Vse je mogoče ali o normalni družbeni norosti

Na oddelku za psihiatrijo pripovedujejo pacienti, denimo psihotični, vse mogoče zgodbe, pogosto drug drugemu ali pa celo sebi, ker ni nikogar, da bi jih poslušal, zgodbe torej, za katere človek, ki ni psihotičen, refleksno reče, da so pač blazne in v realnosti niso možne. Če niso možne, so nore, ker so blazne, niso možne, kar pomeni, da se v realnosti ne morejo zgoditi, da so torej plod bolnega uma oziroma bolnih možganov. A kaj je realnost? Kdo natančno ve, kaj je realnost in kaj ni?

Številni znanstveniki, tudi resni fiziki in celo Nobelovi nagrajenci, nas prepričujejo, da realnost, vsaj na kvantni ravni, pravzaprav sploh ne obstaja, da prostor in čas ne obstajata, da je vse skupaj zgolj iluzija, nekakšen iz informacij in matematičnih enačb izdelani konstrukt.

Toda tudi psihotične zgodbe so konstrukti. Zakaj so potem nekateri nemogoči, medtem ko nas v vsakdanjem življenju nenehno bombardirajo s trditvami, da je vse mogoče, če se človek le malo potrudi, okrepi svojo voljo in sanja ter se priganja k delu? Res, kdo je tu nor?

Resnično, prav pacienti, ne samo psihotični, natanko vedo, da vse pač ni možno, da je v življenju pravzaprav mogoče narediti le zelo malo različnih stvari. Abstraktni filozofsko-fizikalni paradoks tako takoj trči ob realno, konkretno človeško izkušnjo, zlasti ob izkušnjo ljudi s psihičnimi težavami, ki zelo dobro poznajo omejitve vsakdanje realnosti.

Pojavi se še en paradoks. Družbeni toksični optimizem v obliki mentalitete Vse je mogoče s poudarjanjem volje in osebne odgovornosti ter z zanikanjem realnih omejitev in težav obenem stigmatizira iskanje strokovne pomoči in potiska ljudi na rob eksistencialnega brezna, kot da duševne težave ne obstajajo ali pa jih imajo le nekateri ljudje z družbenega obrobja.

Recite tako depresivnemu človeku, naj se malo pomuja in naj gre ven na veselo sonce, ki ga bo razvedrilo. Saj še iz postelje ne more vstati! Recite nekaj podobnega samomorilcu ali pa človeku, ki čuti neustavljivo željo, da se poškoduje ali se zadene, pa naj gre za sladkor, alkohol, prepovedano drogo ali kaj drugega. Recite jim, naj se malo potrudijo. In dodajte, da sploh ne rabijo hodit k psihiatrom po antidepresive in anksiolitike in druge molekule, naj ne hodijo k psihoterapevtom, da psihoanalitikov niti ne omenjam, češ da je to samo izguba časa in denarja. Ukažite jim, naj se vzamejo v roke, naj malo delajo na sebi, pobrskajo po svojem podstrešju, ga uredijo ali pa preprosto zakolnejo, se potegnejo za lase ven iz dreka, pa bo vse čisto v redu. 

Po isti logiki potrebujejo anorektične mladenke le malo več volje, notranje discipline in prisile, da pojedo tiste kalorije, ki jih pač potrebujejo. In obsesivni ljudje naj se samo odločijo že enkrat, saj so racionalna bitja, namesto da nenehno in vedno nova preverjajo, ali so ugasnili štedilnik ali morda ne, imajo roke dovolj čiste ali mogoče ne. Ljudje, ki imajo težave s telesno težo, naj manj jedo, alkoholiki naj se odpovedo alkoholu, nevrotični ljudje pa naj preprosto nehajo biti nevrotični, saj se itak samo smilijo sebi.

Utrujeni, zgarani, izgoreli in s stresom obremenjeni ljudje nas se spočijejo, da bodo lahko še naprej produktivni člani družbe, homoseksualci in lezbijke naj se nehajo pretvarjati, da so nekaj, kar niso, saj sta spola samo dva, moški in ženski, leni ljudje naj se vzamejo v roke, da ne bodo zajedavci družbe, berači pa naj se že enkrat poberejo s cest in naj gredo delat.

Realna izkušnja duševnih težav ideologiji navkljub trmasto sporoča ljudem, da depresija fizično onemogoča »preprosto vstajanje«, da odvisnost ni stvar pomanjkanja volje, da samodestruktivni vzgibi niso racionalna izbira in da so psihične težave prepletene z biokemično in nevrološko realnostjo.

Problematičnost poenostavljenih rešitev se kaže v zanemarjanju kompleksnosti vsakdanjih težav, imperativ »Vzemi se v roke« povsem ignorira potrebo po strokovni pomoči, medtem ko dodaja občutke krivde in nezadostnosti ter zanika legitimnost duševnih težav.

Spektakel pa vztraja.

Vsi naj se zato še naprej zgledujejo po vplivnežih in uspešnih ljudeh, ki skoraj sočasno: delajo po šestnajst ur dnevno, zaslužijo gore denarja, meditirajo vsaj dve uri, delajo jogo in druge vaje, pišejo doktorate, članke in knjige, hodijo na svetovne konference, predavajo študentom, mimogrede pretečejo 100 kilometrov, obiskujejo telovadnice, kjer premetavajo uteži, vzgajajo otroke, so odlični ljubimci, imajo kup prijateljev, pišejo bloge, dajejo nasvete drugim, vplivajo nanje, saj zato se pa imenujejo vplivneži, so seksualno aktivni in zdravi, imajo vitko telo, za katerega skrbijo, in goro mišic in jedo zdravo in veliko potujejo in se družijo in se zabavajo in preživljajo vikende na svojih vikendih, se vozijo v dragih avtomobilih, razmišljajo, da bi kupili jahto, preživljajo počitnice in praznike na eksotičnem drugem koncu sveta, so lepi in produktivni in učinkoviti in vsi drugi jih imajo radi. Težko je verjeti, ampak ti ljudje včasih celo spijo in občasno obiščejo WC, kjer počnejo stvari, kakršne počnemo tudi vsi drugi.

Znašli smo se v svetu, v katerem ni jasne ločnice med blaznostjo in normalnostjo, norostjo in povprečnostjo, v svetu, v katerem nas bo umetna inteligenca vse bolj prehitevala na številnih področjih in nas gnala, da delamo še več, da jo skušamo doseči, če ne želimo, da si nas preprosto podjarmi.  

Orisani konflikt kaže na globoko nerazumevanje narave duševnega zdravja v sodobni družbi. Medtem ko kvantna fizika govori o iluzornosti realnosti na subatomski ravni, so omejitve in težave ljudi z duševnimi motnjami zelo realne in konkretne. Paradoksno je, da družba sprejema abstraktne fizikalne koncepte o nerealnosti realnosti, obenem pa zanika očitne in dokumentirane realnosti psihičnih težav.

Ali kot je zapisala Minea: Vse je torej možno. Ampak če malo preveč zares vzameš to prepričanje, si nor. Ali vsaj izgorel, depresiven, perfkcionističen. Če premalo resno vzameš to mantro, si len, nezagnan, nestrasten, nepredan, in verjetno čisto preveč povprečen, kar je v nekaterih krogih še slabše, kot če si nor. Ravno prav moraš torej verjeti, da je vse možno. Ne toliko, da se ti zmeša, ampak tudi ne toliko, da ne boš nič naredil iz sebe. Kdo pa dandanes še ne izpolnjuje svojih potencialov? In prav za te potenciale gre: dokler imaš potencial postati vse, kar si kdaj želel, si v mentalnem zaporu, ker lahko kriviš zgolj sebe, če ti to ni uspelo.