Najprej sem si ogledal predavanje, ki ga je izvedel Gabor Maté. Naslov njegovega predavanja je Zdravljenje naših travmatskih ran. Ogledal sem si ga zato, da bi ga komentiral in zabeležil v svojem dnevniku o aporijah in paradoksih razsvetljenstva, kaj pomeni v letu 2024 razmišljati o psihičnih ranah, ki jih ima vsakdo od nas in jih ljudje prenašamo drug na drugega, ne da bi se tega sploh zavedali, kaj to pomeni v kulturi zmagovalcev, ki slavi zmagovalce, medtem ko je večina ljudi tako rekoč neopažena, nevidna in neslišana.
Predavateljev osnovni poudarek o naravi psihične rane in brazgotine, ki ostane, je zares vreden ponovnega razmisleka. Ne bi namreč smeli prehitro prenehati razmišljati o ranah, kajti utegne se zgoditi, da imamo v svojem spominu definicijo rane, v vsakdanjem življenju pa sproti pozabljamo, da rana predvsem boli, če se je dotaknemo, če drezamo vanjo. Čisto vsak človek pa ve, kaj to pomeni.
Pomeni, da se pogosto premalo pozorno in premalo taktno vedemo, ko smo z drugim človekom. Na to opozarjajo tudi udeleženci podpornih skupin, ki jih vodim. Vedno znova poudarjajo temeljno eksistencialno izkušnjo, da jih drugi ljudje sploh ne poslušajo. In tega ne pove eden, s trditvijo se strinjajo vsi.
Ni nujno, da človeka rani, če ga nekdo ne posluša. Vsekakor pa začne čez nekaj časa boleti, kajti v človeku, ki vedno znova doživlja, da ga nekdo ne posluša, ker je preveč egocentričen in poln samega sebe, se dogaja drama potrjevanja. Drugi človek, ki me ne posluša, me namreč ne potrjuje, doživljam, da se do mene obnaša, kot da me ni, čeprav sedi ali stoji pred menoj in se mi navidezno posveča.
Bolečina, ki jo povzroča drama potrjevanja, lahko narašča, lahko pa se tudi zmanjša, če se drugi človek spremeni in me začne poslušati. To pomeni, da me ne prekinja, da ni nestrpen, da ne čaka ves čas, kdaj bo sam nekaj povedal in terjal, da jaz poslušam njega.
Odprta rana torej boli. Lahko se zaceli, poudarja Maté, a samo pod določenimi pogoji. Če vedno znova doživljam, da me drugi ljudje ne poslušajo, taki pogoji niso izpolnjeni, rana ostaja odprta.
Zaceljena rana pa še ne pomeni, da je vse v redu. Ostane namreč brazgotina, ki nam veliko pove o doživljanju in vedenju ljudi.
Pred ranami in bolečino je nemogoče pobegniti, ko ste otrok. Takrat vam preostane, da se nekako zaščitite, pravi Maté. Če se ne morete izogniti ranam in kasnejšim brazgotinam, se poskušate mentalno ločiti od sebe, od določenega dela sebe, od travmatičnih izkušenj, ki bolijo in povzročajo rane. Nastane notranji razcep kot učinek obrambnih strategij.
Velik pomen travme je predvsem v tem, da človek v psihološkem in duhovnem smislu ne dobi tega, kar potrebuje za duševno in duhovno preživetje, za psihološko in duhovno rast. Zadnjič sem tako slišal od mamice, ki je povedala, da ji je zdravnica rekla, naj svojega otroka kar pusti jokati, kadar joče, saj bo tako ali tako čez nekaj časa nehal, ker se bo utrudil.
Morda je to paradigmatski primer psihičnega in duhovnega zanemarjanja. Ne le otrok, temveč zanemarjanja, ki se dogaja tudi med odraslimi ljudmi.
Kolikokrat se namreč ne zmenimo za psihološke in duhovne potrebe drugih ljudi, ker smo kratko malo preveč zaposleni s seboj ali z drugimi zadevami, kolikokrat se nam zdi, da bi morali drugi zadovoljevati naše psihološke in duhovne potrebe, kot so potrebe po spoštovanju, potrjevanju, sprejemanju in ljubezni, pozabljamo pa, da si drugi želijo enako od nas?
Matéjevo predavanje zato razumem predvsem kot aktualno lekcijo o tem, da so naši medsebojni odnosi travmatizirani vsakič, ko nismo slišani, nismo videni, nismo potrjeni.
Taki medsebojni odnosi so v kulturi zmagovalcev na žalost pričakovani, kajti v njej je pomembno zmagovati in verjeti v to, da je v življenju vse mogoče, če se le odločiš in vprežeš svojo voljo. Kot je pričakovano, da mediji nenehno slavijo redke posameznike, ki skušajo dokazati svetu, da je res vse mogoče, medtem ko se zdravi razum drži za glavo in se sprašuje, komu se je zmešalo, da je pripravljen verjeti kaj takega. In ni treba biti psihoanalitik, da bi dojel, koliko travm imajo ljudje in kako zelo so čustveno poškodovani, ker želijo doseči vse, kar je domnevno mogoče, pa se pri tem samo izčrpavajo in so iz dneva v dan bolj nevidni, neopazni in sami.
Ali ni v taki kulturi radikalna že čisto preprosta želja, da me drugi sprejemajo takega, kakršen sem? Tako se pač reče, vendar tudi vemo, kaj natanko to pomeni.
Psihološko pomeni nekaj zelo preprostega: sprejmite, da sem, kakršen sem, da mi ni treba postati Nekdo, da bi me sprejeli in potrjevali, kajti če sem vreden šele, ko to nekako nekomu dokažem, če sem vreden ljubezni samo, če verjamem, da je vse mogoče in da moram krepiti voljo, da bi to nekomu dokazal, smo se znašli v bizarnem svetu, v katerem bomo še naprej povzročali rane drug drugemu, slaveč redke posameznike kot nekakšne zmagovalce, ne da bi natanko vedeli, v čem zaboga so zmagali in čemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar