Tako mi je rekla najstnica danes zjutraj, ko je prišla k meni na pogovor; formalno takim srečanjem rečejo »psihološka obravnava«. Le da raje »psihološko obravnavam« medsebojne odnose in druge dejavnike, denimo, hierarhična družbena razmerja, ki vplivajo na posameznike, da ti nenadoma potrebujejo »psihološko obravnavo«. Dijakinja je torej rekla, da je grozno poslušati, če ji kdo reče kaj prijaznega, če ji torej nastavi ogledalo, v katerem bi se lahko prepoznala kot prijazna oseba. Kako pojasniti to nenavadno sporočilo?
Na prvi pogled se zdi grozno, da je kaj takega sploh mogoče. Ali nismo navajeni, da je grozno, če je nekaj grozno, ne pa, da je grozno, če je nekaj dobro, lepo ali prijazno? Ali ni nekaj dobro, če je dobro? Kako se lahko dobro spremeni v grozno oziroma v nekaj, kar ni dobro?
Vsakdanji refleks nam pravi, da na žalost ni tako preprosto, kot bi radi. Saj tudi Putin ne misli, da je napad na Ukrajino nekaj groznega, da je vojna, ki tam poteka že več kot tisoč dni, nekaj groznega. In Trump ne reče ali ne naredi ničesar takega, da bi se bilo treba zamisliti in se vprašati, ali je res vse, kar reče, in vse, kar naredi, čisto zlato.
Zdi se, da je mogoče še tako grozno in slabo stvar zapakirati ali razložiti tako, da ni grozna, da je celo v redu ali dobra in koristna, da je torej nekaj, pri čemer velja vztrajati.
Mlada oseba, ki ji drugi ljudje, starši, denimo, večkrat sporočijo, da ni v redu, da ni dobra, da je z njo nekaj narobe, da je čudna in da se ne trudi dovolj, težko sprejema sebe kot dobro osebo. Če mama reče hčerki, da ocena »dobro« (3) ni dobra, da je torej slaba, ji hčerka preprosto verjame, čeprav ne zlahka. Ocena »dobro« zato nenadoma ni dobra, čeprav se tako imenuje, temveč je slaba, s tem pa tudi nezaželena. Edina ocena, ki je dobra in želena, je namreč ocena »odlično«. Samo odlično je dobro, dobro ali prav dobro ni dobro. Otrok postane zmeden, saj ne razume, zakaj nekaj ni dobro, če se pa imenuje »dobro«.
Ocene pa ne izražajo samo kakovosti usvojenega znanja, temveč so tudi neposredni empirični izraz osebe, ki tako oceno dobi. Če ocena ni dobra, tako tudi oseba ni dobra. In če kasneje nekdo reče isti osebi, da je dobra, je to grozno slišati. Kako sem lahko nenadoma dober, če pa mi vse življenje govorijo, govorim si tudi sam, da nisem dober? Kam smo zašli? Izgubili smo se.
Koliko staršev zgolj pogojno sprejema svoje otroke, ki se trudijo ponotranjiti perfekcionizem, »samo odlično je dobro«, da bi jih starši vendarle končno imeli radi? Kakšno je potrjevanje otroka na podlagi arbitrarnih ocen, ki jih dobi v šoli, če pa mešanje z akademsko uspešnostjo neposredno izkrivlja otrokovo samopodobo, ki se znajde v čustvenem in kognitivnem precepu ter ne more spraviti skupaj sporočil, da dobro ni dovolj dobro? Zakaj dobro nenadoma ni dobro, če pa se že dolgo imenuje »dobro«?
Ko tako starš legitimno dober uspeh označi za neustrezen in ne dovolj dober, to zmoti otrokovo sposobnost, da razvije zdrave standarde samoocenjevanja in jo postavi pod vprašaj. Kako naj vem, se sprašuje, kaj je dobro, če pa pravijo, da je dobro samo to, kar je odlično?
Zapovedani akademski perfekcionizem pa je šele uvod v širjenje občutka osebne neustreznosti, ki ga pozna veliko ljudi. Načela teorije navezanosti – kako zgodnje interakcije med staršem in otrokom oblikujejo notranje delujoče modele lastne vrednosti – nam pomagajo razumeti, da so današnje generacije otrok in mladih ljudi priča minevajočega časa, v katerem se kopiči dolgoročna škoda takšnega pogojevanja, ki ga psihologi prepoznavajo kot »strupeni perfekcionizem«.
Res je, da perfekcionistični starši pogosto prenašajo svoje lastne nerazrešene travme na otroke in tako ohranjajo medgeneracijske vzorce pogojnega sprejemanja, res pa je tudi, da je nad njimi še nekaj.
Mark Fisher je zlasti v svojem temeljnem delu Capitalist Realism (2009) podal eno najbolj ostrih kritik tega, kako neoliberalizem brezsramno prevzema odlična psihološka spoznanja in jih preoblikuje v uporabna orodja, v katera naj bi ljudje verjeli, kot sicer verjamejo v astrologijo. Njegov temeljni vpogled je, da je neoliberalizmu uspelo v kratkem času narediti obrat in prepričati ljudi, da so družbeni problemi osebni neuspehi, pri čemer je strukturna vprašanja spremenil v zadeve individualne odgovornosti. Fisher tako trdi, da je neoliberalizem ustvaril »privatizacijo stresa«, ki pomeni, da so sistemski problemi, kot so brezposelnost, duševne bolezni ali izobraževalni neuspehi, preoblikovani in ljudem prikazani kot osebne pomanjkljivosti, ki zahtevajo samoizboljševanje, in ne skupnega ukrepanja. Ta ideologija se kaže v vseprisotni kulturi samopomoči, industriji dobrega počutja in programih usposabljanja za »odpornost«, ki kažejo, da je vsak neuspeh pri uspevanju posledica nezadostnega osebnega truda ali težav z miselnostjo.
Genialnost tega sistema, trdi Fisher, je v njegovi zmožnosti, da spremeni strukturno nasilje v nekaj, kar je videti naravno in neizogibno, obenem pa prepriča posameznike, da imajo popolno pravico do svoje usode, ki je tudi v njihovih rokah, če se le tako odločijo. To ustvarja paradoksno stanje, v katerem se ljudje čutijo popolnoma odgovorne za svojo usodo, medtem ko so obenem povsem nemočni, da bi spremenili sistem, ki jih ukaluplja, ne da bi pri tem lahko opazili, da jih v resnici omejuje, optimizira in standardizira. Fisherjev koncept »refleksivne impotence« tako opisuje, kako ljudje razumejo, da je sistem družbenega življenja pokvarjen, vendar si ne morejo predstavljati alternative, kar vodi v resignirano sprejemanje tekmovalnega individualizma kljub njegovemu jasnemu psihološkemu davku, ki ga plačuje ogromno ljudi vsak dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar