Obstaja pričakovana in nekoliko ironična povezava med zahtevo po nenehni gospodarski rasti in rekordi, ki jih predstavljajo objektivni podatki o stanju podnebnih sprememb v letu 2024. Leto, ki se počasi izteka, bo tako leto novih rekordov, ki dokazujejo, kako segrevanje Zemlje, za katero skrbijo predvsem neodgovorni ljudje s kurjenjem fosilnih goriv, povzroča ekstremne vremenske pojave, ki terjajo stotine smrtnih žrtev, stroški zaradi škode pa dosegajo več kot bilijon evrov letno. A ključno pri tem je, da ni znakov, da bi človeštvo emisije toplogrednih plinov upočasnilo, čeprav je v njegovem najboljšem interesu, da to naredi. Preberem članek z naslovom Podnebna kriza v številkah: kako je leto 2024 postavilo neželene nove rekorde (Helena Horton, Lucy Swan, Ana Lucía González Paz in Harvey Symons, The Guardian, 20. november 2024).
Resnično, leta 2024 stoji človeštvo na grotesknem razpotju, ki ga tako dramatično ponazarja kognitivna disonanca. Priča smo namreč podnebnemu opustošenju brez primere, hkrati pa skoraj strastno sledimo ekonomskim modelom, ki pospešujejo naše lastno uničenje. Ironija je očitna: objektivni podatki razkrivajo rekordne temperature, ekstremne vremenske dogodke in stopnjevanje okolijske škode, vendar globalni gospodarski okviri ostajajo vztrajno zavezani rasti za vsako ceno. Svetovno gospodarstvo še naprej daje prednost kratkoročnemu dobičku pred planetarnim preživetjem, čeprav je del novoreka tudi beseda trajnostno. Emisije toplogrednih plinov ne kažejo pomembnega zmanjšanja, kljub prepričljivim znanstvenim dokazom o neizbežnem ekološkem propadu. Na stotine življenj, izgubljenih zaradi podnebno povzročenih nesreč, postajajo le statistične opombe v četrtletnih gospodarskih poročilih, medtem ko se stroški škode v milijardah evrov sprevrženo spremenijo v priložnosti za obnovo in nadaljnjo gospodarsko aktivnost.
Ta sistemska norost razkriva globok filozofski bankrot, ki ga pospešuje zniževanje moralnih standardov javnega nastopanja in vse večja primitivnost medsebojnega komuniciranja. Naša ekonomska paradigma obravnava planetarno uničenje kot naključno zunanjost ali začasno obrobno neprijetnost, ki jo je treba zgolj instrumentalno obvladati in se naučiti z njo upravljati, ne pa kot temeljno eksistencialno grožnjo. Skupaj izvajamo dodelan ekonomski ritual, ki slavi rast, hkrati pa spodkopava same ekološke sisteme, ki vzdržujejo človeško civilizacijo. Tragedija zato ni samo okolijska, saj je v osnovi človeška: naša nezmožnost, da bi si znova zamislili gospodarski uspeh onkraj linearnih, ekstrakcijskih modelov, predstavlja napako kolektivne domišljije in moralnega razmišljanja.
Obstaja pa tudi nenavadna vzporednica med izkušnjami ljudi, ki opisujejo svoje notranje duševno življenje, in omenjenimi dogajanji v zunanjem svetu. Minea mi pošlje izvleček iz nekega razmišljanja, ki to dobro ponazarja.
Veliko težje se je bilo naučiti ravnati s tistim delom mene, ki je bil podoben uporniškemu najstniku; ta je načeloma zavračal vse, kar je prihajalo od drugih ljudi, prav tako je zavračal vsako omejevanje lastne svobode. Ta najstnik je natančno vedel, česa noče, in ni bil pripravljen odstopiti od tega niti za milimeter. Z njim sva bojevala najtežje bitke. Tako kot se sam ni bil pripravljen odpovedati svojim zahtevam, da bi bil slišan, tudi ni bil pripravljen popustiti tisti del mene, ki je zahteval nadzor, poslušnost in disciplino. Slednji bi grajal, kaznoval in grozil najstniku, ker ne bi upošteval njegovih pravil. Zmerjala sem torej tega upornika, mu rekla, da je razvajen in neposlušen, trdeč, da hočem le preprečiti njegove prihodnje težave, vedno znova pa sem bila zbegana, ker nisem razumela, kako je mogoče, da ne vidi, kaj je zanj najboljše, in sem ga prosila, naj se le malo bolj potrudi.
Izjemno natančen in nazoren opis notranjega boja, ki je pogosto na zunaj povsem neviden, izpostavi ključni izziv vsakega človeškega bitja, ki čuti, da mora nekaj narediti zase, ker je dobro zanj, da nekaj naredi, pa tistega kljub vsej volji in želji in prizadevanju ne more narediti, kot bi bilo vse skupaj začarano in bi se zarotilo proti njemu.
Glavno vprašanje je res to, ki ga preberemo na koncu citiranega zapisa. Kako je mogoče, da nekdo nečesa ne vidi, če se pa nam zdi, da je tisto povsem jasno in razvidno in je celo na dosegu roke? Kako je mogoče, da se človek ne potrudi malo bolj, saj bi bilo potem vse v redu, vse bi bilo storjeno, kot je treba, vse bi bilo na svojem mestu, oseba bi naredila, kar sicer želi narediti? Kako je mogoče, da se to kljub želji in volji ne zgodi?
Ali se ne dogaja nekaj podobnega tudi na globalni ravni, če imamo pred seboj boj s podnebnimi spremembami? Neskončni pogovori, brez števila zavez in obljub, načrtov in programov z jasno zastavljenimi cilji, do leta 2030, pa do leta 2050, 2060, celo do leta 2100 in čez, veliko razhajanj v razlagah in ciljih, zanikanj podnebnih sprememb, konfliktov in sporov, rezultati pa so pičli. Kaj se dogaja?
Boj za obvladovanje kroničnega konflikta med temi različnimi deli mene me je pogosto potiskal na rob pameti. Dolgo časa nisem mogla dojeti, kako lahko v enem samem človeku divja toliko bitk. Še posebej zato, ker so bile nevidne. Nihče ni potrpežljiv z vami, medtem ko jih bijete, saj se zdijo manj resnične od bitk, ki potekajo v zunanjem svetu. Za ves trud, ki ga vložite, nikoli ne prejmete nagrade, pohvale, ne dobite niti najmanjšega priznanja, medtem ko se vam osebno zdi, da je vse skupaj vendarle monumentalni podvig.
Resnično, notranje bitke ljudi, da bi užili mir, zadovoljstvo in vsaj nekoliko blagostanja, nam pomagajo razumeti, da imajo tudi zunanje bitke to nenavadno značilnost, da jih pogosto nihče ne želi, da so v njihovih očeh škodljive in nekoristne, pa vendar potekajo, kot da jih ljudje ne morejo ustaviti, čeprav jih želijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar