Nič novega ni spoznanje, da so najbolj prodajane knjige na tem svetu priročniki o samopomoči. V kulturi zmagovalcev je pričakovati, da bodo ljudje svetovali drugim ljudem, drug drugemu torej, kako naj premaknejo vesolje. Tako, da sami postanejo sprememba, ki jo sicer želijo. Magično prepričanje, da je mogoče kadarkoli z malo vaje postati sprememba, ki preoblikuje tudi vesolje, pa čeprav na neizmerljivo majhnem področju, je že dolgo del neoliberalnih ideologij, da vsak človek lahko naredi karkoli, če se le odloči, da je torej Vse mogoče, kot mi je oni dan rekla sodelavka.
V bistvu je samoizpopolnjevanje že dolgo zavito v poenostavljeno duhovnost, v sistem duhovnega življenja, čigar organski del je obljuba, da boste dosegli svoje osebne cilje, če se le odločite zanje. Mamljiva obljuba z leti spreminja obliko, zato danes ljudje ne povprašujejo več po tem, po čemer so povpraševali njihovi starši, temveč jih zanima to, kar se pojavlja na trgu. Tam se pojavljajo nasveti in predlogi, za katere se zdi, da so jih genialno pogruntali še pred povpraševanjem preroško navdahnjeni guruji in strokovnjaki za človeške duše. Danes je zato videti, da skoraj vsi ljudje namesto po kritičnem mišljenju, h kateremu jih sicer nagovarjajo, hlepijo po duhovni psihoterapiji. Zdi se, da je vse skupaj povezano s starodavno idejo dobrega, vendar ni čisto tako.
Kako bi potem približal idejo dobrega današnjemu najstniku, ki sicer ne želi drage in dolgotrajne psihoterapije, želi pa duhovno rast, spiritualno razumevanje sebe in sveta ter osebno izpolnitev? In zakaj, čemu bi se tega sploh lotil? Ko sem pred leti poučeval psihologijo na gimnaziji, tega še nisem znal dobro narediti, čeprav sem želel, želeli pa so tudi sami. Desetletja pozneje znam.
Vse življenje verjamem v idejo dobrega. Nanjo sem prvič naletel ob prebiranju Platonovih del, potem pa ob branju Nikomahove etike, ki jo je spisal njegov učenec Aristotel. Mimogrede: predavanja na gimnaziji sem vselej pričel z Aristotelovo O duši. Nikoli ne bom nehal verjeti v idejo dobrega, ki ji je duša intrinzično zavezana. Ni sile, ki bi me odvrnila od tega.
Predstavljajte si sedaj, da se učite igrati instrument. Sprva se želite samo zabavati, upam, da se ne učite, ker so starši tako zahtevali, a postopoma spoznavate, da je nekaj pomembnejše: postati resnično dober v tem. Če odprete Nikomahovo etiko in preberete prvih nekaj odstavkov, boste naleteli na veliko (filozofsko) misel, iz katere izhaja Aristotel: vse, kar počnemo, počnemo zato, ker ciljamo na nekaj dobrega. Ni nujno, da se tega zavedamo, lahko pa odkrijemo, da je imel filozof prav.
Pomislite – ko študirate, se želite učiti; ko se ukvarjate s športom, si prizadevate za izboljšanje. Toda Aristotel gre globlje. Pravi, da mora obstajati končni cilj, h kateremu so usmerjeni vsi drugi cilji. Temu pravi »najvišje dobro« – to je stvar, ki jo želimo zaradi nje same, ne zato, da bi dobili nekaj drugega, kot so nagrade, denar ali slava. Danes nas, na primer, nenehno nagovarjajo, naj sanjamo, da bi bili »uspešni«, kar je lahko nekaj čisto drugega, ne pa najvišje dobro.
Aristotel zato doda, da je najvišje dobro sreča (grš. evdajmonija), a ne vsaka sreča, ki jo, denimo, zastopajo sodobni globalni mediji. Misli na globoko zadovoljstvo, ki izhaja iz življenja, resnično vrednega življenja, ne tistega, za katerega nam pravijo, da bi ga morali živeti, češ da ga tudi vsi drugi.
Platon in Aristotel podobno razmišljata o tem, da smo dobri kot oseba. In k temu smo nagnjeni že ves čas, po naravi. Morda tudi tega ne vemo.
Platon nadalje verjame, da obstaja popolna ideja »dobrega« – kot izjemno močna luč, ki nam pomaga videti, kaj je prav in resnično. Tako kot sonce pomaga rasti rastlinam in nam omogoča, da jasno vidimo svet, je Platon prepričan, da nam razumevanje dobrega pomaga rasti kot ljudje in spoznati, kaj je v življenju prav.
Biti dober zanj pomeni poskušati razumeti to popolno idejo in se ji približati. Ni nujno, da nam uspe, toda že samo naravnavanje nanjo je dobro.
Aristotel, ki je Platonov učenec, vidi vse skupaj nekoliko drugače, a to nas ne sme zmesti. Misli namreč, da je biti dober isto kot postati odličen v nečem s prakso. Tako kot glasbenik postane boljši z vadbo, Aristotel verjame, da postanemo dobri ljudje z dobrimi navadami in modrimi odločitvami.
Cilj takega delovanja je, kot rečeno, evdajmonija. Razume jo kot neke vrste srečo, ki izvira iz krepostnega življenja in razvijanja naših najboljših lastnosti.
Vidimo, da se filozofa strinjata, da biti dober ni le sledenje pravilom, temveč je predvsem razvijanje modrosti in značaja. Verjameta, da nam razumevanje dobrega pomaga živeti boljše, bolj smiselno in bolj moralno življenje.
Sedaj pa sledi nekaj iz vsakdanjega življenja. Veliko ljudi ima namreč izkušnjo, da morajo slediti nekomu, ki domnevno ve, kam je treba iti, kako se vesti, kaj početi. Verjamejo jim in se odpovedujejo
lastni želji, kot bi rekel Freud, da bi zadovoljevali željo nekoga drugega (staršev, učiteljev, gurujev, vplivnežev etc.). In to ni dobro. Zakaj ni?
Ni dobro zato, ker nastane spor med tem, kar sem pravkar zapisal, in idejo dobrega, kot je predstavljena v uvodu. In v takem sporu ljudje po navadi potegnejo kratko, saj si ne upajo slediti svoji želji ali pa postanejo prepričani, da je sploh nimajo, da morajo slediti drugim, da morajo biti taki kot drugi, da ne bodo izključeni in sami in pozabljeni in nevidni.
Ne upajo niti pomisliti, da so prislovični drugi v natanko enakem položaju kot sami, da so poleg tega zelo nezanesljivi ocenjevalci tega, kar naj bi bilo dobro, da praviloma tudi sami konformistično sedijo temu, kar zastopajo drugi, in da nikakor ni nujno, da so pri tem še srečni ali vsaj zadovoljni. Nekoliko bizarno je vse skupaj.
Velike večine ljudi seveda ne zanima niti Platonovo razmišljanje o ideji dobrega niti Aristotelovo. Imajo dovolj drugega dela, kajne? A kakšnega? In zakaj je to vprašanje pomembno?
Nimajo časa, dokler se ne začnejo počutiti slabo. Postanejo nesrečni, morda temu rečejo kriza srednjih let, imajo depresivne misli, ponoči ne spijo, zaskrbljeni so, tesnobni, občutek imajo, da so izgubili kompas, da ne vedo več natančno, če so sploh kdaj vedeli, sledeč drugim ljudem, kako naprej, kam, h kateremu cilju. Kaj sedaj?
Seveda, takoj so pri roki vplivneži in guruji, voditelji in drugi, ki pišejo priročnike, ki jim je domnevno treba slediti. Le da si tokrat rečejo, da ne mislijo slediti nikomur več, da imajo takega sledenja vrh glave. Fuck this shit, si rečejo.
Kaj pa, če damo gor novo ploščo, na kateri piše skrb za drugega? Kaj bi to lahko bilo? Da se odpovemo sebi še enkrat in vse razdamo, da bi skrbeli za drugega? Nikakor ne. Kaj torej?
Kaj je skrb za drugega?
Naj se za odgovor obrnem k novemu filozofu. Tokrat je to Emmanuel Lévinas. Kaj pravi?
Ne, ni se vam treba odpovedati sebi, da bi skrbeli za druge – to je nesporazum. Pravzaprav postaneš zares to, kar si, šele, ko si odgovoren za druge. Zveni zapleteno in abstraktno, zato naj nadaljujem.
Skrb za drugega spremlja občutek, da sem odkril ključni del tega, kdo sem. Pomislite na to takole: ko nekoga pogledate v obraz – res pogledate –, seveda nekaj čutite, kajne? Morda je žalosten, zaskrbljen ali potrebuje pomoč. Ta občutek, ki ga dobite, saj vam ni vseeno zanj, ne odvzame tega, kar ste. Namesto tega razkriva nekaj pomembnega o vas.
Odziv na drugega namreč ni breme, ki bi vas uničilo – to je tisto, zaradi česar ste edinstveni. Biti odgovoren za drugega ne pomeni postati predpražnik ali pozabiti nase. Odgovornost obenem zajema globoko spoznanje, da je skrb zanj že del tega, kar ste, še preden na to sploh pomislite, in občutek, da želite biti odgovorni, morda vas ta občutek za trenutek celo preseneti, ker niste navajeni nanj, občutek torej, da je taka odgovornost dobro samo.
Pri tem nikakor ne gre za žrtvovanje sebe. Ravno nasprotno, gre za odkrivanje, da je vaša človečnost globoko povezana s skrbjo za druge ljudi. Tesnoba in zmedenost, ki ju čutite, lahko dejansko izhajata iz tega, da poskušate biti popolnoma neodvisni, kot da bi lahko živeli smiselno življenje, ne da bi vam bilo mar za koga drugega. Toda tako življenje preprosto ni nemogoče, v tem je res nekaj paradoksnega, in poskusi ljudi, da bi živeli na tak način, jih delajo nesrečne. Odgovor torej ni v tem, da se odrečete sebi, temveč da razumete, da je skrb za druge del pristnega življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar