Sredi novembra je v Ljubljani sorazmerno mrzlo in zunaj je večji del dneva siva, grda, umazana megla, ki jo kajpak vdihavamo, saj nimamo druge možnosti, in tvegamo zdravje. Vremenoslovci nas prek medijev tolažijo, da bo čez nekaj dni zopet malo topleje. Držim se za glavo in lasje mi gredo pokonci. Zakaj ne govorijo o katastrofalnih podnebnih spremembah, ki so jim ljudje priča po vsem svetu, ne le v Sloveniji, poplave, ali Valenciji, še veliko večje poplave? Denimo na Kitajskem. Preberem članek z naslovom Kitajsko mesto še vedno uradno v poletju, saj je podrlo 30-letni vročinski rekord (Amy Hawkins, The Guardian, 15. november 2024): Ta teden je mesto Guangzhou, vroče in vlažno mesto s skoraj 19 milijoni prebivalcev v južni kitajski provinci Guangdong, po podatkih lokalne meteorološke službe preseglo tri desetletja star vročinski rekord. Drugi članek nosi naslov Šole zaprte in Tadž Mahal zakrit, saj smog ovija Delhi (agencije, The Guardian, 15. november 2024): Onesnaženje je postalo vsakoletni vir bede za vse, ki živijo v Delhiju, kjer oblasti z različnimi posameznimi pobudami ne uspejo merljivo rešiti problema. Lahko torej domnevamo, da ga sicer poskušajo rešiti, a se ne zgodi kaj dosti. Živa bitja tam zato še vedno vdihavajo smrdljivo in za življenje nevarno svinjarijo, saj nimajo druge možnosti. Čez čas bo sicer postalo topleje, saj je taka naravna zakonitost, toda to ne bo rešilo nobenega problema. Mimogrede: Na srečanju COP29, Baku, Azerbajdžan, bo med udeleženci tudi več kot 1700 lobistov za premog, nafto in plin. Kaj to pomeni? Pomeni, da njihovo število presega število delegacij skoraj vseh držav, ki se udeležujejo podnebnih pogovorov v Bakuju. In kakšen bo izkupiček? Odgovor ponuja kar naslov članka: Podnebni pogovori COP »ne ustrezajo več namenu«, pravijo vodilni strokovnjaki za podnebno politiko (Fiona Harvey, Dharna Noor, Damian Carrington in Ajit Niranjan, The Guardian, 15. november 2024).
Ljudem, zlasti politikom in milijarderjem, ne verjamem več, verjamem samo še v dogodek. Verjamem v to, kar je odkril Michel Foucault: zgodovina ni racionalni napredek, temveč se organizira glede na svoj odnos do dinamike družbenih razmerij moči oziroma oblastnih odnosov. Sodobno vsakodnevno »vcepljanje pokorščine, organsko povezane s priganjanjem h kritičnemu mišljenju« ljudem ne privede do nobenega resnega družbenega napredka, delovanje ljudi skladno s podedovanimi družbenimi in kulturnimi normami tudi ne, čeprav jim sočasno nenehno dopovedujejo, da živijo v družbah znanja, v katerih naj bi bilo prav znanje ena najvišjih vrednot. Pa ni.
Vedno znova se zato vračam k Nietzscheju in njegovemu spoznanju narave aktivnega nihilizma: šele aktivna oblika nihilizma, ki postavlja pod vprašaj ideološke prakse vsakdanjega življenja in njihove projekcije, vodi k odprtim in bogatejšim oblikam življenja.
Ves čas se tako lotevam razmišljanja o lastnem položaju v svetu, o aktualni situaciji, in o samem svetu, o podnebnih spremembah, ki uničujejo okolje in ljudi, o neoliberalnem kapitalizmu in njegovem največjem uspehu, kultu individualizma. Sprašujem se, ker verjamem, da bo nekega dne vnovič mogoče živeti na načine, ki ne bodo ujeti ne v kult ne v priganjanje k produktivnosti, uspešnosti in sreči za vsako ceno. V prihodnosti se bo zato zgodil dogodek, kot ga razume Alain Badiou, ali pa bomo priča kopičenju istega, kar bo imelo nekatere katastrofalne posledice epskih razsežnosti.
Dogodek je izjema od vsega, kar se nam sicer dogaja vsak dan, zato filozof upravičeno ugotavlja, da povzroči napetost, in razdeli svet na način, ki je podoben temu, kar je naredil Jezus, ki je zase tudi rekel, da je prišel z mečem v roki, da razdeli.
Napetosti, ki jo povzroči dogodek, ni mogoče zlahka pomiriti, ker pomeni novo organiziranje ljudi, novo obliko subjektivnosti, nov način življenja, od katerega vsaj nekateri ljudje ne nameravajo odstopiti. Dogodek je torej kraj spremembe.
Tega ne povzroči kopičenje istega, za spremembo ne poskrbi vlada s svojimi ukrepi. Poskrbijo navadni ljudje, kakršen je bil, denimo, Jezus, ki je razkril takratnim ljudem sicer povsem nevidno in nepredstavljivo možnost drugačnega načina življenja.
Resnično, nekateri redki ljudje odpirajo možnosti, medtem ko jih številni drugi sproti zapirajo, ker niso navdušeni nad novo maksimo družbene enakosti, ne uživajo v novem zaznavanju intenzivnosti življenja, ne marajo eksistencialne intenzivnosti in se bojijo razsvetljenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar