Kako vnovič vzpostaviš avtoriteto, ko so mehanizmi, ki jo omogočajo, šibki ali pa celo uničeni? Kako avtoriteta sploh nastane? Kako nekdo postane avtoriteta in zakaj nekdo drug ne postane nikoli? Vprašanja so pomembna, ker ljudje potrebujemo avtoriteto in včasih potrebujemo močne voditelje, ki znajo pokazati pravo smer. Ne, nikakor ne mislim na Putina ali Trumpa. To sploh nista močna voditelja, ker sta primitivna avtokratska diktatorja, kar je čisto nekaj drugega. Mislim na voditelje, ki imajo jasne moralne smernice, zanesljiv moralni in etični kompas, na katere je res mogoče računati – zlasti v težkih časih in nejasnih okoliščinah. Človek se preprosto mora zanesti nanje, ker ne more biti sam sebi avtoriteta. Ta je po definiciji nekaj, kar je nad posameznikom.
Nad posameznikom je avtoriteta, ki pa ni oblast. Razlika med obema je izjemno velika. Avtoriteto ubogam, a ne zato, ker je oblast, temveč zato, ker sem se prepričal, da dejansko ve, kam iti, kaj narediti, v katero smer se napotiti, ker pozna cilj, ki je zavezan ideji dobrega.
Nad posameznikom kot simbolnim bitjem so tako moralna in etična pravila, so univerzalna spoznanja, nad njim je to, kar imenujemo v filozofiji absolutno, za katero je človek zmožen, ker je zmožen za metakognicijo.
Zapisano je pomembno, ker živimo v svetu izjemno nizkih moralnih in etičnih pričakovanj, zato si novodobni diktatorji lahko dovolijo dobesedno vse, in sicer na globalni, ne le na lokalni ravni. Trump je izjemen primer takega moralnega propada, ki vodi v prostaško vedenje in nasilno delovanje. Lahko reče dobesedno karkoli, zmerja, je prostaški, kvanta, žali druge ljudi, jih psuje, ponižuje, češ da so defektni, duševno bolni in kognitivno zaostali, pa ne le, da se mu nič ne zgodi, temveč ga veliko ljudi celo izbere kot ljubljenega voditelja za novega ameriškega predsednika.
Moralni zlom je zares velik. Lestvice so nizko, diktatorji se povezujejo med seboj in se hvalijo, kako dobro vodijo ljudi. Podpirajo se in hočejo nov svetovni red. To nikakor ni dobro.
Za razumevanje tega dogajanja je bistveno razumeti temeljno napetost med avtoriteto in etično odgovornostjo. Tako kot je pomembno razlikovati med surovo močjo in legitimno avtoriteto, ki temelji na moralni zavezanosti. Levinasovska perspektiva bi nas tako lahko spodbudila, da preučimo, kako resnična avtoriteta izhaja iz naše neskončne odgovornosti do Drugega, ne pa od zgoraj, kjer so oblastniki in kjer je oblast.
Za Lévinasa etična avtoriteta izhaja iz neposrednega srečanja z drugim človeškim bitjem, ki nas postavlja pred neskončno zahtevo. Sodobna zaskrbljenost o moralnem propadanju je zato upravičena, kajti ljudje pogosto narobe iščejo rešitev v iskanju »močnejših« voditeljev namesto v obnavljanju naše temeljne etične usmerjenosti do drugih. Primera Trumpa in Putina kažeta, kaj se zgodi, ko se avtoriteta loči od tega etičnega temelja – postane zgolj moč, ki se izvaja brez upoštevanja ranljivosti in dostojanstva Drugega. Resnična avtoriteta, v Lévinasovem smislu, bi temeljila na neskončni odgovornosti in etični službi, namesto da bi bila vsiljena od zgoraj. Moralna in etična pravila bi morala izhajati iz naših konkretnih srečanj z obrazi drugih, ne iz abstraktnih načel. Izziv zato ni samo obnoviti avtoriteto, temveč jo ponovno povezati z njenim etičnim virom v naši odgovornosti do drugih.
Kaj si potem misliti v luči zapisanega o poskusu, ki ga bodo najverjetneje uvedli v ameriški zvezni državi Teksas? Preberem članek z naslovom Teksas odobril nov biblijski učni načrt za osnovne šole (Erum Salam, Martin Pengelly, The Guardian, 22. november 2024). Kaj bodo lahko poslušali učenci in učenke, ki se bodo odločili zanj, in kakšno zvezo ima tako učenje z avtoriteto?
Predvideno je, da se boo otroci učili o »zlatem pravilu«, ki uči, da je pomembno ravnati z drugimi tako, kot bi si želeli, da oni ravnajo z nami. Je to v redu? Je, le da za to ne potrebujemo še mitov o tem, kje je bil Jezus rojen, da je bila njegova mama devica etc. Lekcija o tem, kako se vesti do drugih ljudi, je namreč starodavna in Jezus ni bil prvi, ki jo je dojel. Prav tako niso potrebne zgodbe o čudežih, ki naj bi jih Jezus storil.
Je pa zelo pomembno otroke učiti o odpuščanju in sočutju.
Da bi se moralo vzgajanje otrok resno lotiti vseh naštetih tem, je najbrž logično in smiselno, a za to ni nujno potrebna religiozna vzgoja. Obstaja zelo veliko knjig, ki jih velja vzeti v roke, zlasti pa je pomembno, da starši vzgajajo otroke za tako branje knjig, ki zajema tudi kritičen odnos do napisanega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar