Klišeji o samopomoči, samouresničevanju osamljenih posameznikov, njihovih notranjih močeh, močni volji, sanjah in uspešnosti so že tako dolgočasni, tako prazni in tako mizantropni, da je res samo še s skrajnimi kognitivnimi in čustvenimi močmi mogoče verjeti vanje in se obnašati, kot da je individualizem, ki je bil nekoč celo osvobajajoč, danes še kaj drugega kot organski del načina neoliberalnega življenja, ki uničuje okolje, poudarja pomen neenakosti in meritokracije ter se združuje s korporativnim odnosom do sveta, ki ga vse bolj naddoločajo podnebne spremembe in razmišljanja o novi totalitarni ureditvi, za katero se zavzema tak človek, kot je Putin, nezmožen presegati svoja skrajno problematična prepričanja.
Christina Congleton začne knjigo z naslovom Seči onkraj sebe: preseči kulturo izgorelosti, osamljenosti in narcizma (Getting Over Ourselves: Moving Beyond a Culture of Burnout, Loneliness, and Narcissism, Wiley, 2024) takole: Svet na robu: vemo, da je čas, da se zbudimo. Planet je vse bolj vroč, znanstveniki pa napovedujejo katastrofalne posledice, če ne bomo zmogli zajeziti nadaljnjega globalnega segrevanja. Zastrupljeni zrak vsako leto ubije milijone ljudi. Stopnja izumiranja živih bitij se pospešuje. Gladina oceanov se dviguje, morja so vse bolj zakisana in se dušijo v smeteh, ribe, ki plavajo v njih, so tako polne plastike, da se ta znajde na naših mizah, za katerimi večerjamo, in konča v našem krvnem obtoku.
Jemo lastno plastiko, ki jo mečemo v oceane, dihamo zrak, ki ga sami svinjamo, plavamo v kislih in vse toplejših morjih, medtem ko uživamo v privilegijih, ki nam jih zagotavlja kapitalizem. Ne vsi, seveda, mnogi od nas pa zagotovo.
Taisti kapitalizem prinaša poleg rasti tudi edinstvene oblike človeškega trpljenja, med katerimi velja izpostaviti osamljenost, depresivne občutke in izgubljanje smiselnosti življenja. Številni ljudje so tako nemirni, čutijo to, kar bi lahko imenovali eksistencialni nemir, povezan z negotovostjo. Mrzlično hitijo od enega opravka do drugega, delajo in delajo, da bi imeli čim več vsega in bi prispevali po svojih močeh h gospodarski rasti, a zaman.
Ne verjamem, da je zaposlenost vselej v službi eksistencialne pomiritve, da varuje pred praznino in je smiselna. Vse bolj sem namreč prepričan, da je zapolnjevanje eksistencialne praznine predvsem neučinkovito, ker se ga lotevajo ljudje z napačnimi sredstvi. Veliko tega, kar počnejo, je nepomembno, celo neproduktivno in neracionalno. Zlasti pa je povsem zmotno prepričanje, ki si ga deli veliko ljudi: veliko delam, torej sem pomemben.
Kdor veliko dela, ni nujno tudi pomemben. Morda veliko dela, a je neučinkovit; morda dela stvari, ki so nepomembne ali celo škodljive; morda dela, a se predvsem izčrpava in izgoreva; morda dela, a je vse bolj osamljen in notranje prazen.
Resnično, številni ljudje so vse bolj osamljeni, jezni in nemočni pred zahtevami njihovih delovnih mest, ki terjajo vedno več njihovega časa. Osebne strategije, kot so samodisciplina, sestavljanje neskončnih seznamov opravil in poudarjanje »upravljanja časa«, so neuspešne, zlasti pa jim ne pomagajo krepiti medsebojnih odnosov in družinskih vezi, kolikor jih je še ostalo, ne pomagajo jim, da bi se učili in rasli kot osebnosti ter sočutno prispevali k svojim skupnostim.
Osamljeni atomizirani ljudje tako zmotno in ubogljivo krivijo sebe za vsesplošne in sistematične borbe za preživetje na poti k uspehu, nosijo nesorazmerna bremena stresa in samoobtoževanja, medtem ko je eksistencialna praznina vse večja, namesto da bi bila vse manjša.
Ljudje potrpežljivo prenašajo življenje v sistemu, za katerega že dolgo vemo, da instrumentalizira vsakogar in sili ljudi s sicer prijaznimi pozivi, prevzetimi od psihologov, naj se spreminjajo v stroje za produktivnost, ki so vrednoteni samo po izmerljivih rezultatih in dosežkih, s katerimi je mogoče napolniti kako tabelo, nato pa narisati graf in dokazovati, kako vse na tem svetu nenehno raste in se izboljšuje.
Saj je že stari dobri Keynes iskreno verjel, da bo svet napredne tehnologije in gospodarske rasti, denimo v 21. stoletju, tak, da bo povprečen človek živel tako, da se bo ubadal predvsem z vprašanji, kako najbolje izkoristiti svoj prosti čas; kako živeti, kot je rekel, »modro in prijazno dobro«. Keynes je predvidel, da bo delovni teden trajal le 15 ur (cit. po prav tam, str. 16). Skupaj z drugimi ljudmi, dodajam, za izgradnjo sočutnih skupnosti in skupnega blagostanja.
Še vedno sem komunist.
Ni komentarjev:
Objavite komentar