V svetu potekajo siloviti spopadi za »novo svetovno ureditev«, kot jo imenujejo. Nikakor ne bi smeli biti naivni, ker mislijo zares. Kdo? Močni voditelji? Skoraj vsi po vrsti so moški. Ni čudno, saj so moški »močnejši« od žensk. Kaj to pomeni? Da se moškim spontano pripisuje moč in tudi ženske se včasih postavijo na »moško« stran, ker jih moč preprosto fascinira in želijo biti močne. Kdor je na taki strani, ima namreč moč in je močan. V resnici ni tako, a deluje, če verjameš.
Ljudje tako pogosto verjamejo, verjamejo pa tudi, da drugi verjamejo v nekaj. Potem to nekaj deluje in ima empirične učinke. Kdor tako verjame v moč in jo po naključju tudi dobi, je že v položaju, da moč izkoristi, saj ga fascinira, kot rečeno. Zakaj bi imel moč, če je ne uporabiš? In če jo uporabiš, mora biti nekdo podrejen, sicer vse skupaj nima smisla in ne deluje.
Kaj pa vsi drugi ljudje, če odštejemo teh nekaj, ki imajo moč? Se upogibajo. Morda nezavedno sledijo papežu Frančišku in njegovemu življenjskemu nasvetu: »Upogibajte se, upogibajte se in še se upogibajte, a pazite, da se ne zlomite.«
Tako sledenje ni dobro, tudi Jezus se ne bi podpisal pod njega, kajti navidezno moder nasvet ima katastrofalno pomanjkljivost, na katero je večkrat opozoril Freud: človek lahko začne pod določenimi pogoji sprejemati lastno podrejenost in ljubiti imperativ, ki mu sporoča, da nikoli ni storil dovolj ter da se mora še bolj potruditi (beri: upogniti). Številni ljudje tako vztrajajo v svoji pokorščini in se upogibajo, dokler se ne zlomijo, ker si na poti ne upajo dovoliti spoznanja, da je vse skupaj nerazumno pretiravanje, od katerega imajo koristi predvsem močni ljudje, ki so nad njimi. Ti se za papeževo strategijo namreč ne zmenijo, zato Trump ni imel težav, ko je odpovedal sodelovanje ZDA v pariškem podnebnem sporazumu, še manj pa jih je imel Putin, ko je ukazal vojaški napad na Ukrajino, da o Netanjahuju niti ne govorim.
Precej verjetno je torej, da bo nastala »nova svetovna ureditev«. Živimo namreč v svetu, v katerem se vse večjemu številu ljudi zdi, da je moč zelo pomembna. To je obenem svet, v katerem sočutje ni zelo pomembno.
V resnici je pomembno, le da premalo ljudi verjame vanj.
Oglejmo si na kratko besednjak, ki je na sporedu vsak dan in v katerega verjame veliko ljudi.
Odprem jutranji časnik in prva stvar, ki jo zagledam, je ta: Novoizvoljeni predsednik (Trump, op. cit.) napada sosede zaradi priseljevanja in obtožuje Kitajsko zaradi fentanila, ki prihaja v ZDA, zaradi česar je veleposlaništvo reklo, da »nihče ne bo zmagal v trgovinski vojni«. Naslov članka je zgovoren: Trump obljublja carine za Mehiko in Kanado ter strožje carine za Kitajsko (agencije, The Guardian, 26. november 2024).
Izpostavimo ključne besede: napadanje, obtoževanje, trgovinska vojna, strožje carine.
Naslednji članek, ki pritegne mojo pozornost, je ta: Nemčija sestavlja seznam bunkerjev zaradi napetosti z Rusijo (Agencija France-Presse v Berlinu, The Guardian, 25. november 2024). Kaj se dogaja? Preprosto: nastaja aplikacija, namenjena javnosti za iskanje zasilnega zatočišča na določenih krajih, vključno s podzemnimi železniškimi postajami in parkirišči.
Kdaj iščemo zatočišče? Ko smo napadeni, ko se začne vojna ali kaj podobnega.
S tem ne mislim trditi, da je vse na tem svetu slabo in da se bliža sodni dan, nikakor ne. Želim pa izpostaviti retoriko močnih ljudi, ki pomembno vplivajo na svet in naša življenja, pa če nam je všeč ali ne.
Tudi Angela Merkel v svoji avtobiografiji (Svoboda: spomini 1954–2021) poudarja, da je naredila napako, ko je poskušala komunicirati s Trumpom, kot da je »povsem normalen«. In če nekdo, ki ni »povsem normalen«, postane predsednik najmočnejše države sveta, bi morali biti zaskrbljeni. Zlasti zato, ker je, po besedah Angele Merkel, Trump »očitno fasciniran« nad ruskim predsednikom: Dobila sem jasen vtis, da so ga [Trumpa] očarali politiki z avtokratskimi in diktatorskimi lastnostmi.
Govorimo torej o izjemno močnih ljudeh z avtokratskimi in diktatorskimi lastnostmi, medtem ko se, psihološko vzeto, obnašajo, kot se včasih obnašajo majhni otroci. So zamerljivi in otročje maščevalni, trmasti in v svojem odločanju včasih povsem neracionalni.
Psihološko pa je pomembno še nekaj, kar se ves čas povezuje z življenjem v svetu, v katerem močni ljudje počnejo, kar izpostavljam.
V simbolnem redu moči in oblasti se namreč vsak človek prej ali slej znajde ujet v dialektični fantazmi svobode, v kateri prav vera v moč konstituira njegovo temeljno odtujenost, ki je zlepa ne prepozna. »Novi svetovni red« tako ne predstavlja le geopolitične konfiguracije, temveč zapleteno mašinerijo želje, v kateri deluje »moška« prevlada skozi imaginarni register moči, če lahko za trenutek uporabim Lacanovo teoretsko dediščino.
Še vedno je namreč treba razkrivati temeljni psihoanalitični paradoks vsakega človeškega bitja: svoboda je natanko mehanizem njegovega lastnega podjarmljenja. Ko verjame v moč, hkrati ustvarja prepričanje o njeni naravi in je ustvarjen z njim – rekurzivna zanka, kjer se simbolno in realno združita v spektakularni mizansceni vsakodnevnega podrejanja, političnih dogodkov in družbenih spektaklov.
Nasvet ali predlog papeža Frančiška, naj se »upogibamo, a ne zlomimo«, se tako preoblikuje v temelj najpomembnejšega diskurza, ki je diskurz gospodarja: očitno sočuten imperativ, ki spretno prikriva nasilno logiko sistemskega zatiranja. Tu subjekt doživlja tisto, kar bi Lacan imenoval jouissance v lastni podrejenosti – perverzni užitek, ki izhaja iz samega mehanizma njegovega lastnega zatiranja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar