilo napisanih kar nekaj dobrih knjig o sodobni ideologiji samouresničevanja ljudi, njihovega optimiziranja in težnje, da postanejo v življenju čim uspešnejši ali optimalni, včasih pa kar popolni in, seveda, obvezno srečni. Naj jih za začetek zgolj naštejem in na kratko predstavim.

Obrazi, ki govorijo: čas in neskončnost v dialogu

Kaj, če zmanjka tem za pogovarjanje? Tako je bilo vprašanje. Moj odgovor? Tem za pogovarjanje ne more zmanjkati, lahko pa zmanjka motivacije za pogovarjanje.

Ljudje mi vedno znova povedo, da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali. Mislim, zares pogovarjali. Zdi se, da je zanje pogovarjanje zelo pomembno. Tudi sam mislim, da je za ljudi kot simbolna bitja pomembno pogovarjanje. Da je torej pomemben jezik, da so pomembne rabe jezika. Tudi rabe čudežnega, kot bi nemara dodal Bruno Bettelheim. A ne čisto vsaka raba jezika. Vulgarna raba, ki jo zastopa zlasti novi ameriški predsednik Trump, že ne.

Nafta kot božji dar, rdeča preproga in etika Jezusovega nauka

Jezus je bil navaden človek. To so vedeli vsi okrog njega, vedeli pa so tudi prvotni kristjani – vsaj tri stoletja, dokler ni postala krščanska religija del oblastne strukture imperija, Jezus pa je nenadoma postal Bog. Dva tisoč let pozneje zato ni težko dojeti, da nekdo na oblastnem položaju, denimo predsednik kakšne države, lahko pa bi bil tudi izvršni direktor katere od korporacij, v letu 2024 reče, da je nafta ali fosilno gorivo božji dar; to je izrekel gostitelj globalnega srečanja Cop29, ki poteka te dni v Bakuju v Azerbajdžanu.

Vcepljanje vsakodnevne pokorščine, podnebne spremembe in dogodek

Sredi novembra je v Ljubljani sorazmerno mrzlo in zunaj je večji del dneva siva, grda, umazana megla, ki jo kajpak vdihavamo, saj nimamo druge možnosti, in tvegamo zdravje. Vremenoslovci nas prek medijev tolažijo, da bo čez nekaj dni zopet malo topleje. Držim se za glavo in lasje mi gredo pokonci. Zakaj ne govorijo o katastrofalnih podnebnih spremembah, ki so jim ljudje priča po vsem svetu, ne le v Sloveniji, poplave, ali Valenciji, še veliko večje poplave? Denimo na Kitajskem. Preberem članek z naslovom Kitajsko mesto še vedno uradno v poletju, saj je podrlo 30-letni vročinski rekord (Amy Hawkins, The Guardian, 15. november 2024): Ta teden je mesto Guangzhou, vroče in vlažno mesto s skoraj 19 milijoni prebivalcev v južni kitajski provinci Guangdong, po podatkih lokalne meteorološke službe preseglo tri desetletja star vročinski rekord. Drugi članek nosi naslov Šole zaprte in Tadž Mahal zakrit, saj smog ovija Delhi (agencije, The Guardian, 15. november 2024): Onesnaženje je postalo vsakoletni vir bede za vse, ki živijo v Delhiju, kjer oblasti z različnimi posameznimi pobudami ne uspejo merljivo rešiti problema. Lahko torej domnevamo, da ga sicer poskušajo rešiti, a se ne zgodi kaj dosti. Živa bitja tam zato še vedno vdihavajo smrdljivo in za življenje nevarno svinjarijo, saj nimajo druge možnosti. Čez čas bo sicer postalo topleje, saj je taka naravna zakonitost, toda to ne bo rešilo nobenega problema. Mimogrede: Na srečanju COP29, Baku, Azerbajdžan, bo med udeleženci tudi več kot 1700 lobistov za premog, nafto in plin. Kaj to pomeni? Pomeni, da njihovo število presega število delegacij skoraj vseh držav, ki se udeležujejo podnebnih pogovorov v Bakuju. In kakšen bo izkupiček? Odgovor ponuja kar naslov članka: Podnebni pogovori COP »ne ustrezajo več namenu«, pravijo vodilni strokovnjaki za podnebno politiko (Fiona Harvey, Dharna Noor, Damian Carrington in Ajit Niranjan, The Guardian, 15. november 2024).

Božje kraljestvo in druga kraljestva

Medtem ko lahko natančno in kritično razmišljamo o starodavnem zapisu iz svete knjige, iz Matejevega evangelija (10,34–36): Ne mislite, da sem prišel, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim človeka od njegovega očeta in hčer od matere njene in nevesto od tašče njene, in človeku bodo sovražniki njegovi domači, se Justin Welby kot canterburyjski nadškof končno spomni, da si je Anglikanska cerkev že zdavnaj močno utrdila svoje mesto v središču establišmenta in oblastnih družbenih struktur ter postala tako vedno manj pomembna za življenja večine državljanov, zato se je na hitro opravičil za »institucionalni rasizem«, obljubil, da bo ukrepal, da bi cerkev temeljito premislila in obravnavala svojo »sramotno preteklost«, vendar je bilo vprašanje zlorab stalnica njegovega mandata, pri čemer se je sam večkrat dodatno opravičil in priznal »zlomljenost in napake naše cerkve« v zvezi s spolnimi zlorabami, a so na koncu njegove napake vendarle pripeljale do odstopa, kot berem v članku z naslovom The C of E’s CEO: how will history judge Justin Welby’s tenure as archbishop of Canterbury? (Harriet Sherwood, The Guardian, 13. november 2024). In na drugem koncu sveta, v ZDA, se prav v teh dneh že zbirajo v novi oblastni administraciji jastrebi, kar ne obeta ničesar dobrega, kot berem v nekem drugem članku z naslovom Trump builds hawkish team with Rubio and Waltz tipped for top jobs (Andrew Roth, The Guardian, 12. november 2024). Jastrebi se namreč tako rekoč po definiciji obnašajo napadalno oziroma predatorsko, pomeni pa, da morajo obstajati žrtve, na katere se spravijo, ker je to v njihovi naravi. In očitno je že zdavnaj utonilo v pozabo Jezusovo učenje o božjem kraljestvu, za katerega ni mislil, da obstaja nekje v nebesih ali kozmičnih širjavah, temveč je poudaril, da njegovo kraljestvo ni s tega sveta, kar pomeni, da ni podobno nobenemu drugemu kraljestvu na Zemlji. Prihodnost zemeljskih »kraljestev« ni obetavna, kajti za Jezusovo revolucionarno razmišljanje ne marajo ne cerkveni poglavarji ne posvetni.

Milijarderska zima in humanistično poletje

Zakaj je okoli mene toliko ljudi, čutim pa toliko praznine, se sprašuje ena od udeleženk podporne skupine. Potem se pogovarjamo o tej temi. Pogovor nas odpelje zelo daleč.

Začnemo s preprosto ugotovitvijo. Navajeni smo, naučili smo se, da so naši pogovori predvsem vsakdanje in bolj ali manj obveznostim zavezano komuniciranje, pa tudi small talk, kot se reče s tujko. Vse to se dogaja na površju. Tam je tudi varno in vse je znano, kar pomeni, da je predvidljivo. Ni pa izpolnjujoče. Nikogar duhovno ne zadovolji prenašanje obveznih informacij, kaj je treba narediti, kdo bo kaj storil, kam šel ali nekaj opravil. Duhovne potrebe pa vztrajajo, ker so del naše narave. Ljudje potrebujemo poglobljene pogovore o nas samih.

Hendikep in privlačnost instrumentalnega uma

Hendikep ne pomeni, da so nekateri ljudje hendikepirani. Kljub temu obstajajo v vsaki družbi tradicionalno določeni hendikepirani ljudje, ki se kljub že skoraj zapovedanemu vključevanju nikakor ne morejo znebiti stigme. Zdi se kot avtomatizem, kot kozmična neizogibnost. Če ne morem uporabljati obeh nog, da bi hodil naokoli, sem tako avtomatično priklenjen na invalidski voziček. Če sem na pogled »drugačen«, sem ubogi revež. Če nenavadno hodim, sem oviran. Če ne vidim dobro, imam motnjo. Hendikep v resnici pomeni nekaj povsem drugega, vendar se ljudje vztrajno oklepajo tega, na kar so navajeni. Pomeni samodejno instrumentalno krčenje, reduciranje ljudi na tradicionalno določene železne kategorije, zato ne obstaja družbeno določeni hendikep brez rabe instrumentalnega uma. Njegova privlačnost pa je velika, zelo velika.  

Podnebne spremembe, demokracija in Trump – komu verjeti

Ko Trump spregovori, mu številni ljudje preprosto verjamejo; ko spregovorijo drugi predstavniki družbene elite, jim ljudje pogosto kratko malo ne verjamejo. Zakaj torej ljudje verjamejo Trumpu, ne pa drugim predstavnikom elite? Prvi odgovor je pri roki: ker je jezen kot hudič, ker glasno pove vsaj nekaj od tega, kar doživljajo vsak dan, kar jih pesti, kar je zanje pomembno. Številnim drugim politikom ne verjamejo, ker preveč »nakladajo« in govorijo abstraktno, izmikajoč se realnim potrebam ljudi. Podobno nekateri ljudje še vedno ne verjamejo v pomen podnebnih sprememb, ker so preveč oddaljene od njihovih vsakdanjih skrbi, težav, problemov in izzivov. Resnično, odločilno je, kaj ljudje verjamejo in kdo jim zares prisluhne.

Drama potrjevanja v kulturi zmagovalcev

Najprej sem si ogledal predavanje, ki ga je izvedel Gabor Maté. Naslov njegovega predavanja je Zdravljenje naših travmatskih ran. Ogledal sem si ga zato, da bi ga komentiral in zabeležil v svojem dnevniku o aporijah in paradoksih razsvetljenstva, kaj pomeni v letu 2024 razmišljati o psihičnih ranah, ki jih ima vsakdo od nas in jih ljudje prenašamo drug na drugega, ne da bi se tega sploh zavedali, kaj to pomeni v kulturi zmagovalcev, ki slavi zmagovalce, medtem ko je večina ljudi tako rekoč neopažena, nevidna in neslišana.

Opozorilo o morskem ledu

Več kot metaforična vzporednica s pravkar opravljenimi volitvami za izbor ameriškega predsednika je, da so znanstveniki ravno 5. novembra letos objavili objektivni podatek, da rekordno nizek svetovni obseg morskega ledu pospešuje dvig globalnih temperatur, kar je nevarno, ker te že tako ali tako niso ravno nizke. Tretjega novembra 2024 je svetovni obseg morskega ledu znašal 23,15 milijona km², kar je rekordno nizka raven za ta letni čas in je precej pod obsegom iz leta 2023 v istem letnem času. (Sea ice alert, https://arctic-news.blogspot.com/). Resnično, dogajajo se dramatične naravne spremembe, ki jih pospešuje človek, in dogajajo se dramatične družbene spremembe, ki jih takisto pospešuje človek.

Vse je mogoče ali o normalni družbeni norosti

Na oddelku za psihiatrijo pripovedujejo pacienti, denimo psihotični, vse mogoče zgodbe, pogosto drug drugemu ali pa celo sebi, ker ni nikogar, da bi jih poslušal, zgodbe torej, za katere človek, ki ni psihotičen, refleksno reče, da so pač blazne in v realnosti niso možne. Če niso možne, so nore, ker so blazne, niso možne, kar pomeni, da se v realnosti ne morejo zgoditi, da so torej plod bolnega uma oziroma bolnih možganov. A kaj je realnost? Kdo natančno ve, kaj je realnost in kaj ni?

Premik perspektive

Življenje lahko prenašamo in pri tem čutimo nekakšno težo, nevidno breme, kot da je življenje napolnjeno z nečim težkim, kot da vlečemo za seboj svinčeno kroglo, pripeto na našo nogo, ki nikakor noče izginiti, čeprav se trudimo živeti po nasvetih gurujev in poznavalcev, vplivnežev in idolov, za katere se domneva, da živijo lahkotno in da uživajo življenje s polno žlico – zlasti tedaj, ko so po naključju pred kamero.

Kako postaja socialno bitje osamljeno

Klišeji o samopomoči, samouresničevanju osamljenih posameznikov, njihovih notranjih močeh, močni volji, sanjah in uspešnosti so že tako dolgočasni, tako prazni in tako mizantropni, da je res samo še s skrajnimi kognitivnimi in čustvenimi močmi mogoče verjeti vanje in se obnašati, kot da je individualizem, ki je bil nekoč celo osvobajajoč, danes še kaj drugega kot organski del načina neoliberalnega življenja, ki uničuje okolje, poudarja pomen neenakosti in meritokracije ter se združuje s korporativnim odnosom do sveta, ki ga vse bolj naddoločajo podnebne spremembe in razmišljanja o novi totalitarni ureditvi, za katero se zavzema tak človek, kot je Putin, nezmožen presegati svoja skrajno problematična prepričanja.

Neizpodbitni resnici

Dnevniški zapis v nedeljo, 3. novembra 2024: prebivalce New Yorka so pozvali, naj se tuširajo manj časa kot sicer, naj začnejo pozorno spremljati porabo vode, naj torej varčujejo, kajti letošnji oktober je bil ne le v New Yorku, temveč tudi drugje po ZDA najbolj suh v zadnjem stoletju in pol; kako so kmetijske subvencije uničile evropsko naravno pokrajino in kako je izginila približno četrtina evropske populacije ptic, kar je pol milijarde ptic, v samo štirih desetletjih; v zadnjih dneh je kakovost zraka v indijskem mestu Lahore, kjer živi več kot 14 milijonov ljudi, padla na najnižjo raven na Zemlji, kar pomeni, da je mesto ovito v gost rjav dim; Finska izvaža preproge za ohranjanje snega na smučiščih, ki jih je prizadela podnebna kriza; poplave v Sudanu, Nigeriji, Nigru, Čadu in Kamerunu so vzele več kot 2000 življenj; hudourniki, zaradi katerih je v Nepalu od 26. do 28. septembra 2024 umrlo najmanj 244 ljudi; poplave na jugu Brazilije, ki so v začetku tega leta vzele več kot 169 življenj; uničujoči orkani – zlasti Helene in Milton – v ZDA so ubili 360 ljudi in povzročili za več kot 100 milijard dolarjev škode.

Komično in kozmično

V Gardalandu je bilo včeraj popoldan plus 23 stopinj Celzija. Ljudi, željnih adrenalinske zabave in razvedrila, je bilo nepreštevno mnogo. Do izvolitve ameriškega predsednika ali predsednice je še nekaj dni.