Življenje lahko prenašamo in pri tem čutimo nekakšno težo, nevidno breme, kot da je življenje napolnjeno z nečim težkim, kot da vlečemo za seboj svinčeno kroglo, pripeto na našo nogo, ki nikakor noče izginiti, čeprav se trudimo živeti po nasvetih gurujev in poznavalcev, vplivnežev in idolov, za katere se domneva, da živijo lahkotno in da uživajo življenje s polno žlico – zlasti tedaj, ko so po naključju pred kamero.
Lahko pa se zgodi sprememba. Kritično in obtoževalno presojanje sebe, drugih ljudi in sveta zamenja sočutje. Včasih se zdi, kot bi se zgodil čudež. Potem človek poleti kot sokol in mu je dokončno vseeno, kaj si o njem mislijo drugi ljudje.
Navsezadnje morda res ni tako zelo pomembno, ali je Trump fašist ali ne, ker je pomembnejše težko družbeno spreminjanje, ki smo mu priča. Res je, da želi biti Trump karizmatična, šovinistična, rasistična in vulgarna osebnost, zaljubljena v avtoritarne težnje in nagnjena k demonizaciji političnih nasprotnikov, toda res je tudi, da oblast kvari številne druge ljudi, ne le politikov, in jih spreminja v orisani smeri, zato je teža družbenega spreminjanja velika.
Aktualno spreminjanje družbenega življenja, ujetega v podnebne katastrofe, lahko čutimo kot breme in negotovost, ki spremlja informacije, objektivna dejstva, kot so neracionalne politične izjave, avtoritarna stališča politikov, ki nam jih posredujejo mediji, bizarni dogodki, kot je napotitev slabo usposobljenih in prehranjenih severnokorejskih vojakov v Rusijo, dramatična poročila o podnebnih katastrofah, kot so skorajšnje poplave v Španiji, pesimistične napovedi o odpuščanju delavcev v nemških avtomobilskih tovarnah, ki jim bo sledilo odpuščanje v številnih drugih tovarnah v Nemčiji in zunaj nje, napol blazne Trumpove obljube, da bodo zamenjali vladne ljudi na vseh ravneh vladanja z lojalnimi podporniki, zlasti pa napovedi, da bodo morale skupnosti LGBTQ+ zapustiti ZDA, če postane Trump novi predsednik.
Ob vsem tem lahko sklepamo, da bodo politični nasprotniki, ki jih imenuje Trump sovražniki, tarča resnih političnih napadov, izključevanja in še česa drugega. Lahko si mislimo, da obstajajo vzporednice s fašističnimi gibanji iz 20. stoletja, ni pa nujno, saj so dovolj občutenje bremena, negotovosti in intuitivni občutek, da se lahko zelo hitro zgodi, da postanejo izrečene besede tudi meso.
ZDA kajpak niti približno niso primerljive z Nemčijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja ali z Italijo iz istega obdobja. Torej ne moremo reči, da se lahko v ZDA s Trumpovim prihodom na oblast zgodi kaj takega, kar se je dogajalo v Nemčiji ali Italiji. Zakaj bi nas potemtakem sploh zanimalo vse skupaj?
Ker nismo naivni in vemo, da se lahko zadeve zelo hitro spremenijo, kot je sicer včasih kratka pot od besed do dejanj.
Če nekdo govori o notranjem sovražniku, smemo sklepati, da svojih besed ne uporablja po naključju. Mogoče jih izbira, ker nekje v sebi zares verjame, da obstaja notranji sovražnik, ki zlahka postane to, kar imenujemo grešni kozel za vse težave v družbi. Grešnega kozla resnično ni težko poiskati, kar ve vsakdo iz lastnih izkušenj.
A zakaj sploh iskati grešnega kozla, če pa so pravi vzroki za težave v družbi čisto drugje? Zakaj ne bi spremenili perspektive in jih poiskali, tako kot želijo znanstveniki spoznati resnico nekega pojava?
Ali ni nekaj osvobajajočega v resnici? Tudi to pozna vsakdo iz izkušenj. Zamenjaš perspektivo, včasih je to zelo težko narediti, mi je popolnoma jasno, in nenadoma začutiš svobodo. Nič več se ti ni treba ukvarjati z zadevami, s katerimi si se prej ukvarjal dan na dan, morda dolga leta: vedno enake misli, enake skrbi, enaki strahovi, enake predvidljive težave. Potem pa nenadoma mir, tišina, kot bi vse skupaj izginilo in se pogreznilo v nič.
Ko nas ne zanima več iskanje grešnih kozlov, ko se nehamo pritoževati čez življenje, spoznavamo, da je življenje vselej natanko tako, kakršno je.
Je mogoče, da bi Trump zamenjal perspektivo, da bi ugledal življenje z drugačne plati? Ni mogoče. Kaj pa vsi drugi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar