Kaj, če zmanjka tem za pogovarjanje? Tako je bilo vprašanje. Moj odgovor? Tem za pogovarjanje ne more zmanjkati, lahko pa zmanjka motivacije za pogovarjanje.
Ljudje mi vedno znova povedo, da nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali. Mislim, zares pogovarjali. Zdi se, da je zanje pogovarjanje zelo pomembno. Tudi sam mislim, da je za ljudi kot simbolna bitja pomembno pogovarjanje. Da je torej pomemben jezik, da so pomembne rabe jezika. Tudi rabe čudežnega, kot bi nemara dodal Bruno Bettelheim. A ne čisto vsaka raba jezika. Vulgarna raba, ki jo zastopa zlasti novi ameriški predsednik Trump, že ne.
Za ljudi, ki trdijo, da nimajo nikogar za pogovarjanje,
velja zapisano še bolj, kot velja za vse druge. Pogovarjanje, ki ni le
komuniciranje, namreč ustvarja nenavadno in nekoliko paradoksno bližino drugega
človeka kot tujca, ta pa pomeni, da človek ni sam, da ni odsoten s tega sveta,
da so tam še drugi ljudje.
Ljudje nujno potrebujemo drug drugega, to je v naši naravi,
je v njenem jedru, je sam temelj naših eksistenc. In če je ta načet, nastaja
vtis, da drugih ljudi sploh ni, da je človek sam med drugimi enako osamljenimi
ljudmi. Morda najde zasilno in začasno uteho v sodobni tehnologiji, ki mu omogoča
prebivanje v virtualnh svetovih, toda tako življenje lahko ustvari odpor do
neposrednega stika z drugimi ljudmi, brez katerega pa je zelo težko živeti.
In nekatere raziskave dokazujejo, da takega odpora sploh ni
malo, zato ni povsem izmišljen vtis, da je sprehod skozi mesto včasih podoben
sprehodu skozi duhovno puščavo, skozi svet, ki ga naseljujejo neznana bitja, od
katerih je vsako potopljeno v svoj svet in ne kaže nobenega interesa za druge
ljudi. Ne mislim, da so se nenadoma vsi ljudje spremenili v zombije, daleč od
tega, ne morem pa povsem brezbrižno zatrditi, da je vse v redu, kajti številni ljudje, ki se obračajo k meni,
vztrajno ponavljajo, da se nekaj dogaja, ker nimajo nikogar, da bi se pogovarjali
z njim. Tako pravijo, podatka si nisem izmislil.
Morda ni čisto naključje, da naletim na članek, objavljen v
današnji številki britanskega časnika The Guardian (17. november 2024),
ki nosi ta naslov: Izkazalo se je, da zombi apokalipsa ni tako zabavna, kot
so govorili, da bo – Rebecca Solnit o našem nevarno nepovezanem svetu.
Avtorica, Rebecca Solnit, v njem med drugim zapiše: Nisem prepričana, da bi
ljudje, mimo katerih grem, storili kaj več, kot vzeli svoje telefone in posneli
napad, če bi ga sploh opazili in se za trenutek ustavili.
Ljudje se ne umikajo v virtualne svetove, če ne bi imeli
želje po takem umikanju. A zakaj jo imajo?
Je svet postal dolgočasen, nezanimiv, je postal nevaren? So
postali dolgočasni medsebojni odnosi, so nezanimivi in je bolje biti sam? Ne
moremo reči, da je na celi črti zagotovo tako, a v takem razmišljanju je morda
vsaj zrno resnice.
Dejstvo je, da nekatere ljudi počasi nadomeščajo stroji, človeku,
denimo, ni treba v nobeno trgovino, saj nakupuje po spletu, napovedujejo tudi,
da bo umetna inteligenca zavzela številna delovna mesta in nadomestila delavce.
Rebecca Solnit (prav tam): Zdi se, da je del utemeljevanja
umika učinkovitost – kapitalistični občutek, da je čas denar, in da morate prvega
nameniti nenehnemu delu, da zaslužite drugega. Drugi del te utemeljitve je zamisel,
da so vsakodnevne dejavnosti tako dolgočasne in obremenjujoče, da bi se jim
morali izogibati. Obstajajo pa tudi visokokakovostne nasprotne pripovedi, ki
včasih vendarle prodrejo – pomislite na peko kruha iz kislega testa med
pandemijo, pletenje ali gojenje paradižnikov, stvari, pri katerih ne gre za
gospodarski napredek, temveč za ponovno odkrivanje ročnih spretnosti in
dejavnosti, za spoznavanje procesov, namesto da zgolj dobimo končni izdelek, da
upočasnimo vse skupaj, namesto da pospešujemo.
In tudi pogovarjanje terja natanko isto. Terja čas, kajti
dobro pogovarjanje teče počasi, zlagoma, kot se vijuga reka, ki se zliva v
morje. Pogovarjanje z drugim človekom ustvarja posebno vzdušje, tisto nekaj med
nami, ki je kakor nevidna duhovna hrana, od katere živimo. Brez nje hiramo in
počasi ugašamo, zato niso nobeno naključje izsledki raziskav, ki dokazujejo
povezave med utapljanjem ljudi v digitalnih svetovih in naraščanjem ustrahovanja,
motnjami spanja, depresivnimi občutki, osamljenostjo, poskusi samomora, zlasti
pa povezave z upadanjem pravih prijateljstev in skrbi za drugega, ki jo razume
Emmanuel Lévinas
kot temelj človeške eksistence, kjer se svetijo srečevanja v živo iz oči v oči.
Resnično, etični odnos do drugega človeka se pojavi v vsakem
srečanju iz oči v oči. V njem čas ne teče kot kronološko zaporedje, temveč kot potrpežljivost
v tem, kar imenuje filozof biti-za-Drugega. Avtentični dialog se tako upira
tiraniji neposrednega, digitalnemu stiskanju časa, ki zatira in onemogoča
drugačnost Drugega, saj je ne prepoznava in ne razume. V pristnem pogovoru
vstopimo v to, kar imenujem »diahronija« – čas kot etična odgovornost, nezvedljiva
na sinhronizirano digitalno izmenjavo. Kar imamo tako med seboj, manifestira
sled neskončnosti v obrazu Drugega – tistega, kar presega izmerljivo,
digitalizirano totalnost in golo, objektivno bivanje. Ta nevidna »duhovna
hrana« je ravno tista etična hrana, ki je pred vso ontologijo in jo pogojuje.
Brez tega podležemo neosebnemu, anonimnemu obstoju, ki je očitno vse bolj značilen
za našo digitalno puščavo. Kriza, ki jo prepoznavam – ustrahovanje, sovražni
govor in odsotnost pogovarjanja, ki ga nadomešča komuniciranje ali izmenjavanje
informacij, osamljenost, poskusi samomora, toksični odnosi –, izhaja neposredno
iz zanemarjanja zahteve, ki je vpisana v obraz drugega: »Ne poškoduj.«
Zaslon posreduje in maskira ranljivost obraza, njegovo
neskončno etično zahtevo. Pravo prijateljstvo in skrb za drugega se lahko pojavita le v
soočenju iz oči v oči, kjer radikalna drugačnost Drugega vztrajno moti mojo
suvereno egocentrično spontanost in me kliče k neskončni odgovornosti.
Zato srečanja v živo »zasijejo« – osvetljujejo etično kot
prvo filozofijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar