Koncept upravljanja vtisov je danes še pomembnejši in koristnejši za razumevanje sodobnih epidemij osamljenosti človeških bitij v kulturi zmagovalcev in paradoksnega nenehnega poudarjanja pomena kritičnega razmišljanja, najrazličnejših kompetenc, ki naj bi jih razvijali ljudje, zlasti digitalnih, kot je bil v času, ko ga je razvijal Erving Goffman, saj tako rekoč povsem zanemarja ključni pomen medsebojnih odnosov, ki so granitni temelj posameznikovih eksistenc, doživljanja pomena in smisla življenja ter družbenega obstoja. Je pa logično, da taki odnosi nimajo česa iskati v neobstoječi družbi, saj je bilo že zdavnaj rečeno, da ne obstaja.
Erving Goffman izhaja pri razvijanju koncepta iz izjemno zanimivega, nenavadnega in prelomnega dramaturškega pristopa k družbenim interakcijam. Človeško družbeno vedenje namreč razume kot nekakšno množico vedno novih gledaliških predstav, ki so kajpak vselej namenjene občinstvu, gledalcem.
Izhajajoč iz simbolnega interakcionizma in fenomenološke sociologije, je Goffman razvijal koncept najprej v svojem temeljnem delu iz leta 1959 z zelo pomenljivim naslovom: Predstavitev sebe v vsakdanjem življenju (The Presentation of Self in Everyday Life).
V njem oriše družbene interakcije kot delčke skrbno uprizorjenih predstav, v katerih posamezniki strateško upravljajo vtise, ki jih ustvarjajo za druge. Učijo se takega vedenja, ker verjamejo in vedo, da je potrebno – zlasti je potrebno takrat, ko želijo »uspeti«. Kdor ne naredi natančno določenega vtisa na druge ljudi, tvega izoliranost in na koncu osamljenost, vse to pa je seveda daleč od kakega »uspeha«. Torej ni čisto res, da ljudje spontano sprejemajo drug drugega, da je vsakdo lahko sprejet tak, »kakršen pač je«. Ne, ni sprejet. Nekaj se mora zgoditi, da bi šele postal sprejet. Ljudje se sproti učijo, kaj vse je treba narediti za tako sprejetost. Pri tem so kajpak bolj ali manj »uspešni«.
Na Goffmana so močno vplivale prejšnje sociološke tradicije, zlasti delo Georgea Herberta Meada o družbenem jazu in naravi simbolnih interakcij. Njihove zamisli je na novo pretresel in jih razširil z uvedbo metafore družbenega življenja kot gledališkega odra, kjer so posamezniki hkrati izvajalci in občinstvo, ki se nenehno pogajajo o svoji samopredstavitvi skozi kompleksne družbene scenarije in dinamiko zakulisja oziroma tega, kar je sicer vsem na očeh.
Koncept se je zelo uveljavil, ker je zagotovil revolucionarni okvir za razumevanje družbenih interakcij oziroma odnosov kot premišljenih, strateških predstav. To ne pomeni, da elita, oblastniki ali korporacije manipulirajo z ljudmi ali da so ti zgolj nemi in nemočni opazovalci družbenih predstav. Seveda ne, saj morajo v njih aktivno sodelovati, sicer sploh niso mogoče oziroma niso smiselne, nimajo nobenega pomena in učinka. Gledališka predstava pred prazno dvorano je zgolj patetična in žalostna.
Goffman tako dokaže, da se posamezniki nenehno zavzeto in celo strastno ukvarjajo z upravljanjem vtisov, skrbno nadzorujejo informacije, ki jih razkrivajo, prikrivajo morebitne negativne lastnosti in ponujajo drug drugemu idealizirane različice sebe. Postal je izvrsten poznavalec človeške narave in človeških potreb po medsebojnem prepoznavanju, potrjevanju in sprejemanju, izključevanju in kaznovanju, ki potekajo v družbenem polju.
Michel Foucault podobno kot Goffman razvije koncept biomoči in pastoralne avtoritete. To naredi v obdobju, ko dobi upravljanje vtisov še kompleksnejši pomen. Foucaultova analiza razkriva, kako družbene predstave niso zgolj seštevek individualnih strategij, za katere skrbijo posamezniki, temveč so manifestacije širših struktur moči, ki oblikujejo individualno subjektivnost, brez katere omenjene strategije niso mogoče.
Biomoč, denimo, deluje tako, da ustvarja normativne okvire, ki jih posamezniki že zelo zgodaj v življenju bolj ali manj brez spraševanja sprejemajo in končno ponotranjijo, kar pomeni, da jih imajo za svoje, nato pa dolgo brez posebnega vpogleda reproducirajo skozi svoje vsakodnevne predstave, v katere ne dvomijo in o njih ne razmišljajo kritično.
V sodobnem kontekstu družbenega življenja zmogljive digitalne tehnologije korenito spreminjajo orisano upravljanje vtisov. Platforme družbenih medijev so namreč postale dodelane stopnje, kjer posamezniki obdelujejo in si ponujajo v presojo visoko stilizirane različice svojih identitet in življenj ter ustvarjajo, kar imenujejo sociologi »performativni jazi«. Jaz tako nikoli ni en sam, temveč jih je veliko, poleg tega se nenehno spreminjajo, saj jih je zabavno spreminjati in jih ponujati v presojo drug drugemu.
Nenehni pritisk po predstavitvi idealizirane identitete tako postane oblika samodiscipline, ki odseva Foucaultovo razumevanje tega, kako moč proizvaja poslušne, samoregulativne subjekte. Ironija upravljanja z vtisi je namreč v njegovem temeljnem protislovju: bolj natančno kot upravljamo s svojim vtisom, bolj se odtujujemo od pristnega samoizražanja. Posamezniki postanejo končno ujeti v nenehni uspešnosti, pogajajo se med družbenimi pričakovanji in pristno identiteto, ves čas spremljajo in prilagajajo svoje družbene predstavitve, da izpolnjujejo vse bolj zapletene in spremenljive normativne zahteve, v katere takisto ne dvomijo, čeprav obenem zatrjujejo, da kritično razmišljajo in uporabljajo svojo glavo.
Trpljenja je zato vse več, praznosti eksistenc tudi, da ne govorim o osamljenosti in širjenju tistega zdaj že prislovičnega »nikogar nimam, da bi se z njim pogovarjal«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar