Komično in kozmično

V Gardalandu je bilo včeraj popoldan plus 23 stopinj Celzija. Ljudi, željnih adrenalinske zabave in razvedrila, je bilo nepreštevno mnogo. Do izvolitve ameriškega predsednika ali predsednice je še nekaj dni.

Politični besednjak, ki ga uporablja Donald Trump, nam veliko pove o sodobnih političnih igrah. Lahko ga imamo za del igre, kar pomeni, da ne mislimo, da je resen in da njegov uporabnik dejansko misli, kar reče, lahko pa zadevo obrnemo in si mislimo, da dejansko misli, kar pravi. To sicer še ne pomeni, da ga misli tudi udejanjiti, uresničiti v praksi, pomeni pa, da je v vse to mogoče vsaj verjeti. V vsakem primeru se ga lahko lotimo in še enkrat premislimo, v kakšnem svetu smo se znašli.

Donald Trump vidi svoje politične nasprotnike kot sovražnike. Pogosto uporabi besedo sovražnik. In ni isto, če rečeš, da je nekdo sovražnik ali nasprotnik. Morda ga ne sovražiš, lahko pa si misliš, da sovražniki sovražijo tebe. In če te sovražijo, so nevarni. Niso samo nasprotniki, temveč so nevarni sovražniki. Ali politični nasprotniki zares sovražijo Trumpa?

Ima torej Trump prav, ko pravi, da obstajajo sovražniki, ki so slabi ljudje in so zelo nevarni, kar tudi pogosto reče, saj naj bi želeli kar zrušiti državo? Mimogrede: je sploh mogoče zrušiti tako mogočno državo, kot je ZDA? Kako to narediš?

Del političnega besednjaka, ki se vrti okoli Trumpa, je tudi beseda fašist. Obstajajo različne definicije fašista. Denimo tale: fašist je nekdo, ki je osredotočen na nacionalni preporod/prenovo, zavrača liberalno demokracijo in zamisel osebnih pravic, verjame v totalitarnost oblasti, odpravlja nasprotnike s silo, verjame v spoj državne in korporativne moč ter avtoritarno vodstvo, trdi, da uteleša voljo ljudstva, ki  se mu predstavlja kot rešitelj družbe, zagovarja strogo družbeno hierarhijo, poudarja moškost in mladost, izraža protiintelektualno držo, prezira šibkosti, se zavzema za uporabo organiziranega nasilja, mobilizira množična gibanja, nadzoruje medije/informacije, poudarja pomen avtarkije (ekonomske samooskrbe). Ima potem Harris prav, ko reče, da je Trump fašist, ki hoče »nenadzorovano oblast«? In ali ima Trump prav, ko trdi, da so nekateri ljudje okoli njega fašisti?

Trump v nekem nastopu reče, da njegovi sovražniki želijo, da bi bila Amerika komunistična ali fašistična država in da to nikakor ni dobro, da je torej nanje treba posebej paziti.

Poleg tega doda, da je povsem prepričan v svojo zmago na volitvah in da mu jo lahko preprečijo samo z goljufijo.

Trump torej zmaga v vsakem primeru, ker je prepričan, da drugače niti ne more biti. Obnaša se, kot da je vesolje na njegovi strani, kot da je njegov odposlanec, ki deluje po nespremenljivih kozmičnih zakonitostih, na katere navadni smrtniki sploh ne morejo vplivati, kej šele, da bi jih spreminjali.

Nekaj ko(z)mičnega je v sodobnih političnih igrah. A človek se lahko hitro pomiri, češ da so res zgolj igre brez posebnih posledic, del javnega teatra, resničnostnega šova, spektakla.

In kje so že časi, ko smo resno prebirali Družbo spektakla (Debord), kjer smo lahko spoznavali, kako se družbene skupnosti spreminjajo v simulirane skupnosti, kjer postaja demokracija vse bolj teatralna in preneha biti vsebinska, se politični diskurz skrči na upravljanje podob, postanejo prave politične alternative nepredstavljive, družbena kritika pa se absorbira in povsem nevtralizira.