Obstaja velika toleranca. Vsakdo, ki živi v teh krajih, jo pozna. Pomeni toleriranje pitja alkohola, ki seže celo tako daleč, da cerkveni dostojanstveniki žegnajo alkohol kar v šolah. O tem je bilo napisanega že zelo veliko, zato ni potrebe po vnovičnem ugotavljanju, kako toksična je ta kultura in koliko ljudi trpi zaradi uživanja blagoslovljenega alkohola. Ker je res toksična, kot je toksičen alkohol, pa če je žegnan ali pač ni žegnan.
Toksičnost take kulture ima posledice, ki se ne kažejo le v vzdrževanju razširjenega uživanja alkohola kljub znanim tveganjem, denimo v obliki zasvojenosti, za katero je značilno neracionalno vedenje ljudi, ki se zanašajo na preprost biokemični sistem nagrajevanja v možganih s sproščanjem dopamina in endorfinov, kar ustvarja močno biokemično spodbudo za nadaljnjo uporabo, temveč tudi v vedno novi preglasitvi racionalne ocene tveganja, zaradi česar je takojšnji užitek bolj prepričljiv kot morebitne dolgoročne posledice vnašanja strupene substance v telo.
Orisano vedenje posameznikov pa ni le problem tega ali onega človeka, temveč je na koncu dneva tudi problem družbe, ki sicer stavi na znanje, kritično razmišljanje, samouresničevanje ljudi in njihovo učinkovitost, ustvarjalnost in kreativnost. Alkohol namreč ne podpira ničesar od naštetega, zato bi lahko iz določenega zornega kota celo stavili na novodobni ideološki žargon, ki zajema vse omenjene besede.
Resnično bi to lahko naredili, kajti sociološke perspektive poudarjajo globoko kulturno vpetost alkohola kot družbenega maziva in ritualne snovi. Od slavnostnih zdravic do lajšanja stresa je pitje že zdavnaj normalizirano kot na videz benigni mehanizem obvladovanja stresa, vsakdanjih izzivov in duševne bolečine. To družbeno pogojevanje ustvarja močan psihološki okvir, ki zmanjšuje zaznana tveganja in povečuje zaznane koristi, na katere ljudje stavijo, čeprav so dolgoročno izgubljeni.
Psihološke raziskave nam pomagajo razumeti probleme, ki jih imajo ljudje s kognitivno disonanco, zaradi katere racionalizirajo pitje z zmanjševanjem možne škode. Prištejmo pritiske na ljudi, ki terjajo socialno skladnost, zaradi katerih se abstinenca zdi celo bolj nevarna kot zmerno uživanje.
Poudariti velja izpodrivanje stresa, kjer alkohol postane začasen pobeg iz psihične stiske. Ob tem skoraj povsem zbledi pomen nedavnih nevroznanstvenih študij, ki kažejo, da ponavljajoča se izpostavljenost alkoholu temeljito spremeni možganska vezja, zmanjša zaznavanje tveganja in poveča toleranco. Krog se sklene.
V njem posameznikovi možgani dajejo prednost takojšnji nevrokemični nagradi pred morebitno prihodnjo škodo, obenem pa kapitalistična potrošniška kultura sistematično promovira alkohol s pomočjo prefinjenih tržnih strategij, ki povezujejo pitje z družbenim uspehom, moškostjo, s sprostitvijo in z užitkom, s čimer dodatno normalizirajo temeljno destruktivno substanco.
A bolj kot to me zanima nekaj, kar je sprva videti oddaljeno, a je precej povezano s kulturo pitja alkohola. Naj torej nadaljujem z razdalje.
Vzpenjanje avtoritarnih voditeljev in skrajnih populističnih politikov, kakršen je romunski politik
Georgescu, da ne bomo vedno izpostavljali Trumpa, zastavlja tudi to vprašanje. Zakaj jih toliko ljudi izbira? Kaj jih žene k takemu odločanju?
Eden od odgovorov na zastavljeno vprašanje je ta, da imajo številni ljudje poln kufer elitnih politikov in njihovih obljub o boljšem življenju. Prelomljene obljube so sicer del železnega repertoarja vsakega politika, to vemo že dolgo, toda psihologija ljudi tudi ni od včeraj. Ljudje tako jasno sporočajo, da imajo take politike preprosto dovolj. To sicer ni neposredno povezano s kulturo pitja alkohola, ima pa posredne povezave, ki niso zanemarljive. Sklepati smemo takole.
Ko imajo ljudje dovolj prelomljenih obljub, začnejo klicati po resnični spremembi. Ne kličejo pa le starejši, ki imajo vsega skupaj zares dovolj, kličejo tudi mladi ljudje, kar je dodatno pomenljivo. Mislim na vsakdanje frustracije, višino dohodkov, s katerimi razpolagajo ljudje, na življenjske stroške in občutek, da je sistem družbenega življenja, ujet v hierarhije, preprosto naravnan proti njim. Psihološko raziskovanje tega, kar se dogaja v posameznikovih glavah, se tako dopolnjuje s temeljnim eksistencialnim občutkom, da bi dejansko lahko živeli bolje, če bi se nekaj spremenilo.
Tu pride do kratkega stika med posameznikovim odločanjem za hitro tolažbo v obliki alkohola in resnim dolgoročnim razmišljanjem o vprašanju, v kakšni družbi bi zares radi živeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar