Demokracija ni ime za občasne volitve, na katerih državljani povedo, kakšna je njihova volja. Niti ni »vladavina ljudstva«. Sploh ni nikakršna in nikogaršnja vladavina. Je ime za množico procesov, s katerimi sistemi družbenega življenja nenehno korigirajo sebe, popravljajo smeri in se kritizirajo. V demokraciji zato ne vladajo ljudje, temveč »vladajo« dvom, kritično razmišljanje in ustvarjalnost, drugačnost in drugost, sočutje in empatija. Ključnega pomena za demokracijo je odprto pogovarjanje.
V življenju je gotovo eden največjih izzivov za vsakega človeka, kako sodelovati s tujci, z drugimi in drugačnimi ljudmi, ki jih ne pozna. Z njimi mora sodelovati, saj kot izolirano, samotno bitje ne more preživeti, zato se je najbolje pogovarjati. Potem pride do polnega izraza dejstvo, da danes veliko ljudi vedno znova ugotovi, kako malo se pogovarjajo med seboj, čeprav živijo v svetu nenehnega komuniciranja, številni pa dodajajo, da sploh nimajo nikogar, da bi se z njim resno pogovarjali o življenju in o tem, kar imamo (lahko) ljudje med seboj. Obstaja bistvena razlika med pogovarjanjem in komuniciranjem.
Pogovarjanje najprej pomeni preseganje delitev in nasprotij. Kaj potemtakem vlada ljudem, če se ne pogovarjajo? Vprašanje je zelo aktualno.
Živimo namreč v svetu, v katerem se zdi, da smo ves čas razpeti med desnimi in levimi političnimi silami, med demokrati in nedemokrati, med konservativnimi in naprednimi silami. Vsak dan se soočamo tudi z besednjakom, polnim nasilja, groženj in ustrahovanja, s primitivnim besednjakom prav tako primitivnih in prostaških voditeljev, ki se obnašajo, kot da jim je vse dovoljeno, da lahko vladajo v imenu ljudi, ki jih vedno znova demokratično izvolijo. Prav zato se mi zdi potrebno znova vzeti v roke klasično, prelomno delo Karla Popperja Odprta družba in njeni sovražniki, prvotno objavljeno leta 1945, ob koncu druge svetovne morije torej. Preberem jo zato, da bi preveril njeno relevantnost za današnji čas ter da bi premislil pomen odprte družbe v 21. stoletju in pomen pogovarjanja, kajti ko se ljudje ne pogovarjajo, se povečuje možnost, da se spopadajo. Potem je tudi z demokracijo hitro konec.
Ko odprem knjigo, se že po nekaj straneh prepričam, da je osupljivo relevantna tudi danes, saj prepoznavam oboje: naraščajočo avtoritarnost in regres demokracije. To ne pomeni njenega popolnega zatona, pomeni pa pomanjkanje pogovarjanja ter vse večje in pogostejše razkazovanje mišic in dokazovanje, kdo ima prav.
Popperjeva kritika totalitarnih ideologij ponuja preroško lečo, skozi katero lahko razumemo današnje geopolitične mahinacije, ki se dogajajo pred našimi očmi, a jih številni ljudje ne prepoznajo in jih ne vidijo, kar pomeni, da jih še zaznajo ne. Kot jih niso prepoznavali v preteklosti – dokler ni bilo prepozno. To je pomembno v luči temeljne teze knjige, ki zatrjuje, da predstavljajo zaprte družbe, ki zahtevajo absolutno ideološko konformnost, temeljno grožnjo človekovi svobodi in razumnemu napredku, čeprav prevladujoči žargon vztrajno trdi drugače. Grožnjo predstavlja tudi tedaj, ko je konformizem ljudi okrepljen z novorekom o močni volji, optimiziranju sebe in s pričakovanim kritičnim razmišljanjem.
Ta vpogled močno odmeva s poskusi sodobnih avtoritarnih voditeljev, da rekonstruirajo »novi svetovni red«, ki sicer temelji na novoreku, a je ta mogoč le na paradoksnem ozadju togih hierarhičnih družbenih struktur, zatrti individualni pobudi in državno nadzorovanih pripovedih.
Sodobni avtoritarni voditelji, kot so Vladimir Putin, Donald Trump, Ši Džinping in drugi, si izrecno prizadevajo razstaviti liberalni mednarodni red, ki se je razvijal po drugi svetovni vojni, in ga nadomestiti s sistemom, ki daje prednost državni oblasti pred pravicami posameznikov. Njihova vizija »novega svetovnega reda« odseva zaprto družbo, pred katero je svaril Popper: sistem, kjer je kritično mišljenje sistematično odvračano, disidentstvo nenehno kriminalizirano in postane državna ideologija edina legitimna pripoved.
Popper je trdil in tudi dokazal, da odprte, demokratične družbe, prav nasprotno, uspevajo na kritičnem racionalizmu – zmožnosti nenehnega dvoma, kritičnih razpravah in preoblikovanju družbenih predpostavk oziroma domnev, kako živeti skupaj.
Zaprte družbe so odvisne od tega, kar imenuje Popper »magično« ali »plemensko« razmišljanje, kjer vodstvo zahteva zase absolutno moralno in intelektualno avtoriteto. V taki družbi se vzpenjajo »močni voditelji«, ki jih ljudje »demokratično« vsakih nekaj let podprejo in znova izvolijo, da jim kažejo »pravo smer«.
A zakaj se ljudje ne opolnomočijo?
Omar Lizardo, ugledni ameriški sociološki teoretik, bi k temu vprašanju pristopil skozi lečo kulturne sociologije in kognitivne sociologije ter preučeval, kako navadne dispozicije in ponotranjene kognitivne sheme oblikujejo politično podložnost ljudi. Trdil bi, da navidezna skladnost ljudi ni le zunanja prisila, temveč jo omogočajo in krepijo globoko vgrajeno kulturno učenje in kognitivni mehanizmi.
Nekatere strukture družbene moči se zato zdijo naravne in neizogibne; ljudje ne prepoznajo, da so konstruirane in potencialno spremenljive. V kontekstu navideznega »demokratičnega« avtoritarizma bi Lizardo izpostavil, kako voditelji uspešno izkoriščajo to, kar sam imenuje »kulturni kognitivni skripti«. To so scenariji ali pripovedi, ki odmevajo z že obstoječimi čustvenimi in kognitivnimi dispozicijami, ki jih imajo ljudje.
Taki skripti pogosto vključujejo mitologiziranje nacionalne identitete, ustvarjanje narativnih okvirov zunanje grožnje, v njih se vodja predstavlja ljudem kot zaščitniška očetovska figura, zanje pa so značilne tudi poenostavljene moralne binarnosti (mi proti njim). Pomembno je poudariti s Freudom, da taki kognitivni scenariji delujejo najprej nezavedno, zato ljudje svoje podrejenosti ne doživljajo kot podrejenost, temveč kot obliko racionalne izbire in kolektivne samoohranitve. »Močan vodja« se tako ponotranji kot nujna družbena tehnologija za obvladovanje družbene kompleksnosti in negotovosti. Skladnost med vodjem in množico ni pasivna, temveč je aktiven proces ustvarjanja pomena in smisla, zato pravimo, da ljudje niso preprosto manipulirani, saj sodelujejo pri konstruiranju skupne družbene realnosti, ki zagotavlja psihološko varnost in občutek kolektivne pripadnosti.
Sijaj sodobnih avtoritarnih sistemov je ravno v tem, da ljudje tako podrejenost prepoznavajo kot prostovoljno sodelovanje. To je subtilen, a globok mehanizem nadzora, ki deluje prek kulturne kognicije, in ne izrecne prisile, kot bi dodal Michel Foucault.
Današnji avtoritarni projekti natančno odmevajo orisani model: gradijo izdelane mitologije o nacionalni usodi, kulturni večvrednosti »naših« in zgodovinskih težavah, ki jih povzročajo »vaši«, da bi upravičili sistemsko zatiranje. Trenutna geopolitična pokrajina – za katero so značilni demokratično nazadovanje, informacijska vojna in agresivni nacionalizem – predstavlja usklajeno prizadevanje za ponovno vzpostavitev zaprtih družbenih modelov. Avtoritarni voditelji razumejo, da lahko z nadzorovanjem informacij, omejevanjem delovanja posameznikov ter ustvarjanjem zunanjih in notranjih sovražnikov ohranjajo oblast s strahom in z medijsko izdelanim konsenzom.
Popperjevo delo tako ostaja ključna intelektualna obramba demokratičnih načel in nas opominja, da svoboda ni statično stanje, temveč je stalen, zahteven proces pogovarjanja, kritičnega angažiranja, medsebojnega spoštovanja in sočutja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar