Podnebne spremembe, demokracija in Trump – komu verjeti

Ko Trump spregovori, mu številni ljudje preprosto verjamejo; ko spregovorijo drugi predstavniki družbene elite, jim ljudje pogosto kratko malo ne verjamejo. Zakaj torej ljudje verjamejo Trumpu, ne pa drugim predstavnikom elite? Prvi odgovor je pri roki: ker je jezen kot hudič, ker glasno pove vsaj nekaj od tega, kar doživljajo vsak dan, kar jih pesti, kar je zanje pomembno. Številnim drugim politikom ne verjamejo, ker preveč »nakladajo« in govorijo abstraktno, izmikajoč se realnim potrebam ljudi. Podobno nekateri ljudje še vedno ne verjamejo v pomen podnebnih sprememb, ker so preveč oddaljene od njihovih vsakdanjih skrbi, težav, problemov in izzivov. Resnično, odločilno je, kaj ljudje verjamejo in kdo jim zares prisluhne.

Ko so pred leti nastajali podnebni modeli, ki so napovedovali dramatične podnebne spremembe, so številni ljudje zatrjevali, da so gotovo napačni, da znanstveniki pretiravajo in da ne vedo čisto natančno, kaj napovedujejo, da so torej subjektivno pristranski, kar pa nikakor ne more biti dobro, zato je take modele dobro zavrniti. Ko danes objektivni podatki potrjujejo taiste modele, lahko beremo odmeve, ki imajo pogosto ta skupni imenovalec: Podnebni zlom bo svetovno rast prizadel za tretjino.

Tak je tudi naslov članka, ki ga preberem v časniku The Guardian (Sandra Laville, Climate breakdown will hit global growth by a third, say central banks). To pa še ni vse. Nekateri dodajajo: Novo modeliranje ugotavlja, da je tveganje za svetovna gospodarstva veliko hujše, kot se je mislilo prej, vendar skupina centralnih bank pravi, da je celo to morda podcenjeno (prav tam).

Povzemimo. Novi modeli, narejeni na podlagi novih izmerjenih dejstev, napovedujejo hujše posledice podnebnih sprememb kakor stari modeli, ki so sicer veljali za dramatične in nesprejemljive. In morda se motijo, kar pomeni, da bodo podnebne spremembe še hujše, kot napovedujejo. Kaj se dogaja?

Na delu je kajpak elementarna človeška psihologija: če je neka napoved huda, je najverjetneje napačna. Ljudje nočemo hudih napovedi, želimo take, ki se ujemajo s tem, kar verjamemo.

En sam izliv dežja, ene same uničujoče poplave v Valenciji so zahtevale več kot 200 življenj, ocenjena škoda pa dosega dobrih 10 milijard evrov. Banke se zato ne sprenevedajo, saj to ni edini tak dogodek, zlasti pa ne zanikajo objektivnih podatkov, ko govorijo o podnebnih spremembah in vremenskih katastrofah po vsem svetu, kar je zelo pričakovano. Morda bi se morali bolj zanašati nanje kot pa na ljudi, ki še zdaj zanikujejo podnebne spremembe. Nimajo velike predstave o podnebju in ne upoštevajo vrste dejavnikov, kot so prelomne točke ali točke brez povratka, ko sistema ni več mogoče spraviti v prejšnje stanje, dvig temperature morja, migracije ter družbeni konflikti in vojne.

Slabo predvidevanje posledic podnebnih sprememb je lahko zelo hitro usodno, kot je bilo pred dobrim stoletjem usodno nočno opozorilo, da je pred Titanikom ledena gora. Ne le, da je bilo premalo časa, da se ogromna ladja izogne trčenju, ker je prišlo opozorilo, tudi zaradi slabe vidljivosti, saj je bila noč, prepozno, na ladji tudi ni bilo dovolj reševalnih čolnov in verjetno sploh ni bilo človeka, ki bi pred potovanjem pomislil, da se ladja lahko potopi, ker so vsi verjeli, da je kratko malo nepotopljiva. Nihče zato ni niti za trenutek pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi množica ljudi zaradi pomanjkanja reševalnih čolnov končala v ledenem objemu Atlantskega oceana.

Podobno razmišljanje se razvije, če pomislimo, kaj vse je te dni napovedoval in obljubljal volivcem in volivkam bodoči ameriški predsednik. Naslov članka, ki ga berem, zato ne more biti presenečenje: Prihajajoče Trumpovo predsedovanje ogroža zdravstvene načrte milijonov Američanov (Marina Dunbar, Incoming Trump presidency threatens millions of Americans’ healthcare plans, The Guardian, 8. november 2024).

Pa vendar ni presenetljivo, da je večina ameriških belcev šla z belcem. Ker mu preprosto verjamejo, ko jim govori o zaskrbljenosti glede cen, gospodarstva, delovnih mest in varnosti. In v njihovih glavah še ni časa za žensko kot predsednico.

Njeno sicer pogumno razkazovanje veselja, radosti in pozitivnosti, njeno s smehom pospremljeno poudarjanje vključevanja, enotnosti in veselja sta bistveno zgrešila cilje številnih ljudi, ki niso nič kaj veseli v življenju, imajo negativne vsakdanje izkušnje in ne čutijo nobenega vključevanja. Njih zanimajo visoka inflacija, zniževanje življenjskih standardov, cene hrane, varna, dobro plačana delovna mesta. Vse to, česar elita po navadi preprosto ne spoštuje in ignorira ter se preprosto ne zmeni zanje.

Skoraj polovica Američanov tako zatrjuje, da demokracija ne ščiti dobro običajnih ljudi. Trump vse to vsaj domnevno dobro razume, zato je gostil hrupne shode na prostem, da bi se ljudem čim bolj približal.

Nenehno je ponavljal, da bi zrušil elite in naredil Ameriko spet veliko. Njegova besna pripoved o vsakdanjem žrtvovanju ljudi, o nepravičnostih, ki jih doživljajo, in maščevanju je absolutno odražala kislo razpoloženje številnih ljudi, ki ne dovolijo, da jim elita sadi rožice. Trump je rekel, da se bo boril zanje – in dovolj jih je verjelo. Večina že dlje časa meni, da gre država tako ali tako v napačno smer. Resnično, ljudje želijo otipljive spremembe, ne abstraktnih načel, žargona in novoreka.