V zadnjem času je bilo napisanih kar nekaj dobrih knjig o sodobni ideologiji samouresničevanja ljudi, njihovega optimiziranja in težnje, da postanejo v življenju čim uspešnejši ali optimalni, včasih pa kar popolni in, seveda, obvezno srečni. Naj jih za začetek zgolj naštejem in na kratko predstavim.
»Lenoba ne obstaja« (Laziness Does Not Exist, 2021) Devona Pricea raziskuje, kako je sodobna kapitalistična kultura produktivnosti patologizirala počitek in ustvarila nerealistične standarde stalnih dosežkov, v katere naj bi ljudje brezpogojno verjeli in se pehali za njimi, dokler se ne izčrpajo. Seveda, saj je že Marx zapisal, da je za kapitaliste najceneje, če delavec dela ves čas, brez odmora, in živi od zraka.
»Tesnobni uspešnež« (The Anxious Achiever, 2022) Morre Aarons-Mele preučuje tesnobo v poklicnem okolju. Zanima jo, kako jo nekateri ljudje izkoristijo, da postanejo uspešni, medtem ko so številni delavci zgolj tesnobni, ne morejo pa postati tudi uspešni.
»Dovolj dobro življenje« (The Good Enough Life, 2023) Avrama Alperta izziva prizadevanje za odličnost in se zavzema za sprejetje »dovolj dobrega« kot bolj zdrave življenjske filozofije. »Status in kultura« (Status and Culture, 2022) W. Davida Marxa analizira, kako so družbeni mediji in sodobna kultura okrepili statusno tekmovanje in pritisk na ljudi, da postanejo uspešni. »Počitek je odpor« (Rest Is Resistance, 2022) Tricie Hersey kritizira to, kar sama imenuje »kultura mletja« (ang. grind culture) ter njen negativni vpliv na duševno zdravje in dobro počutje ljudi.
Nadaljujem s poglobljeno analizo knjige z naslovom »Lenoba ne obstaja«.
Socialni psiholog Devon Price v delu »Lenoba ne obstaja« izpodbija zares globoko zakoreninjeno prepričanje, da je lenoba moralni spodrsljaj ali značajska pomanjkljivost, ki je močno zasidrano v ljudeh in vpliva slabo zlasti na vzgajanje otrok, ki se takim prepričanjem zelo težko upirajo.
Z raziskavami in s prepričljivimi primeri iz vsakdanjega življenja Price dokazuje, da je tisto, kar označujemo kot »lenobnost«, pravzaprav človekov naravni odziv na nevzdržne zahteve, neizpolnjene potrebe ali ovire, pred katerimi se znajdejo ljudje, denimo, otroci.
Lenoba torej ne obstaja, kar je tudi naslov avtorjeve knjige.
Njegov osrednji argument je, da so ljudje sami po sebi motivirani, ker je motivacija del njihove narave, da so aktivni in angažirani, ko so njihove osnovne potrebe izpolnjene in imajo ustrezne vire. Ko je torej nekdo videti »len«, je to običajno znak, da z njim ni čisto nič narobe, in je znak, da je nekaj drugega narobe – morda je izgorel, se spopada z izzivi duševnega zdravja, se sooča s sistemskimi ovirami ali preprosto nima pravih orodij ali podpore ljudi, ki so okoli njega.
Ključne so prav spodbude, ključna je podpora, ki je seveda pravo nasprotje od telesnega in duševnega kaznovanja otrok, brezbrižnosti do njih ali dejstva, da se številni starši s svojimi otroki sploh ne pogovarjajo, ker »pogovor«, kadar do njega pride, razumejo predvsem kot oštevanje, deljenje moralnih naukov ali pa kot preprosto ukazovanje, kako se mora otrok obnašati, dokler živi pod streho svojih staršev.
Price poudarja, da se je moderni koncept lenobe pojavil skupaj z industrijskim kapitalizmom, da torej ne obstaja že od nekdaj in da ni res, da ga poznajo vse kulture. Pojavil se je z življenjem v sistemu, kjer je človeška vrednost postala povezana s produktivnostjo in z učinkovitostjo – zlasti na delovnih mestih. Ta kulturni kontekst je postopoma in neustavljivo ustvaril lažno pripoved, ki jo danes poznamo vsi, ki živimo v kapitalizmu, da so ljudje, ki ne delajo ves čas in ustvarjajo nenehno, moralno pomanjkljivi.
Lenobo so kajpak poznali tudi pred kapitalizmom. Številne zgodbe iz davne preteklosti vsebujejo opozorila pred lenobo, ki postane v srednjem veku eden od sedmih smrtnih grehov. Pri tem velja poudariti, da lenoba takrat ni bila razumljena kot fizična lenoba, temveč kot duhovna lenoba – nezmožnost ohranjanja pristnega odnosa z Bogom. Menihi so se še posebej borili s tem, kar so imenovali »opoldanski demon« – duhovna brezvoljnost. Protestantska reformacija je močno spremenila razumevanje dela in lenobe. Pojavila se je »protestantska delovna etika«, ki je na trdo delo gledala kot na način za poveličevanje Boga. Na lenobo so vedno bolj gledali kot na moralno pomanjkljivost ali značajsko slabost. In malo kasneje, z razvojem kapitalizma, v katerem tovarniško delo zahteva dosledno, časovno razporejeno delo, postane čas komodificiran (»čas je denar«). Produktivnost postane merljiva na nove načine, pojavi se zamisel o »lenih revnih ljudeh«.
V resnici pa je tisto, kar dojemamo kot lenobo, pogosto pomemben biološki signal, podobno kot bolečina ali lakota, ki nas opozarja, da se moramo spočiti, ponovno oceniti ali spremeniti svoje življenje, vzorce, po katerih živimo in se nam zdijo naravni ali preprosto nevprašljivi, ker narobe verjamemo, da je tako, ker je nekdo, v katerega ne upamo dvomiti, tako rekel.
V knjigi so predstavljeni številni primeri ljudi, označenih za lene, ki so se dejansko soočali z neugotovljenimi motnjami, duševnimi težavami, s previsokimi standardi ali z nemogočimi pričakovanji in s toksičnimi družinskimi odnosi. Na primer, »leni« učenec se morda spopada z nediagnosticiranim ADHD, medtem ko se »leni« zaposleni morda spopada z depresijo, nevzdržno delovno obremenitvijo ali s toksičnimi odnosi z nadrejenimi.
»Lenoba« tako ni značajska pomanjkljivost, temveč je pogosto mehanizem za ohranjanje duševnega zdravja in preživetja – naše telo in um nas silita, da upočasnimo, ko se preveč trudimo, se izčrpavamo in doživljamo, da nas tak način delovanja ne vodi tja, kamor bi zares radi prišli, da nas drugi ljudje ne poslušajo in da niso pripravljeni spremeniti ničesar v odnosih z nami.
S preoblikovanjem lenobe kot znaka, ki domnevno dokazuje le grešnost, moralno izprijenost in duhovno malomarnost ljudi, ki vodi v duhovno propadanje, Price dokaže, da lahko razvijemo bolj sočutne in učinkovite pristope k motivaciji, produktivnosti in dobremu počutju, kar na koncu vodi do bolj zdravih posameznikov in sočutnih skupnosti, zlasti pa do boljših medsebojnih odnosov in večjega blagostanja.
Pri tem so odločilni prav medsebojni odnosi, kajti vse preveč je ljudi, ki so podrejeni kulturi individualizma, načinu razmišljanja, da mora človek sam poskrbeti zase, ker drugi ne bodo, sam sebe priganjati k delu, da bi postal uspešen, morda celo srečen.
Paradoks pa je, da praktična nezmožnost ljudi, da živijo optimalno, ne uničuje kompleksnega sodelovanja skupnosti, ne načenja skupinske harmonije, temveč poudarja pomen lenobe kot načina človekovega življenja, ki izriše nove koordinate skupnega življenja v blagostanju, v katerem se ljudje ne priganjajo k vse večji produktivnosti, temveč uživajo v kreativnosti in sočutju.
Vse preveč je tudi ljudi, ki se sicer trudijo tako živeti, a zgolj izgorevajo, se poškodujejo, da ni več poti nazaj, in živijo osamljena življenja, v katerih tiho in pogosto neopaženi trpijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar