Včeraj so mi iz tiskarne sporočili, da je moja knjiga Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev natisnjena. Danes se odpeljem ponjo. Moja duša proslavlja. Zame je namreč izid knjige še vedno praznik. Ob tem razmišljam, kako in zakaj sem jo napisal.
Začelo se je s tišino, ki je je z leti v mojem življenju vse več. Vse manj je namreč medijskih vsebin, kričanja, žargona in novoreka, vse manj je bahanja in zmagoslavja teh, ki stojijo na kakršnikoli stopničkah, ker sem se preprosto odklapljal in končno odklopil. Nič več ne poslušam ljudi, ki veliko govorijo, a ne povedo ničesar zanimivega, ne poslušam politikov, ki na preprosto vprašanje, kje so bili oni dan, ponudijo desetminutni monolog, kaj vse je njihova stranka naredila za ta narod, le odgovora na vprašanje ne dajo, ne poslušam uporabnikov digitalnih medijev, ki zmerjajo in zlivajo svoj žolč na vse, kar leze in gre, ne poslušam nesrečnikov, ki svojo nesrečo ponujajo kot pot k uspehu, ne poslušam elitnih ljudi, ki mislijo, da so mi všeč, ker mi svetujejo, kdaj naj perem perilo in kdaj ne, ne poslušam vplivnežev, ki hočejo vplivati name, so pa zgolj narcistični in tako močno zagledani vase, da so vredni usmiljenja, ker so prazni kot votel sod, ne poslušam »demokratov«, ki so v resnici subvertirani dvojčki avtokratov, ne zanimajo me mnenja izčrpane opozicije, ki obupano išče načine, kako se vendarle dokopati do oblasti, ne poslušam ljudi, ki se zdijo od daleč »normalni«, od blizu pa so avtoritarni čustveni spački in tirani.
Želim si miru in tišine. In ju najdem – v branju, pisanju knjig in v naravi. Ne v ljudeh, ki so polni jeze in bojevitosti, žalosti in tesnobe, depresivnih občutkov, vraževerja in naivnosti, s katero sledijo avtoritetam, ki se svetijo v luči žarometov in bogatijo na njihov račun.
Na misel mi pride Adornova knjiga, v kateri avtor razmišlja o naravi avtoritarne osebnosti. Ugotovim, da se nekatere zadeve, povezane z njo, z desetletji po izidu knjige niso dosti spremenile ali pa se celo niso spremenile prav nič.
Zavračanje avtoritarnih glasov, prazne politične retorike in narcistične vplivne kulture je zato še vedno zdrav odpor do tega, kar je Adorno poimenoval »kulturna industrija«. Odpor je obenem kritika »demokratov«, ki zrcalijo avtokrate, in razkrivanje lažnih avtoritet, ki zastopajo psevdodemokratične težnje v sodobni družbi.
Orisani odpor pa ne pomeni, da se umikam od ljudi in iz družbe v knjige, tišino in naravo. Potrebujem jih, da si odpočijem od hrupa in napornih ljudi, toda to ni popoln umik od družbenega angažmaja. Ta bi bil sicer razumljiv, toda obenem bi tvegal, da postane to, kar je Adorno imenoval »resignirani konformizem« – pasivno sprejemanje družbenih razmer, ki, čeprav osebno udobno, opušča projekt družbene transformacije in se mu končno povsem odpove.
Resignirani konformizem je privlačen, saj ponuja zapeljiv paket psiholoških koristi, zaradi katerih je še posebej zanimiv v sodobni kulturi zmagovalcev.
Prvič, predstavlja obliko kognitivne razbremenitve – s sprejemanjem obstoječega reda kot nespremenljivega se posameznik osvobodi psihološkega bremena nenehnega odpora in kritičnega razmišljanja, zato ima več časa, da se posveča samemu sebi in svoji notranjosti, ne pa družbi. Resignacija tako spreminja potencialno moteča družbena nasprotja v zgolj ne preveč nadležen hrup v ozadju. Drugič, resignirani konformizem ponuja socialno zaščito. Z umikom iz aktivnega družbenega udejstvovanja in hkratnim ohranjanjem površinske udeležbe v družbi se posamezniki izognejo tako tveganjem nasprotovanja kot zahtevam po resnični predanosti. Lahko ohranjajo udoben položaj zasebnega cinizma, medtem ko se javno prilagajajo. Največja privlačnost pa je v njegovi obljubi čustvene varnosti. Resignirani konformizem posameznikom namreč omogoča, da se počutijo intelektualno superiorne (»vidijo« družbene iluzije), hkrati pa se izogibajo tesnobi in negotovosti dejanskega odpora. Združuje kritiko družbe s praktičnim prilagajanjem in ponuja, kar bi Adorno imenoval »lažna sprava«, ki pomirja psihološko napetost, ne da bi razrešila njene vzroke.
Ta položaj postane še posebej privlačen v dobi izjemne družbene kompleksnosti in navidezne nespremenljivosti, ki jo ljudje razumejo v luči slavne politične izjave »ni alternative«. Ponuja način, kako za silo ohranjati osebno dostojanstvo, hkrati pa se spretno izogibati bolečini neuspešnega odpora ali kognitivni disonanci popolne konformistične predanosti.
Pobeg v naravo, ki zagotavlja osebni mir, bi torej lahko predstavljal iluzorno rešitev, ki pušča temeljna družbena nasprotja nerešena, posameznikom in posameznicam pa omogoča notranjo pomirjenost z zavestjo, da skrbijo zase in udejanjajo svoje potenciale.
Nikakor ne želim, da moje stališče odraža ključno dilemo sodobne zavesti: napetost med legitimno kritiko družbenih patologij in tveganjem umika v zasebne rešitve, ki na koncu utrjujejo družbeni status quo s težnjami posameznikov in posameznic k samouresničevanju, »delu na sebi« in optimiziranju sebe. To je tudi ključni razlog, zakaj sem napisal knjigo o vzgajanju otrok v kulturi zmagovalcev, saj ne želim podpirati konformističnih zamisli, da je dovolj, če se otroci že zgodaj naučijo, kaj vse morajo narediti, da bi na koncu »zmagali«, karkoli že to pomeni.
Nikakor ne zavračam vseh družbenih diskurzov, sem pa kritičen do njih, saj bi zavračanje lahko samo po sebi vsebovalo sledove avtoritarne osebnostne težnje po črno-belem razmišljanju in obsežnem zavračanju »kontaminiranega« družbenega sveta.
Bliže mi je Adornovo pozivanje k ohranjanju kritične zavesti, ki išče nove načine za vključitev v družbeno preobrazbo, namesto da bi se umikala v neproblematično in varno iskanje individualnih rešitev osebnih izzivov. Postavlja se namreč vprašanje: Kako se lahko upiramo avtoritarnim težnjam in družbeni manipulaciji, medtem ko še vedno ohranjamo možnost kolektivnega delovanja in družbenih sprememb?
Kako torej vzgajati otroke za prihodnost, ki ni naddoločena s kulturo zmagovalcev? Odpeljem se po knjigo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar