Nafta kot božji dar, rdeča preproga in etika Jezusovega nauka

Jezus je bil navaden človek. To so vedeli vsi okrog njega, vedeli pa so tudi prvotni kristjani – vsaj tri stoletja, dokler ni postala krščanska religija del oblastne strukture imperija, Jezus pa je nenadoma postal Bog. Dva tisoč let pozneje zato ni težko dojeti, da nekdo na oblastnem položaju, denimo predsednik kakšne države, lahko pa bi bil tudi izvršni direktor katere od korporacij, v letu 2024 reče, da je nafta ali fosilno gorivo božji dar; to je izrekel gostitelj globalnega srečanja Cop29, ki poteka te dni v Bakuju v Azerbajdžanu.

Bog namreč nima nobene resne zveze z nafto, ki je nastajala milijone let zaradi naravnih zakonitosti. Otroci se že v osnovni šoli naučijo, da nastajata nafta in plin iz organskega materiala, ki se v glavnem nalaga kot sediment na morskem dnu ter se nato v milijonih let razgradi in preoblikuje. Nafte in plina torej nekaterim ljudem ni daroval Bog.

V izjavi o fosilnih gorivih kot božjem daru lahko prepoznamo realno težavo ne le posameznikov, temveč celotnega človeštva, ki trpi zaradi podnebnih katastrof. Le da milijarderji in drugi predstavniki elite, prištejemo jim lahko še druge, ki zanikajo, da ljudje pospešujejo podnebne spremembe z rabo fosilnih goriv, verjamejo, da ta težava zanje preprosto ne velja. Ima pa lahko sklicevanje na Boga veliko skupnega z Jezusom, z bogataši in z navadnimi ljudmi. Poglejmo.

Jezus je verjetno res mislil na bogataše, ko je dejal, da bodo v nebeškem kraljestvu prvi zadnji in zadnji prvi, kar pomeni, da je ciljal na bogataše, saj kdo drugi pa naj bi bil prvi, in njihovo premoženje. Prav tako je verjetno vedel, saj kot filozof ni bil naiven, da bogataši niso pripravljeni, da bi se odrekli svojemu privilegiranemu družbenemu položaju in bogastvu, in da verjetno nikoli ne bodo. Saj, le zakaj bi se mu odrekli, saj je njihovo? In v korist koga naj bi se mu odrekli?

A kako potem razumeti Jezusov nauk o bogastvu, če ga ne razumemo kot abstraktno duhovno načelo, temveč kot del konkretnega družbenega in političnega sporočila, katerega cilj je preobrazba družbe? Se je Jezus skoraj dva tisoč let pred Marxom in Engelsom postavil na položaj, od koder je videti, da se v hierarhije in izkoriščanje ljudi ujeta družba ne more spremeniti brez revolucije? Domnevati smemo, da je Jezus razumel težave, s katerimi bi bogati vstopali v božje kraljestvo skozi šivankino uho, in je vedel, da te niso povezane le z njihovim individualnim duhovnim stanjem, temveč tudi z njihovo nepripravljenostjo sodelovati pri radikalni prerazporeditvi bogastva in moči, kot si je sam zamislil.

Ali pa je mislil na postopno bogatenje vseh in na duhovno preobrazbo ljudi, ne na družbeno revolucijo? Saj je kapitalizem res omogočil številnim ljudem, da ne živijo v ekstremni revščini, kakršno so poznali mnogi ljudje iz Jezusovega časa.

Če hočemo razumeti Jezusov nauk tako, da se ognemo družbeni preobrazbi in obenem stavimo na kapitalistični razvoj v dobro vseh, potem moramo verjeti, da njegovo razumevanje božjega kraljestva na Zemlji pomeni »le« duhovno kraljestvo, ne pa radikalne egalitarne družbe brez obstoječih družbenih hierarhij. V takem pogledu torej Jezusa zanimajo zgolj spreobrnjenja posameznikov ali notranja duhovna sprememba tega ali onega vernika. Njegovi nauki o bogastvu niso del širše agende za družbeno preobrazbo – nov družbeni in gospodarski red, kjer bosta vladali pravičnost in enakost.

V orisani perspektivi je zelo zanimivo vprašanje o tem, kako razumeti Jezusove radikalne nauke o bogastvu, saj so zapisani, kar pomeni, da jih je verjetno res zagovarjal. Če niso del širše vizije družbenih in političnih sprememb, zakaj so tam, čemu se je zavzemal zanje? Ali pa so imeli omejen smisel le v njegovem času, ko še niso poznali kapitalizma?

Povsem razumljiva je namreč nepripravljenost bogatašev, da bi se odrekli svoji moči in družbenemu statusu, da bi vzpostavili ta novi, pravičnejši družbeni red, toda prav tako je razumljivo, da so navadni ljudje vsaj pod določenimi pogoji še vedno pripravljeni vsaj na kratkotrajno in zelo omejeno razmišljanje o njem, kajti družbene hierarhije ne izginjajo in same od sebe zagotovo ne bodo izginile.

Zdi se torej, da je Jezusov nauk pomemben le za poduhovljenje sporočil, češ da se ta nanašajo samo na notranji odnos do bogastva, ne pa na dejanske ekonomske sisteme, da so specifična za njegov zgodovinski kontekst in da se je treba danes osredotočati zgolj na osebno dobrodelnost, in ne na sistemske spremembe.

Iz zapisanega lahko sklepamo, da je Jezusov nauk popolnoma združljiv s sodobnim neoliberalnim kapitalizmom, saj služi le kot opozorilo pred duhovnimi nevarnostmi navezanosti na bogastvo, ne pa kot kritika samega bogastva, spodbuja osebno velikodušnost in etične poslovne prakse znotraj obstoječih sistemov, predstavlja moralne ideale, ki bi morali usmerjati posameznikovo vedenje, medtem ko ne zahtevajo nujno korporativnih in sistemskih družbenih sprememb.

Zanemarimo torej številne temeljne dinamike premoženjske neenakosti, ki jih je kritiziral Jezus (koncentracija virov, izkoriščanje revnih itd.), vztrajajmo v kapitalizmu, radostimo se ga in pozabimo na zgodnje krščanske skupnosti.

Toda kritična misel vseeno ne da miru, sicer nam pa itak vsak dan sporočajo, naj mislimo s svojo glavo in naj bomo kritični misleci.

Poskus ločitve Jezusovih ekonomskih naukov od njihovih družbenih posledic se namreč sooča z več izzivi. Besedilni dokazi tako dosledno kažejo, da Jezus povezuje bogastvo z družbeno pravičnostjo in s sistemskimi spremembami, njegov koncept Božjega kraljestva vedno znova povezuje duhovno in materialno preobrazbo, zgodnje krščanske skupnosti, kot so opisane v Apostolskih delih, izvajajo radikalno ekonomsko delitev.

Ali lahko potemtakem upravičeno ločimo Jezusove duhovne nauke od njihovih družbenih implikacij? Je res vse tako preprosto? Kako je potem sploh mogoče misliti na duhovno preobrazbo ljudi, ki se ne bi manifestirala v konkretnih družbenih in gospodarskih spremembah? Kako je mogoče pričakovati moralne spremembe ljudi in se obenem izogibati zahtevnejšim družbenim posledicam vere v Jezusov nauk?

To ne pomeni nujno, da je krščanstvo nezdružljivo z vsemi oblikami sodobne tržne ekonomije, vendar nakazuje, da se mora kakršnokoli krščansko sodelovanje z ekonomskimi sistemi resno spopasti z Jezusovimi radikalnimi nauki o bogastvu in družbeni pravičnosti. Preprosto spiritualiziranje teh naukov ali njihovo omejevanje na zgodovinski kontekst ne obravnava v celoti njihove moralne moči in predvidenega obsega sprememb v načinu življenja ljudi.

Vsakdanje življenje kljub vsemu teče dalje in nam vedno znova postreže z dejstvi, zaradi katerih ne moremo biti naivni in verjeti, da se lahko kaj pomembnega spremeni, pa naj ljudje verjamejo v Jezusov nauk ali pač ne.

Zadnje dejstvo, o katerem poroča britanski časnik The Gaardian, je to: Država gostiteljica letošnjega podnebnega vrha ZN, Azerbajdžan, je šefom in lobistom fosilnih goriv ponudila posebno obravnavo (ang. treatment, ki pomeni, ironično, tudi zdravljenje ali terapijo) z »rdečo preprogo«; to pomeni, da je bilo na vrh Cop29 povabljenih najmanj 132 vodilnih delavcev in osebja naftnih in plinskih podjetij, ki so dobili kot gostje predsedstva posebne oznake.

Navadnim ljudem, ki prenašajo nasilje družbenih hierarhij in posledice podnebnih katastrof zaradi kurjenja fosilnih goriv, se kaj takega kratko malo ne more zgoditi, ker niso pomembni, kot so pomembni bogataši, in še dolgo ne bodo. Jezusa zato danes ne bi povabili v Baku, še manj bi mu pogrnili redečo preprogo.