Hendikep ne pomeni, da so nekateri ljudje hendikepirani. Kljub temu obstajajo v vsaki družbi tradicionalno določeni hendikepirani ljudje, ki se kljub že skoraj zapovedanemu vključevanju nikakor ne morejo znebiti stigme. Zdi se kot avtomatizem, kot kozmična neizogibnost. Če ne morem uporabljati obeh nog, da bi hodil naokoli, sem tako avtomatično priklenjen na invalidski voziček. Če sem na pogled »drugačen«, sem ubogi revež. Če nenavadno hodim, sem oviran. Če ne vidim dobro, imam motnjo. Hendikep v resnici pomeni nekaj povsem drugega, vendar se ljudje vztrajno oklepajo tega, na kar so navajeni. Pomeni samodejno instrumentalno krčenje, reduciranje ljudi na tradicionalno določene železne kategorije, zato ne obstaja družbeno določeni hendikep brez rabe instrumentalnega uma. Njegova privlačnost pa je velika, zelo velika.
Adorno je imel veliko izkušenj, ki so potrjevale njegova vse bolj razvita prepričanja o naravi instrumentalnega uma. Čeprav bi se na prvi pogled lahko zdelo, da je tak um hvalevreden, pomeni namreč instrumentalno racionalnost, usmerjeno k zelo konkretnim ciljem, pa mu je uspelo dokazati, da je v njegovem jedru reduciranje ali krčenje življenja in eksistenc ljudi na uporabnost in funkcionalnost.
Krčenje sicer kompleksnega uma in življenja na neposredno uporabnost in funkcionalnost ne pomeni nič drugega kot zanemarjanje inherentne vrednosti ali pomena, pa naj mislimo na posameznika, življenje ali svet kot celoto. Instrumentalni um tako dokazuje, da je mogoče življenje spremeniti in preoblikovati tako, da gledajo ljudje na svet, predmete v njem ter drug na drugega tako, kot bi gledali skozi posebno lečo, ki podpira razmišljanje, kako je mogoče stvari ali ljudi uporabiti in manipulirati z njimi za doseganje določenih ciljev. In še vedno se lahko komu zdi, da na takem umu ni ničesar problematičnega ali kakorkoli spornega.
Adorno razmišlja drugače.
Zanj ima instrumentalna miselnost daljnosežne in zelo nevarne posledice, kajti ljudem, ki verjamejo vanjo, omogoča prepoznavati druge ljudi kot predmete ali instrumente, s katerimi je mogoče skoraj poljubno upravljati. Čim pa začnemo razmišljati na ta način, že odvzamemo ljudem dostojanstvo in notranjo vrednost. Njihova vrednost je namreč nenadoma povsem odvisna od njihovih zunanjih dosežkov, ki morajo biti čimbolj skladni z družbeno preverjenimi cilji in standardi. Če niso, njihova vrednost avtomatično izginja.
Že začetno razmišljanje o naravi instrumentalnega uma nam razkriva, da v njem in zaradi njega ljudje izgubljajo individualno dostojanstvo in avtonomijo. Gotovo je najbolj tragičen primer takega izgubljanja vrednosti holokavst.
Instrumentalna miselnost povzroča tudi popredmetenje ljudi in tega, kar imajo med seboj. Ljudje se zaradi tega vedejo drug do drugega togo, strogo instrumentalno, kot nekakšne stvarem podobne entitete brez polne človečnosti, saj je ta skrčena.
Drugačnost ljudi je zaradi krčenja na isto bodisi onemogočena bodisi prepovedana in preganjana, saj v najslabšem primeru nima nobene vrednosti, v najboljšem pa je motnja, defekt ali invalidnost. Raba instrumentalnega uma ima tako inherentno težnjo po nadzoru nad ljudmi, po prevladi in asimilaciji vsega, kar bi lahko veljalo za »drugo« ali drugačno.
Banaliziranje zla je še ena značilnost rabe instrumentalnega uma. Adorno je trdil, da je birokratska, na učinkovitost usmerjena narava nacističnega režima omogočala njegovim operativcem, da izvajajo grozljiva dejanja, ne da bi se zares spopadli s svojo moralno težo. Instrumentalni um je naredil nepredstavljivo banalno oziroma trivialno, nepredstavljivo je spremenil v nekaj vsakdanjega in povsem nevprašljivega. V taki perspektivi že tako minimalna moralna pričakovanja vsakdanjega življenja povsem izginejo in se nenadoma zdi, kot da jih nikoli ni bilo.
Za konec se velja vprašati, v čem je Adorno prepoznal smisel in pomen človeškega upiranja instrumentalnemu umu, saj se mu je očitno treba upirati, če želimo ohranjati svojo človečnost in ne želimo biti skrčeni na predmetom podobne entitete, s katerimi mora nekdo upravljati.
Adorno je bil tako prepričan, da sta upiranje instrumentalnemu umu in povrnitev pristnih, neprisilnih oblik razuma bistvena za preprečitev ponovitve takih grozodejstev, kot je bil holokavst.
Eno je namreč reči vsake kvatre, da se holokavst ne sme ponoviti, nekaj drugega pa je vsakodnevno upirati se instrumentalnemu umu in privlačnosti njegove rabe. Ljudje potem niso več nikamor priklenjeni, niso motnja ali ovira, niso defekti in niso nebodigatreba. Odpre se novo poglavje v načinu, kako lahko ljudje živijo drug z drugim, ne da bi bil kdo izključen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar